UPRS sodba II U 506/2014

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) tožeči stranki naložila, da vrne sredstva, ki jih je prejela na podlagi odločbe iste agencije o pravici do sredstev št. 33114-350/2011/4 z dne 22. 3. 2012, v višini 740,00 € v roku 30 dni od vročitve te odločbe na v odločbi naveden račun. Od poteka roka za vračilo sredstev se začnejo obračunavati zakonite zamudne obresti. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo.

Iz obrazložitev zgoraj navedenih odločb izhaja, da so bila tožniku na podlagi njegove vloge z dne 30. 9. 2011 za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz ukrepa Pomoč mladim prevzemnikom kmetij, razpisanih z javnim razpisom za pomoč mladim prevzemnikom kmetij (Uradni list RS, št. 47/2011), z odločbo št. 33114-350/2011/4 z dne 22. 3. 2011 odobrena sredstva v višini 14.800,00 €. Ta sredstva so bila tožniku izplačana 8. 6. 2012. V skladu s četrtim odstavkom 57. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), četrtim odstavkom 121. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi programa razvoja podeželja RS 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba) ter javnim razpisom mora končni prejemnik sredstev Agenciji poročati o uresničevanju ciljev in izpolnjevanju obveznosti še pet let od zadnjega izplačila sredstev. Agencija je ugotovila, da tožnik do 31. marca 2014 ni oddal poročila o doseganju ciljev, zato je 24. 4. 2014 izdala poziv za oddajo letnega poročila v nadaljnjem roku osem dni od vročitve poročila. Ta poziv je bil tožniku vročen 29. 4. 2014, vendar pa v predpisanem roku poročila ni oddal. Ker torej tožnik ni izpolnil obveznosti poročanja, se za neizpolnitev obveznosti uporabi tretji odstavek 127.a člena Uredbe. Glede na to je Agencija tožeči stranki naložila vrnitev 5 % izplačanih sredstev v višini 740,00 €.

Zgoraj navedenemu drugostopni organ dodaja, da je bil tožnik v pozivu na predložitev poročila opozorjen na vračilo 5 % sredstev v primeru, da v roku iz poziva poročila ne predloži. Kljub temu tožnik poročila ni predložil. Glede pritožbenih navedb pa drugostopni organ pojasnjuje, da četrti odstavek 122. člena Uredbe določa, da končnemu prejemniku sredstev ni treba vrniti vseh že izplačanih sredstev v primerih višje sile ali izrednih okoliščin. V skladu s petim odstavkom 122. člena te uredbe pa je treba o višji sili ali izrednih okoliščinah pisno obvestiti Agencijo in predložiti ustrezna dokazila v desetih delovnih dneh od dneva, ko je upravičenec oziroma njegova pooblaščena oseba to zmožna storiti. Drugostopni organ pojasnjuje, da okoliščine, ki jih navaja tožnik v pritožbi, to je nedelovanje internetne povezave in smrt očeta v lanskem letu ne predstavljajo višje sile ali izrednih okoliščin v skladu z Uredbo, zato je treba vrniti 5 % izplačanih sredstev, kot določa tretji odstavek 127.a člena Uredbe, saj tožnik ni posredoval letnega poročila za leto 2013 v roku, določenem v pozivu.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da je dne 18. 12. 2014 poravnal znesek 783,15 € z obrestmi in stroški, s to tožbo pa zahteva vrnitev neupravičeno plačanega zneska. Zatrjuje obstoj izrednih okoliščin, oziroma višje sile iz četrtega odstavka 122. člena Uredbe PRP. Navaja, da mu je v letu 2013 sorazmerno mlad umrl oče, ki je bil gonilna in največja delovna sila na kmetiji. Zato je bil sam kot mlad študent postavljen pred kruto realnost in je bil zaradi okoliščin prisiljen pustiti tudi študij. Nadaljnja izredna okoliščina, na katero se sklicuje, pa je slabo delujoča internetna povezava. Programi FADN, s katerimi se spremlja poslovanje na kmetiji in so obvezujoči za zavezanca, se lahko uporabljajo samo preko spleta, mama, ki te podatke vnaša, pa porabi neprimerno več časa zaradi slabe internetne povezave. Navaja še, da vodi vse potrebne evidence in je o ciljih kmetije v letu 2013, čeprav z zamudo, tudi poročal. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega akta.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Dodaja, da tožeča stranka ne more biti uspešna z zatrjevanjem višje sile ali izrednih okoliščin, saj o tem ni pravočasno poročala ter tega pravilno izkazala, kot to nalaga peti odstavek 122. člena Uredbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožniku so bila na podlagi njegove vloge, vložene na javni razpis za ukrep 122: Pomoč mladim prevzemnikom kmetij za leto 2011 (Uradni list št. 47/2011 z dne 17. 6. 2011), z odločbo z dne 22. 3. 2012 odobrena sredstva v višini 14.800,00 €. Četrti odstavek 57. člena ZKme-1 določa, da je pristojnemu organu treba poročati o uresničevanju ciljev in izpolnjevanju obveznosti v primerih, roku in na način, določenih s podzakonskim predpisom iz 10. člena tega zakona, to je v skladu s predpisom za izvedbo ukrepov kmetijske politike. V predmetni zadevi je to Uredba o ukrepih 1, 3 in 4 osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju: Uredba).

