VSL sodba III Cp 2656/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika in prvi toženec sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni v 15 dneh nerazdelno plačati tožnikoma znesek 35.000,00 EUR (vsakemu po 17.500,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2007 dalje do plačila; da so toženci dolžni v roku 15 dni nerazdelno plačati prvi tožnici znesek 45.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 35.000,00 EUR od 18. 9. 2007 dalje do plačila, od zneska 10.000,00 EUR pa od vložitve tožbe do plačila; da so toženci dolžni v 15 dneh povrniti tožnikoma pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da sta tožnika dolžna v roku 15 dni povrniti prvemu tožencu pravdne stroške v znesku 2.983,73 EUR, drugi toženki pravdne stroške v znesku 2.638,58 EUR in tretji toženki pravdne stroške v znesku 1.987,50 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlagata da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je vzrok za poplave premajhna pretočnost mostu M2, zaradi katere prihaja pri visokih vodah do zajezitve in dviga gladine gorvodno od mostu. Njegova širitev, ki je bila predvidena po projektu, ni bila izvedena, bi pa povečala poplavno varnost kmetije. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je mogoče na odpravo glavnega vzroka poplav vplivati. Trditveno podlago za takšne zaključke je imelo v navedbah tožnikov, da je na reguliranem delu L. betonski most M2, ki predstavlja omejitev pretočne sposobnosti, kar bo ostalo nerešeno do gradnje novega mostu, in da most ne dopušča prevajanja večjih količin vode in predstavlja čep, zato pride do poplav, ko se nabere večja količina vode, za takšno situacijo pa je odgovorna druga toženka. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da tožnika v svojih navedbah pripisujeta odgovornost za neustrezno ureditev mostu prvemu tožencu, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Že iz tožbenih navedb izhaja, da jo pripisujeta drugi toženki. Tožnika sta v nadaljevanju navajala tudi, da sodi most v skladu z Zakonom o cestah med ceste objekte. Občinske ceste se morajo načrtovati, projektirati, graditi in vzdrževati na način in pod pogoji, kot to določajo predpisi, ki urejajo projektiranje javnih cest, prometno signalizacijo in prometno opremo, način označevanja in zavarovanja del in ovire v prometu, cestne priključke, avtobusna postajališča, ter predpisi, ki urejajo vrste vzdrževalnih del na cestah ter nivo rednega vzdrževanja javnih cest. Vzdrževanje podporne konstrukcije premostitvenega objekta je sestavni del vzdrževanja javne ceste, upravitelj občinskih cest je občinska uprava in glede na to bi morala druga toženka ustrezno vzdrževati most. Ker tega ni storila, je odgovorna za nastalo škodo. V preteklosti je druga toženka „uredila“ most zgolj tako, da je zabetonirala temelj mostu, s čimer se je premajhna svetla odprtina mostu še dodatno zmanjšala. Sodišče prve stopnje je kršilo razpravno načelo, ker ni upoštevalo, da druga toženka ni substancirano prerekala zgoraj navedenih trditev tožnikov (da je za poplavljanje kriv preozek most, za njegovo ureditev in vzdrževanje pa je odgovorna druga toženka, ki svoje obveznosti ni izpolnila in da je druga toženka dolžna zagotavljati redno vzdrževanje cest). Druga toženka je ugovarjala le, da ni pravni naslednik upravnih postopkov, v katerih je bilo izdano potrdilo o dovolitvi delnega zasipa opuščene M., saj ni bila nikoli pristojna za odločanje o upravnih stvareh s področja gradbenih zadev in posegov v prostor. Druga toženka tudi ni navajala, da redno vzdrževanje cest zagotavlja z oddajo koncesije, da je izkoristila možnost delegacije nalog po 127. členu Odloka, da je vzdrževanje mostu v domeni krajevne skupnosti in da bi morala tožnika zahtevati povrnitev škode od glavnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je tako brez ustrezne trditvene podlage in zgolj na podlagi izpovedi priče zaključilo, da bi morala krajevna skupnost skrbeti za vzdrževanje mostu, saj je druga toženka delegirala vzdrževanje mostu na krajevno skupnost in da bi zato morala tožnika primarno zahtevati plačilo odškodnine od krajevne skupnosti. Gre za kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo kakšna dejstva, ki bi bila lahko pomembna za odločitev, ugotavlja lahko le pravočasno zatrjevana dejstva in tudi dokazi ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, sicer