VSL sodba I Cp 2805/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108137/2012 z dne 20. 7. 2012 v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 85,63 EUR z zamudnimi obrestmi ter za plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov zavrne. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti 0,92 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Terjatev tožnice ne predstavlja občasne terjatve, za katero je predpisan triletni zastaralni rok, temveč zanjo velja splošni petletni zastaralni rok. Zato ugovor zastaranja toženke ni utemeljen. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da tožnica ni izkazala, da je toženka fonograme priobčevala javnosti. Navedeno namreč potrjuje Sporazum o javni priobčitvi fonogramov št. 3325. Če toženka fonogramov ne bi priobčevala javnosti, takega sporazuma, ki je veljal do odpovedi toženke 4. 6. 2008, ne bi sklenila. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo 40,00 EUR, ki ga je tožnica uveljavljala na podlagi ZPreZP-1. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev.

3Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbene navedbe, ki grajajo odločitev glede ugovora zastaranja, so neutemeljene. Med pravdnima strankama je bila uporaba sorodnih pravic pogodbeno dogovorjena. Temelj tožnikovega zahtevka predstavlja pogodba - Sporazum o javni priobčitvi fonogramov št. 3325 z dne 31. 7. 2006, s katerim je bilo dogovorjeno mesečno plačevanje nadomestila, in sicer sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženka svoje obveznosti poravnavala za obdobje 6 mesecev. Glede na pogodbeni dogovor med strankama o mesečnem plačevanju nadomestila, obravnavana terjatev nedvomno predstavlja občasno terjatev, ki zastara v 3 letih (347. člen OZ), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker temelj terjatve predstavlja pogodba, so neutemeljene pritožbene navedbe o toženkini nezakoniti uporabi sorodnih pravic. Zato se pritožba tudi zmotno sklicuje na neupravičeno obogatitev, za katero velja splošen 5-letni zastaralni rok. Ker je terjatev tožnika v plačilo zapadla 23. 5. 2008, predlog za izdajo sklepa o izvršbi pa je bil vložen 10. 7. 2012, je ugovor zastaranja utemeljen (347. člen OZ). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna.

6Na ostale pritožbene navedbe, ki posledično za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo (360. člen ZPP).

7Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

8Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.