VSL sodba III Cp 2629/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine in odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 3.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2012 do plačila, pri čemer znesek 2.000,00 EUR predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti in znesek 1.200,00 EUR odškodnino zaradi pretrpljenega strahu. V presežku od prisojenega zneska, do vtoževanega zneska 5.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo, nazadnje pa je odločilo še o stroških postopka.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni dokazano, da bi toženka tožnici (razen na dan 7. 12. 2010) izrekla očitane žaljivke. Dejstvo, da je bila toženka s kaznovalnim nalogom obsojena za dogodek z dne 7. 12. 2010 še ne pomeni, da so resnične trditve tožnice glede preostalih očitanih dogodkov, tega pa ni potrdila tudi nobena izmed zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je zelo selektivno odločalo, katerim delom izpovedb prič bo verjelo, izpovedbe prič Z. R. in N. T. pa si je tudi zmotno tolmačilo, zaradi česar so nekateri zaključki v izpodbijani sodbi protispisni in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je glede dogodkov dne 31.10, 3.12. in 4. 12. 2010 verjelo izpovedbi tožnice, vendar ni pojasnilo zakaj, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba v tem delu nima obrazložitve. Glede na podano izvedeniško mnenje sodišče ne more presoditi, da se je po 29. 10. 2010 duševno zdravje tožnice tako poslabšalo, kot to trdi sama, saj je imela že pred tem datumom psihične težave, izvedenec pa je tudi ne izključuje možnosti, da je tožnica svojo duševno situacijo priredila potrebam tega pravdnega postopka. Tožena stranka izvedencu očita pristranskost in zato meni, da z njegovim mnenjem ni dokazano, da je zaradi domnevnih dogodkov tožnica utrpela težave, kot jih zatrjuje. Sodišče je izvedeniško mnenje napačno presojalo toženi v prid, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega pa je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je nasprotje med tem, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja in med sprejetimi zaključki sodišča v zvezi s tem mnenjem. Tožena stranka nadalje trdi, da je tožnica ob domnevnih dogodkih, četudi bi ti vplivali nanjo, doživela kvečjemu minimalen strah dne 7. 12. 2010, saj bi v nasprotnem primeru, če bi resnično živela v takšnem strahu, zagotovo podala predlog za prepoved približevanja toženke tožnici. Iz izpovedb prič poleg tega izhaja, da je toženka slabotnega zdravja, zaradi česar tožnica njenih groženj ne bi mogla jemati resno. Opozarja tudi na dejstvo, da tožnica kritiko drugih ljudi razume kot krivico tudi, ko temu ni tako, in da zato zagotovo ni upravičena do odškodnine, saj bo sicer lahko ob vsaki nevšečni besedi zahtevala odškodnino. Tožena stranka nazadnje graja odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti in pretrpljenega strahu, saj naj bi bila ta pretirana in v neskladju s primerljivo sodno prakso.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5Pritožbeni očitki se najprej nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj naj ne bi bilo dokazano, da je toženka tožnici (razen dne 7. 12. 2010) izrekla očitane žaljivke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku zaslišalo obe pravdni stranki in več prič, nato pa na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da so tožbene trditve tožeče stranke resnične. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je svojo odločitev oprlo predvsem na izpovedbo tožnice in njenega moža, ki sta oba izpovedala, da je toženka daljše časovno obdobje žalila in nadlegovala tožnico. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, ki je uzakonjeno v 8. členu ZPP in v skladu s katerim je sodišču prepuščeno, da po izvedenem dokaznem postopku in po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, samo odloči, kateri dokaz bo štelo za odločilen in kakšna bo končna dokazna ocena vseh dokazov, ki so bili izvedeni.1 V obravnavanem postopku je sodišče prve stopnje kot bolj prepričljivi in verodostojni ocenilo izpovedbi tožnice in njenega moža, zaradi česar je štelo za dokazano, da so bile očitane žaljivke s strani toženke v obdobju od konca oktobra 2010 do konca januarja 2012 res izrečene. Pritožbene navedbe o tem, da tožnica svojih trditev z ničemer ni dokazala, tako niso utemeljene.

6Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenimi navedbami o tem, da sklep sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče N. T. v zvezi z dogajanjem dne 30. 11. 2010 (v sodbi napačno zapisana letnica 2011) ni smiseln, vendar pa to na siceršnjo dokazno oceno in ugotovljeno dejansko stanje ne vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč skladno z napotkom iz 8. člena ZPP presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, nato pa na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovilo ponavljajoče se zmerjanje in nadlegovanje tožnice s strani toženke, ki je se je odvijalo skozi daljše časovno obdobje, in sicer od konca oktobra 2010 do začetka januarja 2012. Končna dokazna ocena sodišča prve stopnje glede trajajočega nedopustnega ravnanja toženke, ki ni odvisna zgolj od izpovedbe priče N. T., temveč je posledica uspeha celotnega dokaznega postopka, je celovita, življenjsko logična in sprejemljiva, zaradi česar z njo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ni res, da je prvostopenjsko sodišče selektivno odločalo, katerim delom izpovedb prič bo verjelo, dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev o postavljenem odškodninskem

7Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka, saj le-te niso podane. Očitane protispisnosti med zatrjevano in dejansko vsebino izpovedb prič N. T. in Z. R. Z. (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni, saj je priča N. T. res priznala, da se je po posredovanju Z. R. Z. opravičila tožnici, ker je prišlo do nesporazuma (list. št. 76), kot to povzema sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, priča Z. R. Z. pa je izpovedala, da se ne spomni, da bi bila kdaj navzoča, ko je do sporov prišlo (list. št. 74), čeprav pritožba trdi nasprotno. Izpodbijana sodba vsebuje tudi razloge o odločilnih dejstvih v zvezi z dogodki dne 31. 10., 3. 12. in 4. 12. 2010, zaradi česar uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zaradi katerih je glede dogajanja na navedene datume, verjelo izpovedbi tožnice, in sicer je prepričljivost tožnice potrdilo dejstvo, da je imela toženka razlog za očitano ravnanje (poizvedovanje tožnice pri CSD in obiski toženkinega partnerja pri njej), poleg tega pa ji je bil nekaj dni kasneje zaradi izrečenih groženj izdan tudi kaznovalni nalog. Navedena dejstva so sodišče prve stopnje utrdila v prepričanju, da je tožnica o dogodkih izpovedala po resnici, zaradi česar je pri ugotavljanju dejanskega stanja sledilo njeni izpovedbi.

8Glede ugotovitev sodišča prve stopnje, sprejetih na podlagi izvedeniškega mnenja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da izvedenec sicer res ni mogel v odstotkih izraziti vpliv dogodka z dne 29. 10. 2010 na tožničin umik od okolja, vendar pa iz njegovega mnenja jasno izhaja, da so psihične in telesne težave tožnice v neposredni vzročni zvezi z obremenilnimi okoliščinami, nastalimi zaradi ravnanja toženke. Izvedenec je na zaslišanju pojasnil, da pri tožnici po njegovem mnenju ne bi bila postavljena takšna diagnoza, kot so jo postavili drugi psihiatri in kot jo je povzel sam, če tožnica ne bi bila izpostavljena stresnim situacijam, ki so obravnavane v tem postopku, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so vzrok poslabšanja zdravja tožnice prav obravnavani sporni dogodki s toženko. Čeprav je izvedenec sicer dopustil možnost, da tožnica prilagaja svojo duševno situacijo potrebam tega postopka, je na zaslišanju izpovedal, da ni bilo očitno, da bi tožnica tako ravnala, pri njej pa tudi ni ugotovil takšnih osebnih značilnosti, da bi bilo to zanjo značilno. Sodišče prve stopnje je izvedeniško mnenje ocenilo kot skladno in strokovno prepričljivo ter zaključilo, da je tožnica zaradi obravnavanih dogodkov utrpela zatrjevane psihične in fizične težave, pritožbeno sodišče pa navedenim zaključkom v celoti pritrjuje ter ob tem dodaja, da s pritožbo izpostavljeni deli izpovedbe izvedenca ne kažejo na njegovo pristranskost oziroma na morebitno nestrokovnost podanega mnenja. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju izvedeniškega mnenja pravilno ugotovilo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa poleg tega ni našlo nobenih protispisnosti med podanim izvedeniškim mnenjem in ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, zaradi česar zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9Pritožbene navedbe o tem, da je tožnica ob obravnavanih dogodkih doživela kvečjemu minimalen strah dne 7. 12. 2010 in da tožnica groženj toženke zaradi njenega slabotnega zdravja ni mogla jemati resno, predstavljajo zgolj mnenje pritožnice in na pravilnost ugotovitev izpodbijane sodbe ne vplivajo. Sodišče prve stopnje je namreč verjelo tožnici, ki je izpovedala kako intenziven strah je doživljala zaradi ravnanja toženke, njen subjektivni prikaz okoliščin pa je ustrezno objektiviziral izvedenec psihiatrične stroke, ki je navedel, da je se strah tožnice stopnjeval v tesnobnost. Ob navedenem sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napravljena dokazna ocena pa je argumentirana in logično prepričljiva, zaradi česar jo pritožbeno sodišče sprejema. Pritožba se tudi neutemeljeno zavzema za stališče, da je pri presoji utemeljenosti odškodninskega zahtevka vzeti v obzir dejstvo, da tožnica kritiko drugih ljudi razume kot krivico tudi, ko temu ni tako, in da so bile že pred obravnavanimi dogodki njene prilagoditvene sposobnosti šibke. Velja namreč, da mora odgovorna oseba oškodovanca sprejeti takšnega, kot je, v konkretnem primeru torej z vsemi osebnostnimi značilnostmi, zaradi katerih tožnica morda ravnanje toženke doživlja drugače, kot bi jo povprečni oškodovanec.

10Nazadnje so neutemeljene pritožbene trditve glede višine prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je v 14., 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, kako je določilo višino prisojene odškodnine, z navedenimi razlogi pa se pritožbeno sodišče strinja in jim nima ničesar za dodati. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine, ko je tožnici za pretrpljen strah in duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti prisodilo znesek 3.200,00 EUR (3,2 povprečne plače v Republiki Sloveniji), pritožba pa tudi sicer ne navaja konkretnih primerljivih primerov iz sodne prakse, od katerih bi prisojeni znesek odstopal.

11Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).