krši 2. člen ZPP, prvi odstavek 7. člena ZPP, prvi odstavek 180. člena ZPP in prvi odstavek 286. člena ZPP ter ustavne pravice iz 2., 14. in 22. člena Ustave RS. V razlogih sodbe obstaja nasprotje, saj po eni strani sodišče prve stopnje ugotavlja, da so za zahtevano pretočnost profila struge vodotoka pomembna vzdrževalna dela, po drugi pa samovoljno zaključi, da je v konkretni zadevi brezpredmetno vprašanje, ali je bila struga ustrezno vzdrževana ali ne. Sodni izvedenec je opisal, da so gorvodne brežine precej obraščene z grmovjem in manjšim drevjem, kar zmanjšuje pretočni profil vodotoka, in pojasnil, da dejstvo, da struga ni očiščena, zmanjšuje njeno pretočnost. Kljub izvedenčevi ugotoviti, da zmanjšana pretočnost vpliva na poplavno varnost in podanih navedbah tožnikov o odgovornosti tožene stranke zaradi opuščene dolžnosti vzdrževanja vodotoka, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odgovornosti, zato je sodba v tem delu brez razlogov. Tretja toženka je navedla, da bi tudi v primeru rednih vzdrževalnih del na vodotoku L. nevarnost poplav obstajala, ker gre za poplavno območje, in da je lokalna skupnost pristojna za izvajanje vzdrževalnih del, ki presega obseg del, ki jih zagotavlja država v okviru gospodarske javne službe. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da že iz zgornjih navedb tretje toženke izhaja, da je tretja toženka odgovorna za izvajanje vzdrževalnih del, ki jih je dolžna zagotavljati država v okviru javne službe. Tožnika nista lastnika navedenih nepremičnin in jih tudi ne upravljata. Odgovornost toženk za poplavljanje, ki je posledica nevzdrževanja struge, je tako podana. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se je območje, na katerem se nahajajo nepremičnine tožnikov, štelo za poplavno območje že pred letom 1990, saj ni upoštevalo izpovedi tožnikov (ki so bili s situacijo na terenu najbolje seznanjeni), da pred regulacijo ni bilo poplav na obravnavanem območju, niti njihovih navedb, da so bili na tem območju od nekdaj postavljeni objekti prednikov tožnikov, ki objektov gotovo niso postavljali na poplavna območja. Če sodišče prve stopnje šteje, da je bilo območje že od nekdaj poplavno, bi moralo ugotoviti odgovornost tretje toženke v zvezi z gradbenimi dovoljenji. Iz gradbenega dovoljenja z dne 2. 3. 1990 izhaja, da pravni prednik tretje toženke za izdajo gradbenega dovoljenja ni zahteval vodnogospodarskega soglasja in da je gradbeno dovoljenje izdal v nasprotju s tedanjimi predpisi. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so v času izdaje gradbenih dovoljenj že obstajale ustrezne študije o poplavni nevarnosti na obravnavanem območju, zato bi tretja toženka morala zahtevati vodnogospodarsko soglasje. Ker pravni prednik tretje toženke ni upošteval dejstva, da gre za poplavno območje, je tretja toženka odgovorna za škodo tožnikov. Enako velja za gradbeni dovoljenji za hišo iz leta 1978 in manjši hlev iz leta 1982. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo mnenje sodnega izvedenca, da je bil vodotok M. iz L. prekinjen in zasipan že leta 1990, kar naj bi sledilo iz posnetka pretočnega profila št. 14. V dopolnitvi mnenja, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je namreč sodni izvedenec navedel, da je v dokumentu z dne 30. 6. 1992, ki ga je izdala V., v zadnjem odstavku poglavja „ugotovitve“ navedeno, da je bil ob regulaciji L. v letu 1991 zasipan tudi dovodni kanal stare M.. Vse nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz zgoraj navedenega zmotnega zaključka (da je bila M. že pred opravljenimi deli vseskozi brez uporabne funkcije), so posledično napačne. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se dolžnost koncesionarja na vodotok M. ne razteza, saj naj po svojem namenu ne bi sodila v vodno infrastrukturo, ampak je v posebni rabi, ker pa so tovrstni vodotoki v lasti občine ali fizične osebe, ki vodni vir uporablja za svojo dejavnost, je ta oseba tista, ki ga je dolžna vzdrževati. Kljub navedbam tožnikov, da je nevzdrževanje M. v vzročni zvezi s poplavami in nastalo škodo, pri čemer je za nevzdrževanje Mlinščice podana tudi odgovornost druge in tretje toženke, ni presojalo obveznosti druge in tretje toženke za vzdrževanje M., ki izhaja iz lastništva. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari, je napačna tudi stroškovna odločitev.

