VSL sodba I Cp 1951/2014

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se

a) točka IV/4 glasi:

„Toženi stranki sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska:

- 222,36 EUR od 1.3.2013 do plačila,
- 258,74 EUR od 29.3.2013 do plačila,
- 118,90 EUR od 1.5.2013 do plačila;“

b) v točki V. znesek 649,45 EUR nadomesti z zneskom 717,88 EUR.

II. Pritožba druge tožene stranke se zavrne ter se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 148,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v bistvenem delu ugotovilo, da je kreditna pogodba z dne 19.12.2011, sklenjena med tožnico in prvo toženo stranko, nična, ter da je nična tudi odstopna izjava in upravna izplačilna prepoved na plačo – pokojnino z dne 19.12.2011 za poplačilo terjatve iz navedene kreditne pogodbe. Toženima strankama je naložilo nerazdelno plačilo zneska 1.951,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženima strankama je še naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 649,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in druga tožena stranka. Tožnica izpodbija zavrnilni del odločitve prvega sodišča, pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Posledica ničnosti pogodbe je, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Nesporno je, da je tožnica plačala 600,00 EUR izključno na podlagi nične kreditne pogodbe in zaradi njene sklenitve, zato sta ji toženi stranki dolžni vrniti tudi ta znesek. Sklicevanje sodišča na 5. člen kreditne pogodbe, za katero je ugotovilo, da je nična, ni pravilno. Določbe nične pogodbe ne zavezujejo nikogar. Nepravilna je razlaga prvega sodišča, da naj bi bila tožnica dolžna vrniti 4.000,00 EUR, ne pa 3.400,00 EUR, kot ji je dejansko ostalo od nakazanega kredita po plačilu stroškov odobritve kredita. Tožnica je zato upravičena zahtevati tudi vrnitev 600,00 EUR, ki jih je plačala kot stroške kredita. Enako bi sodišče ugotovilo, če bi upoštevalo, da je na podlagi nične kreditne pogodbe tožnica že 20.12.2011 plačala toženima strankama znesek 600,00 EUR in nato v obliki odtegnjenih obrokov od pokojnine še 5.951,02 EUR. Toženi stranki sta prejeli skupaj od tožnice 6.551,02 EUR, tožnica pa je prejela 4.000,00 EUR. Razlika, ki jo morata toženi stranki vrniti tožnici znaša 2.551,02 EUR. Sodišče ni odločilo o stroških prevoda v znesku 81,00 EUR in o stroških začasne odredbe po sklepu z dne 3.10.2013, zato tožnica predlaga, da sodišče dopolni sodbo v tem delu, podrejeno pa naj se njen predlog za dopolnitev šteje tudi kot pritožbo zoper stroškovno odločitev prvega sodišča.

