UPRS sodba I U 947/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je A. d.d. zavrnil vlogo tožnika za izdajo soglasja za priključitev na distribucijsko omrežje za naročeno moč 16 kW, v skupini končnih odjemalcev gospodinjski odjem, objekt stanovanjska hiša na parc. št. 61/0, k.o. …. Po 6. členu Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju SPDO) mora biti vlogi priloženo dokazilo o lastništvu oz. pravici razpolaganja z nepremičnino oz. objektom, če ta ni vpisana v zemljiški knjigi. Zemljiškoknjižna lastnika navedene nepremičnine sta B.B. in družba C. d.o.o. Slednja je svoj solastni del kupila na dražbi premoženja tožnika. Na nepremičnini ni zaznamovanih sporov niti plomb. B.B. je svoj solastni del na predmetni nepremičnini s sporazumom o delitvi premoženja v času trajanja zakonske zveze odstopila tožniku. To v zemljiški knjigi ni bilo realizirano. Sporazum tudi ni overjen. Prvostopenjski organ meni, da je tožnik sicer predložil dokazilo o lastništvu v obliki sporazuma. S tem je izkazal dejansko solastništvo nad predmetnim objektom, ne pa tudi pravnega, saj je za prenos lastninske pravice na nepremičnini potrebna pogodba in overjena intabulacijska klavzula ter vpis v zemljiško knjigo. Tudi če bi tožnik izkazal pravno solastništvo (ali predložil vsaj overjen sporazum), bi za priključitev na distribucijsko omrežje še vedno potreboval soglasje drugega solastnika, to je družbe C. d.o.o. Ta se je o priklopu izrekla negativno. Prvostopenjski organ navaja 71. člen Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ).

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja določbe 70. člena, 84. člena, 2. alineje četrtega odstavka 87. člena in 88. člena EZ, ki se na podlagi 548. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ-1) uporablja v obravnavanem primeru. Uporabnik omrežja nima pravice do priključitve, če ne izpolnjuje predpisanih pogojev za priključitev, kot jih določajo SPDO. Po mnenju toženke je treba upoštevati da je na podlagi sklepov Okrajnega sodišča v Trebnjem in Višjega sodišča v Ljubljani, kot jih navaja, na navedeni parcelni številki vknjižena lastninska pravica v korist družbe C. d.o.o. do ene polovice, na kateri je bil prej vknjižen tožnik. Ne glede na to, da je tožnik s sklenitvijo notarskega zapisa 21. 8. 1996 pridobil lastninsko pravico na celotni nepremičnini, in s tem tudi na deležu B.B., sta na obravnavani nepremičnini vpisana dva lastnika, od katerih je ena družba C. d.o.o., ki se s priključitvijo na distribucijsko omrežje električne energije ne strinja. Zato pogoj iz 6. člena SPDO ni izpolnjen.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter očita kršitve Ustave RS iz členov 22 in 33 v povezavi s 67. členom (pravica do enakega varstva, pravica do zasebne lastnine v povezavi z njeno socialno funkcijo). Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na presojo, da je tožnik s sporazumom o delitvi skupnega premoženja, sklenjenega v obliki notarske listine SV 865/96, izkazal le dejansko solastništvo nad predmetnim objektom, ne pa tudi pravnega, ker se ni vpisal v zemljiško knjigo in ker se je drugi solastnik C. d.o.o. o priklopu izrekel negativno. Tožena stranka pa je potrdila izpodbijano odločitev le v delu, ki se nanaša na podano soglasje solastnika, ki je pogoj za ugoditev zahteve, pritrdilo pa je navedbam tožnika v delu, da je tožnik s sklenitvijo notarskega zapisa sporazumu o delitvi premoženja v času trajanja zakonske zveze pridobil lastninsko pravico na celotni nepremičnini in s tem tudi na deležu B.B..

Sporno ostaja stališče, po katerem lahko en solastnik drugemu prepreči priklopitev njegovega objekta na elektrodistribucijsko omrežje, kar naj bi bilo skladno s pogojem iz 6. člena SPDO. Tožnik se ne strinja z razlogi prvostopenjskega organa, po katerem lahko eden od solastnikov prepreči priklop na elektroomrežje drugemu solastniku. Priklop in s tem dobava električne energije je nedvomno v korist vseh solastnikov. Le na takšen način se lahko vzdržuje nepremičnina in prepreči nastanek nepotrebne škode. To je tudi v skladu z zahtevo, da vsak od solastnikov uporablja nepremičnino na način, da s tem ne posega v pravico drugih solastnikov, kar je še posebej pomembno, ko nepremičnina v naravi ni razdeljena in obstajajo le idealni deleži, v obsegu katerih vsakokratni solastnik lahko izvršuje svoja lastninsko-pravna upravičenja. Zahteva po soglasju vseh solastnikov za priklop nesorazmerno posega v pravni položaj posameznih solastnikov v primeru, da jih želi drugi solastnik brez razumnih razlogov ovirati pri uporabi nepremičnine oziroma izvrševanju njihove lastninske pravice. Gre za pravico do zdravega življenjskega okolja. Stališče prvostopenjskega organa bi pomenilo, da je drugemu solastniku onemogočeno bivanje v lastni nepremičnini in uživanje njegove pravice. S tem mu je nesorazmerno poseženo v ustavno zagotovljeno lastninsko pravico iz 33. člena Ustave RS v povezavi s 67. členom Ustave RS ter v pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter odloči, da se vlogi tožnika ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožeča stranka prilaga stroškovnik.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja 70. člen EZ ter 6. člen SPDO. Ker sta lastnika predmetne nepremičnine dva, vsak do polovice, je na podlagi Stvarno-pravnega zakonika (v nadaljevanj: SZ) in sodne prakse za priključitev na omrežje za električno energijo potrebno soglasje obeh. Sodišče se je že večkrat postavilo na stališče, da je priklop na omrežje z električno energijo potrebno šteti za posel v zvezi z rednim opravljanjem stvari. Za izvedbo slednjega je po SZ potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti. Delež lastništva tožeče stranke ne presega polovice vrednosti predmetne nepremičnine. Takšnega soglasja tožeča stranka prvostopenjskemu organu ni predložila. Prav tako bi tožeča stranka lahko pred pristojnim sodiščem sprožila postopek po četrtem odstavku 67. člena SZ, ker bi se soglasje solastnika lahko nadomestilo s sklepom sodišča. Zato ni pomembno v obravnavani zadevi ali drugi solastnik soglasja k priključitvi ni podal iz nerazumnih razlogov.

Stranka z interesom, družba C. d.o.o. oz. D.D., kot tedanji direktor te družbe, v odgovoru na tožbo navaja, da tako kot že v predhodnem postopku, izreka nesoglasje k priklopu predmetnega objekta na elektrodistribucijsko omrežje. Tožnik nima dovoljenja bivati v predmetni nepremičnini, prav tako ni zemljiškoknjižni lastnik. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo tožene stranke, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja:

V obravnavani zadevi je sporno ali je prvostopenjski organ utemeljeno in v skladu z 71. členom EZ in SPDO zavrnil izdajo soglasja za priključitev predmetnega objekta na distribucijsko omrežje. V obravnavani zadevi gre za upravni postopek, ki se je začel z vlogo tožnika, v katerem je ta zahteval soglasje za priključitev stanovanjske hiše, parc. št. 61/0 k.o., …, na distribucijsko omrežje. Po 71. členu EZ, ki se uporablja v obravnavanem primeru na podlagi 548. člena EZ-1, mora za vsako posamezno priključitev na energetsko omrežje ali njeno spremembo uporabnik omrežja pridobiti soglasje za priključitev. Pogoje za izdajo soglasja za priključitev določajo splošni pogoji za dobavo in odjem iz drugega in tretjega odstavka 70. člena EZ. Po navedeni določbi splošne pogoje za dobavo in odjem električne energije iz prenosnega in distribucijskega omrežja in zemeljskega plina iz prenosnega omrežja sprejme po javnem pooblastilu sistemski operater po pridobitvi soglasja Vlade RS. Vlada RS izda soglasje po predhodni pridobitvi mnenja Agencije za energijo.

Iz 6. člena SPDO izhaja, da mora vlogi za izdajo soglasja za priključitev prosilec predložiti tudi dokazilo o lastništvu oziroma pravici razpolaganja z nepremičnino oziroma objektom, če ni vpisan v zemljiško knjigo, tako kot v obravnavanem primeru. Tem dokaznim standardom tožnik v svoji vlogi, pa tudi kasneje v postopku, ki je bil speljan, ni zadostil. Tožnik je sicer pred prvostopenjskim organom izkazoval, da je lastnik celotne nepremičnine sklicujoč se pri tem na Sporazum o delitvi premoženja iz leta 1996, ki je bil sklenjen v obliki notarske listine št. SV 865/96. Ta sporazum je neoverjen in ni bil realiziran v zemljiški knjigi, zato je na polovici nepremičnine še vedno vpisana B.B.. To ni sporno. Iz zemljiške knjige tudi izhaja, da je na drugi polovici nepremičnine kot lastnica vpisana družba C. d.o.o. na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Trebnjem opr. št. In 638/95 z dne 5. 8. 2002 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1983/2002 z dne 18. 9. 2002. Tako tudi po presoji sodišča iz upravnih spisov izhaja dejstvo, ki nanj pravilno opozarja tudi tožena stranka, da sta na obravnavani nepremičnini vpisana dva lastnika, od katerih je eden družba C. d.o.o. do ene polovice, ki se s priključitvijo na distribucijsko omrežje električne energije ne strinja. Tudi kolikor se zanemari dejstvo, da je na eni polovici predmetne nepremičnine kot lastnica vpisana bivša tožnikova žena B.B., pa glede na ugotovitve dejanskega stanja, ko se drugi zemljiško-knjižni lastnik, družba C. d.o.o., ne strinja s priključitvijo, ni pravne podlage za drugačno odločitev. V zadevi namreč ni sporno, da je predmetna nepremičnina v solasti dveh oseb, od katerih ena nedvomno ne da soglasja za priključitev. Kot izhaja tudi iz upravnih spisov je bila v zadevi opravljena tudi ustna obravnava. Navedena družba, ki se obravnave ni udeležila, je upravnemu organu poslala dopis, v katerem je zahtevala takojšnjo ustavitev vseh postopkov za priklop električne energije na predmetni nepremičnini.

Iz upravnih spisov tako izhaja, da je postopek za izdajo soglasja za priključitev na distribucijsko omrežje, ki je v EZ izrecno opredeljen kot upravni postopek, prvostopenjski organ tudi pravilno izpeljal in vodil po določbah ZUP. Sodišče v postopku ni našlo kršitev pravil postopka. Tožnik se je postopka udeleževal in je imel možnost sodelovati v ugotovitvenem postopku, v katerem je bil dolžan predložiti dokazila, ki jih je od njega zahteval upravni organ, s katerimi bi dokazal svoje trditve. Tožnik je v postopku imel tudi možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (9. člen in 146. člen ZUP).

V zadevi sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, kot jih navaja tožnik. Po presoji sodišča ne gre za nesorazmeren poseg v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave RS v povezavi z njeno socialno funkcijo iz 67. člena Ustave RS, kot meni tožnik. Tudi ne gre za poseg v pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS. Zgolj s sklicevanjem na kršitev ustavnih pravic, ob neizkazanem lastništvu predmetnega objekta v celoti, pa tožniku ne more biti poseženo v njegovo lastninsko pravico, ki je omejena tudi z lastninsko pravico drugih.

Sodišče se strinja z razlogi tožene stranke, da tožnik nima soglasja drugega solastnika, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo soglasja za priključitev predmetne nepremičnine na distribucijsko omrežje v upravnem postopku. Soglasje glede rednega vzdrževanja objekta pa tožnik lahko pridobi v drugem postopku pred pristojnim rednim sodiščem, kar pa ni predmet tega postopka.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS. Po povedanem tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).