3V odgovoru na pritožbo prvi toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, druga in tretja toženka pa na pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kaj je odločilen vzrok za poplavo oziroma ali je med določenim dejstvom in škodo vzročna povezava, je vprašanje dejanske narave. (1) Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, (2) v pravilnost katerih pritožbeno sodišče ne dvomi, saj imajo dokazno podlago zlasti v pisnem in ustnem izvedenskem mnenju, pa tudi v listinskih dokazih in izpovedih prič, izhaja, da je glavni vzrok poplav nepremičnin tožnikov, na katerega je mogoče vplivati, premajhna pretočnost „J. mostu“ (ta ne prevaja desetletnih visokih voda), zaradi katere L. prestopi bregove. Vzrok poplav tako ni neustrezna regulacija L., saj je bila ta izvedena strokovno ustrezno in v skladu s projektom, katerega namen je bil zagotoviti desetletno poplavno varnost, niti dvigovanje roba z nasipavanjem. Sicer pa so po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožba konkretno ne izpodbija, poplave na tem območju naraven pojav, zato jih ni mogoče v celoti preprečiti.

6V zvezi s pritožbenimi očitki, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da tožnika uveljavljata odgovornost prvega toženca za neustrezno ureditev mostu, saj sta v trditveni podlagi odgovornost za neustrezno ureditev mostu pripisovala drugi toženki, pritožbeno sodišče(3) pojasnjuje, da to ne drži. V pravočasno podanih navedbah (v tožbi, prvi pripravljalni vlogi, drugi pripravljalni vlogi ter na prvem naroku za glavno obravnavo), s katerimi sta utemeljevala tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, sta v zvezi s predmetnim mostom podala zgolj pavšalne navedbe (npr. da je za problem poplavljanja kriv tudi most in da je v izredno slabem stanju) in nista podala konkretnih navedb o tem, kaj drugi toženki v zvezi s predmetnim (obstoječim) mostom sploh očitata oziroma katera predpisana dolžnostna ravnanja v zvezi z navedenim mostom je druga toženka opustila. Trditveno in dokazno breme glede protipravnega ravnanja, zaradi katerega je oškodovancu nastala škoda, je na oškodovancu. Navedb glede premajhne pretočnosti mostu, s katerimi sta tožnika utemeljevala protipravno ravnanje in posledično odškodninsko odgovornost prvega toženca, ni mogoče šteti kot del navedb glede protipravnega ravnanja druge toženke. Solidarna odgovornost udeležencev, ki se vzpostavi, če so podani pogoji iz 186. člena OZ, tožnikoma ne jemlje zgoraj navedenega trditvenega bremena. Še vedno bi morala konkretno opredeliti, katera protipravna ravnanja očitata posameznemu udeležencu. Navedb, ki sta jih tožnika podala po prvem naroku za glavno obravnavo (npr. na naroku za glavno obravnavo z dne 16. 11. 2011 in v pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2013(4)), ni mogoče upoštevati zaradi prekluzije (286. člen ZPP). Tudi sicer te navedbe po presoji pritožbenega sodišča ne zadostijo zgoraj opisani zahtevi po konkretiziranih navedbah o tem, izvrševanje katerih dolžnostnih ravnanj, določenih v predpisih, je druga toženka v zvezi z mostom opustila. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti za neprerekane trditve tožnikov, da je druga toženka s tem, ko je opustila dolžnost ustreznega vzdrževanja mostu, ravnala protipravno. Na pavšalnost navedb tožnikov je druga toženka opozorila(5) že v pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2011, kljub temu pa tožnika nista podala pravočasnih konkretiziranih navedb glede protipravnega ravnanja druge toženke v zvezi z mostom. Navedbe, da je bil most kasneje (po letu 1991) še dodatno obzidan zaradi podiranja, s čimer se je že premajhna svetla odprtina še zmanjšala, sta tožnika sicer pravočasno podala, vendar nista konkretizirala, kdo je to storil, zato jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni obravnavalo.

7Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da spada sporni most med cestne objekte oziroma je sestavni del ceste ter da kot tak spada v pristojnost upravljalca občinskih cest, torej občine. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da prvemu tožencu ni mogoče očitati protipravnih ravnanj, ki bi zadevale predmetni most. Drži sicer, da sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne trditvene podlage za nadaljnje ugotovitve, da je druga toženka nalogo rednega vzdrževanja javnih poti prenesla na krajevne skupnosti, vendar po pojasnjenem (zaradi nekonkretiziranih navedb tožnikov o protipravnem ravnanju druge toženke v zvezi z mostom) tudi odsotnost trditev o delegaciji pristojnosti ne utemeljuje sklepa o odškodninski odgovornosti druge toženke iz razloga opustitve zagotovitve ustrezne pretočnosti mostu, za katero se zavzema pritožba.

