VSL sklep II Cp 3428/2014

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o ugovoru.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke, ki ga je ta vložila proti sklepu, s katerim je bila izdana začasna odredba.

2Proti sklepu vlaga pritožbo toženec. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga naj izpodbijani sklep razveljavi. Pritožnik se sklicuje na utrjeno stališče sodne prakse, da pravna dejanja, ki ne zmanjšujejo dolžnikovega premoženja, ne morejo biti predmet izpodbijanja. Trdi, da bi moralo sodišče odpoved dedovanju upoštevati v kontekstu posla, sklenjenega pred notarjem. Na podlagi tega posla je ravno v zvezi z odpovedjo dedovanju dolžnik prejel ekvivalentno protidajatev. Napada tudi ostale razloge, ki se nanašajo na predpostavke za izdajo začasne odredbe.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Trdi, da je odpoved dedovanju vselej neodplačno pravno dejanje.

4Pritožba je utemeljena.

5Razlogi sodišča prve stopnje, češ da gre pri dolžnikovi odpovedi dedovanju za neodplačno pravno dejanje, so neprepričljivi in materialnopravno napačni. Glede na navedbe tožene stranke ter glede na izkazano listinsko dokumentacijo (notarska zapisa na prilogah B2 in B3) je bilo namreč dejanje odpovedi dedovanju zgolj prvina širšega pravnega razmerja, iz katerega je dolžnik pridobil denarno terjatev v višini 30.000,00 EUR. Ta znesek naj bi mu bil glede na notarski zapisnik z dne 7. 1. 2014 (priloga B3) tudi že izročen.

6Pravne posledice tako zasnovanega pravnega razmerja niso popolnoma nič drugačne, kot bi bile, če bi dolžnik in toženec sklenila dedni dogovor s povsem enako vsebino. Razlogi sodišča prve stopnje v 13. točki izpodbijanega sklepa, ki trdijo drugače, so torej napačni in zanje ni prepričljivega pravnega argumenta.

7Pritožnik utemeljeno opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse (npr. zadeva II Ips 318/2010 z dne 4. 7. 2013) da v primeru, ko ima dvostransko pravno dejanje za posledico le prerazporeditev strukture dolžnikovega premoženja, pogojev za izpodbijanje ni. To v tem postopku velja ne glede na pojasnjevalno določbo 4. odstavka 256. člena OZ(2). Ta se namreč nanaša lahko le na primere čiste odpovedi dedovanju. Kadar pa je odpoved dedovanju del dvostranskega pravnega dejanja, tedaj je treba določbo 4. odstavka 256. člena OZ razlagati z argumentom teleološke redukcije.

8Slednje pa ne pomeni, da odpovedi o dedovanju, ki je umeščena v širši kontekst pravnega razmerja (katerega sestavni del je dogovor o izplačilu dednega deleža) že a priori ne more biti predmet izpodbijanja s paulijansko tožbo. Lahko je, vendar po pravilih o odplačnih pravnih dejanjih.

9Ker pa pravno dejanje, umeščeno v tak celovit kontekst, zaradi napačne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje še ni bilo predmet obravnave, je pritožbeno sodišče iz prej navedenih razlogov utemeljeni pritožbi ugodilo tako, da je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven ugovorni postopek. Procesno pooblastilo je podano v 3. točki 365. člena ZPP.

10V ponovljenem postopku, naj sodišče verjetnost terjatve (utemeljenost zahtevka po paulijanski tožbi) presodi tako, da bo pravno dejanje (odpoved dediščini) umeščeno v kontekst dvostranskega pravnega dejanja, katerega sestavni del je tudi izplačilo dednega deleža v denarju.

-----------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001).