Končni prejemnik sredstev mora poročati o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti pet obračunskih let od zadnjega izplačila sredstev. Poročati mora v skladu z določbami, opredeljenimi pri posameznem ukrepu (četrti odstavek 121. člena Uredbe).

Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ukrepih 1, 3 in 4 osi PRP (Uradni list RS, št. 63/2013), ki velja od 27. 7. 2013, določa, da se ne glede na prvi odstavek 128. člena Uredbe že začeti postopki v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti na podlagi uredbe končajo v skladu z novim sedmim odstavkom 122. člena Uredbe, razen v primeru ukrepa zgodnje upokojevanje kmetov, kjer se postopki končajo na podlagi tiste uredbe, ki je bila podlaga za posamezni javni razpis. Sedmi odstavek 122. člena Uredbe pa določa, da v skladu s petim odstavkom 57. člena ZKme-1 Agencija končne prejemnike sredstev, ki ne izpolnjujejo obveznosti, sankcionira v skladu z XXVI.a poglavjem Uredbe.

V tem poglavju nahajajoči tretji odstavek 127.a člena določa, da končnemu prejemniku sredstev, ki v roku, določenem pri posameznem ukrepu iz te uredbe, ne poroča o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti iz četrtega odstavka 121. člena te uredbe, Agencija izda poziv, v katerem mu določi dodatni rok za predložitev poročila o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti. Če končni prejemnik sredstev v roku iz poziva ne predloži poročila o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti, mora v proračun Republike Slovenije vrniti 5 % izplačanih sredstev (tretji odstavek 127.a člena Uredbe PRP).

Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno uporabljena. V predmetni zadevi ni sporno, da tožnik do 31. marca 2014 ni oddal poročila o doseganju ciljev na kmetiji, tega pa tudi v pozivu za predložitev tega poročila danem roku ni storil. Kot sam navaja, je to storil šele kasneje, kar pa na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Ker tožnik predmetnega poročila ni oddal pravočasno, je dolžan vrniti 5 % prejetih sredstev (tretji odstavek 127.a člena Uredbe).

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Končnemu prejemniku sredstev ni treba vrniti vseh že izplačanih sredstev v primeru višje sile ali izrednih okoliščin, kot višja sila se štejejo zlasti naslednji primeri: smrt upravičenca, dolgotrajna nezmožnost upravičenca za delo, naravna nesreča, ki resno prizadene kmetijsko gospodarstvo, razlastitev velikega dela kmetijskega gospodarstva (v primeru, da tega ni bilo mogoče pričakovati na dan sprejetja obveznosti), uničenje hlevov na kmetijskem gospodarstvu zaradi nesreče, kužna živalska bolezen in bolezni oziroma škodljivci v trajnem nasadu, zaradi katerih je potrebno ta nasad uničiti (četrti odstavek 122. člena Uredbe PRP). O višji sili ali izrednih okoliščinah mora upravičenec ali njegova pooblaščena oseba pisno obvestiti Agencijo in predložiti ustrezna dokazila v desetih delovnih dneh od dneva, ko je upravičenec oziroma njegova pooblaščena oseba to zmožna storiti (peti odstavek 122. člena Uredbe).

Kot je tožniku pojasnil že drugostopni organ, katerega obrazložitev sodišče povzema (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), okoliščine, ki jih navaja tožnik niso takšne, da bi jih bilo mogoče uvrstiti med primere višje sile ali izrednih okoliščin, o katerih govori četrti odstavek 122. člena Uredbe, razen tega pa tožnik o tem ni obvestil Agencije in predložil dokazil, kot to nalaga peti odstavek 122. člena Uredbe.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.