8V zvezi s pritožbenimi očitki o nasprotju med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih, pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih ter samovoljnosti (nedokazanosti) zaključka sodišča prve stopnje, da vprašanje ustrezne vzdrževanosti struge L. v konkretnem primeru ni relevantno, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ti niso utemeljeni. Med pojasnilom sodišča prve stopnje, da so za zahtevano pretočnost profila struge L. pomembna tudi vzdrževalna dela v smislu čiščenja dna in zarasti na brežinah vodotoka, in nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretni zadevi vprašanje, ali je bila struga ustrezno vzdrževana ali ne, ni bistvenega pomena, ni nasprotja. Iz obrazložitve v 40. točki izpodbijane sodbe jasno izhaja, da nevzdrževanje struge L., na katerem so tožniki med drugim utemeljevali odškodninsko odgovornost prvega toženca in tretje toženke, sicer zmanjšuje pretočnost struge L., zmanjšana pretočnost struge pa na splošno vpliva na poplavno varnost, vendar je v konkretnem primeru odločilni vzrok za poplave premajhna pretočnost mostu (in ne premajhna pretočnost struge). Most namreč ne prevaja desetletnih vod, ki jih je sicer struga sposobna prevesti. Navedeno izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, (6) ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da vprašanje ustrezne vzdrževanosti struge v obravnavanem primeru ni bistvenega pomena, tako ni samovoljen. Med nevzdrževanjem struge L. in nastalo škodo ni pravno relevantne vzročne zveze, saj bi enake škodne posledice nastale tudi v primeru, če bi bila struga popolnoma vzdrževana.

9Po prepričljivih(7) ugotovitvah sodišča prve stopnje M. ne povzroča poplav, saj prihaja zaradi premajhne pretočnosti mostu pri visokih vodah do zajezitve in dviga gladine L. gorvodno od mostu; vode L. tako že ob večurnem deževju prestopijo bregove nekoliko višje na travniškem območju in preplavijo tudi lokacijo, na kateri so stanovanjski objekti in M.. Nadalje je prepričljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki ima dokazno podlago v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca in listinskih dokazih, da M. ne sodi v vodno infrastrukturo, temveč je objekt v posebni rabi (za potrebe mlina), ki pa se kot vodni potencial za zagon mlina ali česa podobnega ne uporablja več. Po prepričljivih pojasnilih sodnega izvedenca na naroku 31. 1. 2014, ki jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo (prav zato ker gre za objekt v posebni rabi), M. ne more služiti kot neke vrste razbremenilnik visokih in površinskih voda (kot razbremenilni kanal za vodotok L. ali za namen odvodnje površinskih voda z zemljišč tožnikov). Čeprav glede na pojasnjeno ne gre za odločilno dejstvo, pritožbeno sodišče v odgovor na pritožbene navedbe še pojasnjuje, da pritožba neutemeljeno oporeka pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil pretok M. v L. prekinjen in zasipan že prej in da ga ni zasipal izvajalec ureditvenih del na L. v letu 1991. Navedeno je sklicujoč se na grafični del projektne dokumentacije (posnetek prečnega profila št. 14, ki je točno na lokaciji vtoka M.) pojasnil sodni izvedenec v osnovnem izvedenskem mnenju in potrdila tudi priča V. F., zato pritožbeno sodišče v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o času zasipa omenjenega pretoka ne dvomi. V dopolnitvi izvedenskega mnenja, na katerega se sklicuje pritožba, je sodni izvedenec pojasnil, da je v dokumentu z dne 30. 6. 1992, ki ga je izdala V., v zadnjem odstavku poglavja „ugotovitve“ navedeno, da je bil ob regulaciji L. v letu 1991 zasipan tudi dovodni kanal stare M. in da obstaja razhajanje med omenjeno listinsko dokumentacijo. V zvezi s spornim dejstvom časa zasipa pretoka je zato sodišče prve stopnje opravilo celovito dokazno oceno, ki jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot prepričljivo. Vsi nadaljnji pritožbeni očitki, katerih izhodišče je napačnost zgoraj navedene ugotovitve sodišča prve stopnje, so že zato neutemeljeni. Poleg tega pa zgoraj navedeni zaključki glede namena, za katerega se je M. uporabljala, ne izhajajo iz (sicer neutemeljeno) izpodbijane ugotovitve glede časa prekinitve pretoka M. v L..