3Druga tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe prvega sodišča, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče nezakonito izvedlo naroka 5.9.2013 in 5.3.2014, saj je direktor tožene stranke svoj izostanek opravičil zaradi zdravstvenih težav. Drugi toženi stranki je bila terjatev zgolj odstopljena v izterjavo, zato ni pasivno legitimirana. Zmotna je ugotovitev, da kreditna pogodba ni bila sklenjena za poslovni namen. Tožnica je podpisala izjavo, da najema kredit za poslovne namene. Tožnica bi lahko odklonila podpis na svoji izjavi, saj je v podpis ni nihče silil. Kreditodajalec je kreditojemalki verjel na besedo oziroma je verjel njeni izjavi, ki jo je podpisala. Druga toženka ne more biti kaznovana, če tožnica laže. Čeprav se kreditna pogodba sklicuje tudi na določila ZPotK-1 in uporablja tudi termin „potrošnik“, to ne ovrže dejstva, da je bila kreditna pogodba sklenjena za poslovni namen. Navedeni izrazi so bili uporabljeni iz previdnosti, pri čemer njihovo navajanje še ne pomeni, da je šlo za potrošniško pogodbo. Tudi tožnica priznava, da je vzela kredit za poslovne namene, saj je na zadnjem naroku grozila toženima strankama s kazensko ovadbo zaradi domnevne poslovne goljufije, ki ne more biti storjena zoper potrošnika. V sporni kreditni pogodbi je bilo dogovorjeno, da je za spore pristojno češko sodišče. Veljaven dogovor o pristojnosti tako izključuje splošno pristojnost po 2. členu Bruseljske uredbe. Izključna pristojnost slovenskega sodišča ni podana, zato je tožnica vložila tožbo pred nepristojnim sodiščem. Bistveno je, da veljavnost sporazuma o pristojnosti ni odvisna od veljavnosti temeljne pogodbe. Sporna kreditna pogodba je bila sklenjena na daljavo v B. na sedežu prve tožene stranke. Tožnica je pogodbo sicer podpisala v prostorih kreditnega posrednika, ki je kot agent kreditodajalca poslal kreditno pogodbo kreditodajalcu in je bila zato pogodba sklenjena po določilih Obligacijskega zakonika na sedežu kreditodajalca. Pogodbo so v imenu tožnice in po s konkludentnimi dejanji danem pooblastilu poslali na sedež kreditodajalca uslužbenci agenta. Potrdilo o prejemu kreditne pogodbe na sedežu kreditodajalca druga tožena stranka vlaga šele sedaj, ker doslej za to ni bilo nobene potrebe. Zato ni prekluzije tega dokaza. Ker je bila pogodba sklenjena na Češkem velja zanjo pravo Republike Češke. Kreditna pogodba je bila sklenjena za poslovni namen, zato ne more biti nična. Enako velja za upravno izplačilno prepoved. Prva tožena stranka ima vsa potrebna dovoljenja za svojo dejavnost v Republiki Češki. Napačna je tudi odločitev o zamudnih obrestih. Tožnica se je obnašala skrajno nepošteno. Podpisala je izjavo, da najema kredit za poslovne namene, sprejela je vsa določila kreditne pogodbe, zavezala se je plačati anuitete v skladu s kreditno pogodbo, nato pa se je sklicevala na formalistične podrobnosti in si sedaj, glede na sodbo prvega sodišča, pridobila kar veliko premoženjsko korist. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj tožnica ni v celoti uspela s tožbenim zahtevkom.

4Tožnica v odgovoru na pritožbo druge tožene stranke predlaga njeno zavrnitev. Toženi stranki nista odgovorili na vročeno pritožbo tožeče stranke.

5Pritožba tožnice je utemeljena. Pritožba druge tožene stranke ni utemeljena.

6Druga tožena stranka predlogu za preložitev naroka ni priložila zdravniškega opravičila, poleg tega pa predloga tudi ni obrazložila v potrebni meri, da bi prvo sodišče lahko presodilo, ali je bila zatrjevana bolezen njenega zastopnika nenadna in nepredvidljiva, zaradi katere mu je bil onemogočen prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku (kar vse je drugi toženi stranki nalagal drugi odstavek 115. člena ZPP). Zato prvemu sodišču ni bilo potrebno prelagati narokov 5.9.2013 in 29.11.2013 (odsotnosti z naroka 5.3.2014 druga tožena stranka ni opravičila).

7Druga toženka je pasivno legitimirana v pravdi, saj je na podlagi sporne kreditne pogodbe in odstopa terjatve kot upnik prejela plačila tožnice, katerih vrnitev je tožnica uveljavljala zaradi ničnosti kreditne pogodbe. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je v tej zadevi pristojno za sojenje na podlagi citiranih določb Bruseljske uredbe (Uredba sveta (ES) št. 44/2001) o pristojnosti za potrošniške pogodbe in da se druga toženka ne more sklicevati na dogovor o pristojnosti (9. člen kreditne pogodbe) že zaradi 17. člena Bruseljske Uredbe. Glede na 16. člen te uredbe je za vprašanje pristojnosti sodišča nepomembno, kje je bila sklenjena kreditna pogodba.

8Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da sporna kreditna pogodba ni bila sklenjena za poslovni namen in da je šlo za kreditno pogodbo, ki jo je tožnica sklenila kot potrošnik. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so jasni in pravilni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje, pri čemer je z njimi odgovorjeno tudi na pritožbeno kritiko ugotovitve prvega sodišča o pravni naravi kreditne pogodbe. Ker gre za potrošniško kreditno pogodbo, to že po naravi stvari same tudi pomeni, da je s strani toženk pripravljena izjava tožnice o najetju kredita (priloga B 1) očitno neresnična in gre z materialnopravnega vidika za navidezno izjavo volje tožnice (dane v izključnem interesu toženih strank, da bi se izognili uporabi predpisov o potrošniških kreditnih pogodbah), ki nima nobenega učinka (prvi odstavek 50. člena v zvezi s 14. členom OZ). Trditve druge toženke v zvezi s tožničino navedbo o poslovni goljufiji nimajo nobenega pomena, razen tega pa so kot nedovoljena pritožbena novota neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9Pravilna je tudi ugotovitev prvega sodišča o ničnosti kreditne pogodbe ter odstopne izjave in upravne izplačilne prepovedi, glede na ustrezne določbe ZPotK-1. Kljub določbi kreditne pogodbe o uporabi prava Češke republike tožnica kot potrošnik ni smela biti prikrajšana za zaščito, ki ji jo zagotavljajo določbe predpisov Republike Slovenije, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom (6. člen Uredbe „Rim I“ o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja, št. 593/2008). Za sklenitev sporne kreditne pogodbe toženki nista imeli dovoljenja pristojnega organa, zato je bila kreditna pogodba nična (tretji odstavek 27. člena ZPotK-1). Zaradi ničnosti pogodbe je prvo sodišče pravilno uporabilo pravo Republike Slovenije. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča namreč izhaja, da je podana situacija iz prvega odstavka 6. člena Uredbe „Rim I“, zato je nepomembno, kje je kraj sklenitve sporne kreditne pogodbe. Toženki sta nerazdelno dolžni vrniti vse, kar sta prejeli od tožnice, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva tožničinih plačil posameznih zneskov, ker sta bili nepošteni, saj za sklenitev kreditne pogodbe nista imeli dovoljenja pristojnega organa (87. člen in 193. člen OZ).

10Tožnica je upravičena tudi do vrnitve zneska 600,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (v obsegu zavrnilnega dela izpodbijane sodbe). Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnica prejela kredit 4.000,00 EUR in da je toženi stranki nato plačala iz naslova stroškov odobritve kredita 600,00 EUR. Ker je bila sklenjena nična pogodba, navedeno z materialnopravnega vidika pomeni, da je tožnica s plačilom zneska 600,00 EUR toženi stranki v tej višini delno že vrnila prejeti kredit. Dolgovala je le še preostalih 3.400,00 EUR, sama pa je skupno plačala drugi toženi stranki iz naslova obrokov kredita 5.951,02 EUR. Zato je upravičena do vrnitve razlike v znesku 2.551,02 EUR, kar pomeni, da ji pripada tudi zahtevanih 600,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov v obsegu zavrnilnega dela sodbe prvega sodišča.

11Tožnici gredo v okviru pravdnih stroškov tudi stroški v zvezi z začasno odredbo z dne 1.10.2013, ki jih prvo sodišče neutemeljeno ni priznalo. Ti stroški znašajo 68,43 EUR, po višini pa so razvidni iz priznanih postavk stroškovnika na list. št. 205 spisa. Stroške prevoda v znesku 81,00 EUR je prvo sodišče priznalo tožnici že v sklepu z dne 11.6.2014.

12Ker je tožnica v celoti uspela v sporu je stroškovna odločitev prvega sodišča pravilna (prvi odstavek 154. člena ZPP).

13Glede na povedano je pritožbeno sodišče ugodilo tožničini pritožbi in sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka, pritožbo druge toženke pa je zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvega sodišča. (358. člen in 353. člen ZPP).

14Toženi stranki sta nerazdelno dolžni povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 148,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 154. člena, tretji odstavek 161. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Po višini so ti stroški razvidni iz priznanih postavk stroškovnika v tožničini pritožbi. Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške v skladu z ZOdvT in ZST-1. Druga toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi njene pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP