VSL sodba II Cp 2844/2014

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških (V. točka izreka) spremeni tako, da se pravilno glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 3.697,7 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči v 15 dneh povrniti stroške nastale z vložitvijo pritožbe v višini 111,4 EUR.

IV. Tožena stranka sama nosi stroške nastale z vložitvijo pritožbe, tožeča stranka pa z vložitvijo odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23.5.2014:

- odločilo, da je dolžan toženec tožnici v roku 15 dni izročiti 537 obveznic izdajatelja Slovenska odškodninska družba d.d. z enolično oznako SOS2E (I. točka izreka),

- odločilo, da je dolžan toženec tožnici v roku 15 dni plačati 30.382,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 24.925,48 EUR od dne 20.1.2011 dalje do plačila, od zneska 1.782,84 EUR od dne 2.6.2011 dalje do plačila, od zneska 1.825,80 EUR od dne 2.12.2011 dalje do plačila in od zneska 1.858,02 EUR od dne 2.6.2012 dalje do plačila (II. točka izreka),

- odločilo, da je dolžan toženec tožnici plačati 7.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2011 dalje do plačila (III. točka izreka),

- zavrnilo zahtevek na plačilo 6.735,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20.1.2011 dalje do plačila (IV. točka izreka),

- odločilo, da je dolžan toženec tožnici v roku 15 dni plačati stroške postopka v višini 2.715,62 EUR (V. točka izreka).

2Zoper odločitev sta se pritožili obe stranki.

3Toženec se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da je po koncu predmetnega postopka izvedel, da je bil sklep o dedovanju po pokojnem N. N., po katerem tožnica uveljavlja pravico do izplačila 1/3 vrednosti denacionaliziranega premoženja, s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.6.2013 razveljavljen (in da je bila še pred tem s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3.9.2012 razveljavljena klavzula o pravnomočnosti sklepa o dedovanju). Tožnica je bila tako že ob vložitvi tožbe seznanjena, da sklep o dedovanju ni pravnomočen in je tako (s takim sklepom o dedovanju) zavedla sodišče. Poleg tega je zamolčala dejstvo, da je dne 15.6.2000 s svojo hčerko K. (toženčevo ženo) sklenila dogovor, po katerem se je odpovedala svojemu dednemu deležu po pokojnemu M. N. Tudi za ta dogovor (iz katerega izhaja, da bi bila do dodatne zapuščine upravičena K. in ne tožnica) je toženec izvedel šele po koncu postopka, ko mu ga je izročila njegova žena. Sodišče je napačno ocenilo izvedene dokaze in kljub prepričljivi izpovedbi toženca in njegove žene vero poklonilo tožnici. Da je dogovor o delitvi dodatnega premoženja med strankama obstajal, kaže dejstvo, da je toženec dne 26.9.2006 tožnici nakazal približno polovico njene tretjine do takrat pridobljenih sredstev iz naslova izplačila obresti od SOD. Ker sodišče tega ne omenja v izpodbijani sodbi, toženec to pošilja kot vlogo k pritožbi. V kolikor pravdni stranki ne bi dogovorili česa takega, bi tožnica že takrat v letu 2006 (ob prejemu polovice zneska) zahtevala izplačilo celotnega zneska. Pritožnik opozarja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tako ni zaslišalo predlagane priče A. Prav tako bi moralo vpogledati v zapuščinski spis, saj se je tožnica sklicevala na pravnomočni sklep o dedovanju, ki to sploh ni bil.

4Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

5Tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper V. točko izreka sodbe (oziroma odločitev o stroških) in pritožbenemu sodišču predlaga, da ji prizna tudi stroške plačila sodnih taks v višini 1.116,00 EUR. Navaja, da ji sodišče prve stopnje tega zneska ni priznalo, češ da iz spisa kot tudi iz vpogleda v UJP plačilni promet ni razvidno, da bi tožnica to sodno takso poravnala. Tožnica poudarja, da je tak znesek plačala v obrokih na račun sodišča, kar izhaja iz priloženih bančnih izpiskov.

6Toženec na pritožbo ni odgovoril.

7Pritožba tožene stranke ni, pritožba tožeče pa je utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožene stranke:

8Pritožbeno navajanje češ, da je toženec šele po koncu postopka na prvi stopnji izvedel, da je bil sklep o dedovanju po pokojnem N. (M.) N. razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.6.2013, ne drži. Prav to je navajal že na naroku za glavno obravnavo dne 21.3.2014. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v okviru 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je bil sklep razveljavljen po pritožbi dediča J. K. in da se vsebina spora nanaša na razmerje med njim in (M.) J. ter da tožnice ne zajema.(1) Pritožnik(2) z navedbo, češ da naj bi bil dejansko vprašljiv obseg dedovanja in kdo podeduje, zgolj pavšalno oporeka, zaradi česar ugotovitev (zaključka) sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti. Navajanje, kako naj bi tožnica (ker se je sklicevala na nepravnomočen sklep o dedovanju) zavedla sodišče, pa je ne samo novo in posledično neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP(3)), ampak tudi sicer neprepričljivo.(4)

9Neupoštevno novoto predstavlja tudi navedba, češ da naj bi tožnica zamolčala dejstvo, da je dne 15.6.2000 s svojo hčerko K. (toženčevo ženo) sklenila dogovor, po katerem se je v njeno korist odpovedala svojemu dednemu deležu po pokojnem M. N. Toženec namreč z ničemer ne izkaže trditve, da naj bi za to okoliščino izvedel šele po koncu postopka (dogovor, ki ga je priložil pritožbi in se nahaja v prilogi B12, naj bi sklenila njegova žena in to že dne 15.6.2000). Tudi sicer je takšno navajanje za predmetno zadevo povsem nerelevantno. Dejstvo je, da je kot upravičenka oziroma kot dedinja po pokojnem M. N. v vseh postopkih (in sicer tako v postopku denacionalizacije kot v zapuščinskem postopku) nastopala tožnica (njena hčerka K. pa tega očitno nikoli ni osporavala). Zato je toženec kot skrbnik za posebne primere dolžan le njej (in ne njeni hčerki) izročiti tisto, kar mu je bilo v tem svojstvu izročeno v denacionalizacijskih postopkih. Sodišče prve stopnje je nadalje natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo toženčevim navedbam o obstoju ustnega dogovora, v skladu s katerim naj bi mu tožnica za zastopanje v denacionalizacijskem postopku prepustila polovico vrnjenega premoženja. Sledilo mu ni iz razloga, ker je tako njegovo izpovedbo kot tudi izpovedbo njegove žene (priče K.) ocenilo kot neprepričljivi, o čemer je v točkah 10 - 15 obrazložitve izpodbijane sodbe podalo natančne in prepričljive razloge. Teh zaključkov pa toženec nikakor ne uspe izpodbiti.(5) Ker zato pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženčevi pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo tožeče stranke:

10Tožnica upravičeno navaja, da je potrebno pri ugotavljanju višine njenih stroškov postopka na prvi stopnji upoštevati tudi stroške s strani sodišča prve stopnje odmerjene sodne takse za postopek na prvi stopnji v višini 1.116,00 EUR (ki jo je bila dolžna upoštevaje sklep II P 928/2012 z dne 17.4.2012 plačati v 12-ih zaporednih mesečnih obrokih po 93,00 EUR).(6) Glede na stroške, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje (v skupnem znesku 3.085,93 EUR), njihov skupni znesek tako znaša 4.201,93 EUR. Upoštevaje njen (88%) uspeh v pravdi, ji je dolžan toženec povrniti znesek 3.697,7 EUR. V skladu s tem je bilo potrebno njeni pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških (V. točka izreka) ustrezno spremeniti (358. člen ZPP). Tožnica pa je upravičena tudi do povrnitve stroškov za vložitev pritožbe zoper stroškovno odločitev (v znesku 111,4 EUR(7)), saj je z njo v celoti uspela (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------

(1) Iz obrazložitve razveljavitvenega sklepa tukajšnjega sodišča II Cp 3573/2012 z dne 19.6.2013 izhaja, da spor obstoji o tem, ali je dedič J. K. svoj 1/3 dedni delež odstopil glede vsega denacionaliziranega premoženja (ki je predmet dedovanja po N. (M.) N.) ali samo glede njegovega dela. Da bi bil sporen tožničin dedni delež ali obseg tega, kar naj bi dedovala, pa ni razvidno.

(2) Ki v postopku nikoli ni navajal, da bi bil sporen tožničin dedni delež ali obseg premoženja, ki naj bi ga podedovala. Prav tako se nikoli ni skliceval na (ne)pravnomočnost kot razlog, za to da tožnici ni dolžan izročiti podedovanega premoženja. Njegova ravnanja kažejo nasprotno. V pritožbi sam navaja, da ji je dne 26.9.2006 nakazal del denarnih sredstev.

(3) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju ZPP)

(4) Kako naj bi bila tožnica že ob vložitvi tožbe dne 16.4.2012 seznanjena s tem, da sklep o dedovanju ni pravnomočen, ni pojasnjeno (sklep o razveljavitvi klavzule o pravnomočnosti je z dne 3.9.2012, razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča pa z dne 19.6.2013)

(5) Niti s sklicevanjem na nakazilo denarnih sredstev tožnici dne 26.9.2006 (oziroma v zvezi s tem prepozno - prvi odstavek 337. člena ZPP - poslano listino).

(6) V zvezi s čimer je pritožbi priložila 12 bančnih izpiskov (priloge A14 - A25).

(7) Upoštevaje določbo Tar. št. 3220 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami), 22% DDV ter plačano sodno takso (50,40 EUR) za pritožbo.