10Glede na takšne dejanske ugotovitve v zvezi z M. se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ni bilo dolžnosti vzdrževanja M. v okviru izvajanja javne službe. Morebitna opustitev vzdrževanja M. s strani lastnikov, na katero opozarja pritožba, pa glede na zgoraj pojasnjeno (M. kot taka ne povzroča poplav, je objekt v posebni rabi in ne more služiti kot razbremenilnik za visoke in površinske vode) v obravnavani zadevi ni relevantna oziroma ne predstavlja pravno relevantnega vzroka škode, nastale tožnikom v poplavah v letu 2007. Pravno relevantna bi lahko bila le v primeru, če bi poplave povzročala M. (zaradi nevzdrževanja) ali če bi imela M. v relevantnem obdobju namen razbremenilnega kanala (in svojega namena zaradi nevzdrževanja ne bi zagotavljala). Nič od tega ni bilo ugotovljeno.

11Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je območje, na katerem se nahajajo nepremičnine tožnikov, smatralo kot poplavno območje že pred letom 1990, saj slednje izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki se opira na listinske dokaze (poplavno karto iz leta 1987 ter arhivske podatke o pretokih vodotoka L. na merilnem mestu Spodnja L. v letih pred 1991). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da slednji objektivno prikazujejo dejansko stanje, zato drugačni izpovedi tožnikov (da pred regulacijo L. ni bilo poplav), ki sta za izid postopka nedvomno zainteresirana, ni slediti in ji sodišče prve stopnje pravilno tudi ni sledilo. V pritožbi izpostavljeno indično dejstvo, da so bili na tem območju že od nekdaj postavljeni objekti prednikov tožnikov, ki objektov gotovo niso postavljali na poplavna območja, sodi v polje proste dokazne ocene, zato se sodišču prve stopnje do omenjenega dokazno pomembnega dejstva ni bilo treba posebej opredeljevati. Tudi sicer pritožba z njegovim izpostavljanjem ne vzbuja prav nobenega dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ne nazadnje potrebe po regulaciji L. ne bi bilo, če območje ne bi bilo poplavno.

12V zvezi s pritožbenim vztrajanjem tožnikov, da obstaja odškodninska odgovornost tretje toženke za škodo, ki sta jo v poplavah v letu 2007 utrpela tožnika, zaradi izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo na poplavnem območju, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ta ni podana. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so bili pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevani vsi takrat veljavni predpisi ter ureditveni akti občine. Okoliščina, da je bila gradnja dovoljena na poplavnem območju, sama po sebi ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti tretje toženke, saj sta za gradnjo na poplavnem območju zaprosila tožnika sama, ustrezna zaščita stanovanjskih objektov pred poplavami pa je stvar tehnične izvedbe gradnje na poplavnem območju oziroma je v pristojnosti konkretnega projekta izvedbe gradnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da iz gradbenega dovoljenja izhaja, da pravni prednik tretje toženke pred izdajo gradbenega dovoljenja ni zahteval vodnogospodarskega soglasja, ki bi ga moral zahtevati zaradi že obstoječih študij o poplavni nevarnosti na obravnavanem območju, pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje tega nista pravočasno (286. člen ZPP) zatrjevala, z dokazi pa pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti. Odškodninsko odgovornost tretje toženke sta tožnika utemeljevala le z zatrjevanim dejstvom, da so bila tožnikoma izdana gradbena dovoljenja za gradnjo objektov na poplavnem območju.

13Ker je odločitev o glavni stvari pravilna, je pravilna tudi stroškovna odločitev, ki temelji na 154. členu ZPP.

14Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prvi toženec pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-----------------------------------------------

(1) VS RS II Ips 260/2005 z dne 29. 3. 2007

(2) Ugotovitev, da je vzrok za poplave premajhna pretočnost mostu, pritožba izrecno sprejema.

(3) Po pregledu pravočasno ponujene trditvene podlage tožbenega zahtevka zoper drugo toženko;

(4) Navedbe iz pripravljalne vloge z dne 3. 9. 2013 povzema pritožba.

(5) Opozorilo nasprotne stranke izključi dolžnost sodišča, da opravi materialno procesno vodstvo.

(6) Primerjaj pojasnila sodnega izvedenca na naroku za glavno obravnavo z dne 31. 1. 2014 na list. št. 343.

(7) Pritožbeno sodišče nima pomisleka v njihovo pravilnost iz razlogov, navedenih v 5. točki obrazložitve predmetne sodbe.