UPRS sklep III U 214/2014

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti izvajanje vseh del pri gradnji dveh nezahtevnih gradbenih objektov kmečke lope in skednja, ki ju je začel graditi na zemljišču s parc. št. 520 k.o. … ter da ustavitev del velja do odločitve pristojnega gradbenega inšpektorja.

V obrazložitvi odločbe navaja, da je Inšpektorat RS za kulturo in medije opravil inšpekcijski pregled domnevno nedovoljenih posegov v območju registrirane enote nepremičnine kulturne dediščine Strunjan - Kulturna krajina Strunjanska dolina (EŠD 28262) na zemljišču s parc. št. 520 k.o. …. Pri tem je ugotovil, da je tožnik pričel z gradnjo dveh nezahtevnih gradbenih objektov, za kateri sta sicer v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja izdani tudi kulturnovarstveni soglasji. Na podlagi vizualnega ogleda je bilo ugotovljeno, da sta talni plošči obeh objektov približno na enaki višinski koti zemljišča, kar pa naj bi bilo po podatkih Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (v nadaljevanju ZVKDS) v nasprotju z izdanimi kulturnovarstvenimi pogoji. Torej je tožnik izvedel neskladno gradnjo. Tožnik na zapisnik o inšpekcijskem pregledu ni podal nobene izjave. Ugotovljeno dejansko stanje izhaja iz zapisnika, priloženih fotografij ter podatkov in strokovne ocene odgovornega konzervatorja ZVKDS OE Piran. Prvostopenjski organ se pri odločitvi sklicuje na peti odstavek 115. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1), ki določa, da če gre v primerih iz prvega odstavka tega člena za tak poseg v spomenik ali nepremično dediščino, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje po predpisih o graditvi objektov, inšpektor z odločbo odredi ustavitev izvajanja vseh del in zadevo odstopi v reševanje pristojnemu gradbenemu inšpektorju. Ustavitev del velja do odločitve pristojnega gradbenega inšpektorja.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Tožnik v tožbi navaja, da prvostopenjski organ ni opredelil, v čem kršitev sploh obstaja oziroma v čem je nasprotje z kulturnovarstvenimi pogoji. Razen tega tožniku ni znano, da bi odgovorni konzervator ZVKDS OE Piran izvedel nadzor in opravil strokovno oceno. O tem ni bil seznanjen niti ni prejel vabila na ogled. Prvostopenjskemu organu očita kršitev načela zaslišanja stranke. Nadalje tožnik v nadaljevanju tožbe obsežneje pojasnjuje, zakaj po njegovem na parc. št. 520 k.o. … v naravi sploh ni nikakršnih teras, sploh pa ne kulturnih. Niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista opredelila absolutne kote terena kot izhodišča za meritve. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, podrejeno pa, naj jo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v obeh primerih pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v obeh primerih z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zakaj meni, da je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, in predlaga njeno zavrnitev. Zaradi narave svoje odločitve sodišče teh razlogov ne bo povzemalo.

Tožnik v pripravljalni vlogi dodatno pojasnjuje, zakaj meni, da so tožbene navedbe utemeljene.

K točki I izreka:

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas izkazovati pravni interes oziroma pravnovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka v upravnem sporu ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj položaj.

Z izpodbijano odločbo se tožniku nalaga, da mora ustaviti izvajanje vseh del pri gradnji dveh nezahtevnih gradbenih objektov, vendar pa ta ustavitev velja le do odločitve pristojnega gradbenega inšpektorja.

Kot je razvidno iz drugostopenjske odločbe, je že pred izdajo drugostopenjske odločbe bila izdana odločba gradbenega inšpektorja, ki ugotavlja neskladnost gradnje objekta z gradbenim dovoljenjem. Ker ustavitev del velja le do odločitve pristojnega gradbenega inšpektorja, to pomeni, da je inšpekcijski ukrep že pred izdajo drugostopenjske odločbe prenehal veljati, kar pomeni, da izpodbijana odločba ne učinkuje več. Treba je namreč upoštevati, da izpodbijana odločba temelji na petem odstavku 115. člena tedaj veljavnega ZVKD-1, po katerem v primerih, ko gre za poseg v spomenik ali nepremično dediščino, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje po predpisih o graditvi objektov, inšpektor z odločbo odredi ustavitev izvajanja vseh del in zadevo odstopi v reševanje pristojnemu gradbenemu inšpektorju, ustavitev del pa velja le do odločitve pristojnega gradbenega inšpektorja.

Torej gre pri izpodbijani odločbi že po samem zakonu za tako odločbo, ki ima le omejen časovni učinek. Z dnem izdaje odločbe pristojnega gradbenega inšpektorja je izpodbijana odločba prenehala veljati. Na podlagi izpodbijane odločbe torej tožnik ni več dolžan prenehati izvajati dela pri gradnji, ker mu to dolžnost sedaj nalaga odločba gradbenega inšpektorja, za katero je tožnik vedel že pred vložitvijo tožbe, vendar je kljub temu vložil izpodbojno tožbo. Tožnik si z ugoditvijo tožbi, v kateri zahteva odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev v ponovno odločanje oziroma naj sodišče samo ustavi inšpekcijski postopek, svojega položaja ne more izboljšati, saj zahteva postopanje, ki ni več mogoče. Ker je izpodbijana odločba z izdajo odločbe gradbenega inšpektorja prenehala učinkovati, ni več mogoče nadaljevati inšpekcijskega postopka Inšpektorata za kulturo in medije, četudi bi sodišče odločbo odpravilo. Zaradi tega tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vodenje postopka. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, da pravni interes obstaja ves čas postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožnikov pravni interes za vodenje postopka prenehal, se do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo.

K točki II izreka:

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj tožnik do povrnitve stroškov ni upravičen. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.