VSK sodba Cpg 194/2015

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7540/2014 z dne 22.1.2014 razveljavi tudi v preostalem delu in se tožbeni zahtevek na plačilo še 2.384,58 EUR s pripadki zavrne.

Sklep o zavrženju pobotnega ugovora se razveljavi.

Tožeča stranka je dolžan toženi povrniti njene stroške pravdnega in pritožbenega postopka v znesku 1.444,29 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici glede zneska 2.384,58 EUR obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 7540/2014 z dne 22.1.2014, v preostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek zavrnilo. Zavrglo je tudi pobotni ugovor iz naslova v stečajnem postopku priznane terjatve tožene stranke v znesku 1.937,50, ker je bilo o v pobot uveljavljeni terjatvi že pravnomočno odločeno. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožena stranka sicer kot materialni pobot uveljavljala še pogodbeno kazen, vendar ni izkazala, da bi podala pobotno izjavo, zato pogoji za pobot niso bili izpolnjeni.

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o zavrženju pobotnega ugovora se pritožuje tožena stranka. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer ni upoštevalo določbe 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), po kateri medsebojne terjatve, ki so obstajale v trenutku začetka stečaja, veljajo za pobotane že po zakonu. Tožena stranka je z dopisom z dne 8.1.2013 tožečo obvestila, da bo njeno terjatev pobotala z zapadlo pogodbeno kaznijo. Pobotni ugovor za znesek 1.937,50 EUR je tožena stranka uveljavljala le podredno, zato je isti znesek priglasila tudi v stečajnem postopku. Tudi za to terjatev pa bi prišla v poštev določba 261. člena ZFPPIPP in ne gre za res iuducata.

Pritožba je utemeljena.

V tej zadevi je sporno vprašanje pogodbene kazni, v zvezi s katero je tožena stranka trdila, da je bila z njo pobotana terjatev tožeče stranke, ki je predmet tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je menilo, da do pobota ni prišlo, ker tožena stranka ni izkazala, da bi podala pobotno izjavo. Pri tem pa je očitno spregledalo določbo 261. člena ZFPPIPP, na podlagi katere vse terjatve, ki izpolnjuje pogoje za pobot, z dnem začetka stečaja veljajo za pobotane po samem zakonu. Povedano pomeni, da ni potrebna nobena pobotna izjava. Tožeča stranka je v zvezi s pogodbeno kaznijo trdila le, da tožena stranka terjatve ni prijavila v stečajnem postopku. To ji niti ni bilo potrebno, saj je prišlo do zakonskega pobota in je z dnem začetka stečaja zaradi pobota ugasnila tako terjatev iz naslova pogodbene kazni kot nasprotna terjatev tožeče stranke iz naslova še neplačanih računov v enaki višini. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), tako da je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek zavrnilo tudi v preostalem delu. Ker je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje o pobotnem ugovoru, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje glede pobotnega ugovora razveljavilo.

Ker je v pravdi izgubila, mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene stroške postopka v skupnem znesku 1.444,29 EUR (v pravdnem postopku po tar.št. 3100, 3102, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT, v pritožbenem postopku po tar.št. 3210, 6002 in 6007 ZOdvT in za sodno takso).