VSC sodba Cpg 99/2015

I. Pritožba drugo tožeče stranke glede IV. točke izreka sodbe za izpodbijanih 95.325,00 EUR se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Drugotožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 116/2012 z dne 1. 9. 2014 izreklo: “1. Tožena stranka V. d.o.o. MŠ: X., je dolžna plačati prvo tožniku L. J. znesek glavnice 270.750,00 EUR skupaj z obrestmi od glavnice v višini letne obrestne mere 2,25 % za čas od 31. 12. 2008 do 31. 12. 2011 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice in nateklih obresti od 01. 01. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. II. V presežnem delu se tožbeni zahtevek prvo tožnika L. J. zavrne kot neutemeljen. III. Tožena stranka V. d.o.o., MŠ: X., je dolžna plačati drugo tožniku G. L. F. znesek glavnice 135.375,00 EUR skupaj z obrestmi od glavnice v višini letne obrestne mere 2,25 % za čas od 31. 12. 2008 do 31. 12. 2011 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice in nateklih obresti od 01. 01. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. IV. V presežnem delu se tožbeni zahtevek drugo tožnika G. L. F. zavrne kot neutemeljen. V. Tožena stranka V. d.o.o., MŠ: X., je dolžna plačati tretje tožniku K. C. znesek glavnice 45.125,00 EUR skupaj z obrestmi od glavnice v višini letne obrestne mere 2,25 % za čas od 31. 12. 2008 do 31. 12. 2011 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice in nateklih obresti od 01. 01. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. VI. V presežnem delu se tožbeni zahtevek tretje tožnika K. C. zavrne kot neutemeljen. VII. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.”

2Zoper to sodbo je glede IV. točke izreka sodbe za spornih 95.325,00 EUR po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila drugotožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu ugodi tožbenemu zahtevku ter naloži toženi stranki plačilo vseh pravdnih in tudi pritožbenih stroškov tožeče stranke.

3Drugo tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno v celoti.

5Tožena stranka ne priglaša stroškov odgovora na pritožbo.

6Pritožba ni utemeljena.

7Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

8Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o vseh za presojo odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožečih strank delno ugodilo, pretežno pa zavrnilo.

9Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi moralo presoditi na podlagi naslednjih trditev pravdnih strank: tožeče stranke: (-) tožbo zoper toženo stranko zaradi plačila zneska 3.350.000,00 EUR s pripadki, kar predstavlja vrednost 25 % poslovnega deleža v toženi stranki na dan izstopa tožnikov iz družbe, vlagajo, ker so bili tožniki družbeniki tožene stranke od dne 10. 12. 1999 do izstopa iz družbe dne 31. 12. 2008; (-) ob izstopu iz družbe so razpolagali s poslovnimi deleži tožene stranke in sicer prvo tožnik L. J. s 15 % poslovnim deležem, drugo tožnik G. L. F. s 7,50 % poslovnim deležem in tretje tožnik K. C. z 2,50 % poslovnim deležem; (-) sklicujoč se na določbo petega odstavka 502. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) zahtevajo tožniki od tožene stranke izplačilo ocenjene vrednosti svojih poslovnih deležev na dan 31. 12. 2008, ki bi morala biti plačana v roku treh let, rok pa je potekel 31. 12. 2011, tožena stranka tožnikom do poteka roka 31. 12. 2011 prostovoljno ni izplačala vrednost njihovih poslovnih deležev, je z izplačilom v zamudi, tako da so tožniki prisiljeni vložiti tožbo; (-) tožniki so na podlagi njim znanim in javno objavljenih podatkih ocenili vrednost njihovega deleža na dan 31. 12. 2008, pri čemer so bili mnenja, da so bilančne postavke tožene stranke podvrednotene in ne odražajo dejanskega stanja, zato so zahtevali, da cenilec ovrednoti vrednost tožene stranke in s tem poslovnih deležev na podlagi metode likvidacijske vrednosti, ki po njihovem mnenju, v konkretnem primeru tudi zaradi vrednosti materialnega premoženja in naložb v druge družbe, predstavlja edino objektivno in primerno metodo cenitve; (-) navedli so, da je imela tožena stranka poleg lastnih sredstev tudi naložbe v sedmih drugih družbah, ki predstavljajo pretežen del vrednosti tožene stranke; (-) da največjo naložbo in vrednost tožene stranke predstavlja naložba v družbo V. d.o.o., kjer je imela tožena stranka na dan izstopa 80 % poslovni delež, vrednost posameznih bilančnih postavk te družbe pa znašajo najmanj 10.460.000,00 EUR (likvidacijska vrednost); (-) da je imela tožena stranka na dan izstopa 49 % poslovni delež v družbi Z. M., v katero je tožena stranka kot svoj vložek vložila kompleten inženiring za proizvodnjo centrifugalno ulitih Indefinite-chill in Kromovih-valjev (izdelava naprav, vsa potrebna oprema, montaža, obratna sredstva, know-how za centrifugalno vlivanje, termično obdelavo /žarenje/ in mehansko obdelavo, obe vrsti valjev se uporabljata za valjanje širokih trakov jeklene pločevine za potrebe avtomobilske industrije in bele tehnike) in 49 % delež tožene stranke v družbi Z. M. v R. se ocenjuje na vrednost 5,800.000,00 EUR; (-) da je imela tožena stranka na dan izstopa 100 % poslovni delež v družbi C. d.o.o., 100 % delež tožene stranke v družbi I. d.o.o. se ocenjuje na vrednost 1,500.000,00 EUR; (-) da je tožena stranka imela na dan izstopa 100 % poslovni delež v družbi P. d.o.o., ki se ocenjuje na vrednost 100.000,00 EUR; (-) da je tožena stranka imela na dan izstopa 39,1061 % poslovni delež v družbi S. d.o.o. in se ta ocenjuje na vrednost 80.000,00 EUR; (-) da je tožena stranka imela na dan izstopa 34,4380% poslovni delež v družbi R., ki se ocenjuje na vrednost 4,200.000,00 EUR; (-) da je tožena stranka imela na dan izstopa naložbo v družbo T. d.o.o., ki se ocenjuje na vrednost 30.000,00 EUR; (-) da se ocenjuje vrednost tožene stranke na podlagi razpoložljive dokumentacije in vedenju o poslovanju družbe ob izstopu, na znesek 23.610.000,00 EUR in ob tako ocenjeni vrednosti tožene stranke v višini 23.610.000,00 EUR znaša na dan 31. 12. 2008 vrednost 1 % poslovnega deleža 236.100,00 EUR; (-) vrednost 15 % poslovnega deleža tožene stranke na dan izstopa za prvo tožnika tako znaša 3,541.500,00 EUR; vrednost 7,5 % poslovnega deleža tožene stranke na dan izstopa za drugo tožnika znaša 1,770.750,00 EUR; vrednost 2,5 % poslovnega deleža tožene stranke na dan izstopa za tretje tožnika pa znaša 590.250,00 EUR; (-) da tožniki za potrebe sodnega postopka določijo vrednost 1 % poslovnega deleža v višini 134.000,00 EUR in tožniki vtožujejo: prvotožnik 2.010.000,00 EUR s pripadki, drugotožnik 1.005.000,00 EUR s pripadki in tretje tožnik 335.000,00 EUR s pripadki, pri čemer obrestni del zahtevka temelji na določbi petega odstavka 502 čl. ZGD-1, po kateri tožnikom pripadajo tudi obresti v višini obrestne mere, po kateri se obrestujejo bančni depoziti na vpogled za čas od dneva izstopa 31. 12. 2008 do dneva zapadlosti terjatve 31. 12. 2011, saj tožena stranka ni poravnala vtoževane terjatve in ta obrestna mera v C. pri banki X. znaša 2,25, zato so tudi tožniki upravičeni zahtevati obresti v višini letne obrestne mere 2,25 %, ker pa je tožena stranka z dnem 1. 1. 2012 v zamudi s plačilom vtoževanega zneska, so tožniki upravičeni tudi do zakonskih zamudnih obresti od glavnice in obresti za čas od 1. 1. 2012 dalje do plačila; tožena stranka: (-) tožena stranka kot nesporne potrjuje navedbe glede izstopa tožnikov kot družbenikov tožene stranke in glede obsega njihovega nekdanjega poslovnega deleža izraženega v odstotkih; (-) da tožena stranka ni izplačala odpravnine zaradi nedoseženega dogovora o njihovi vrednosti, saj tožniki vrednosti, kot jo je določil cenilec A. d.o.o. v svoji oceni iz julija 2009, niso sprejeli; (-) da je cenilec določil tržno vrednost celotnega lastniškega kapitala tožene stranka na dan 31. 12. 2008 na 236.730,00 EUR in je glede na to oceno bila vrednost deležev tožnikov na dan 31. 12. 2008 naslednja: J. L.: 15 % ali 35.509,50 EUR, L. F. G.: 7,5 % ali 17.754,75 EUR in C. K.: 2,5 % ali 5.918,25 EUR.

10Sodišče prve stopnje je svojo presojo oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za ekonomijo-vrednotenje podjetij M. K. in dopolnitev izvedenskega mnenja, ki ga je ta podala ustno in pisno.

11Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je nekritično sledilo mnenju izvedenke, čeprav to mnenje temelji na lastnih napačnih predpostavkah, pri čemer pritožba povzema dejstva, ki naj bi jih izvedenka napačno ocenila, sodišče pa ji je v celoti sledilo.

12Pritožba pa ni utemeljena, saj povzema izvedensko mnenje, kot je bilo pisno podano 5. 3. 2014 (listna številka 103 do 150 spisa), na katerega tožena stranka ni imela pripomb, tožeče stranke (v nadaljevanju tožeča stranka) pa so pripombe imele, zato je sodišče prve stopnje nadaljevalo z izvedbo dokaza z izvedenko tako, da je izvedenka na naroku 12. 6. 2014 podala ustno mnenje kot dopolnitev pisnega mnenja in hkrati razjasnilo za tožečo stranko spornih ugotovitev iz pisnega izvedenskega mnenja. Na tem naroku se je izvedenki naložilo, da pisno dopolni izvedensko mnenje, na način: “da se predlogoma ugodi in izvedenko zaprosi, da izdela strokovno mnenje in naredi alternativni izračun z upoštevanjem pripomb pravdnih strank (vključi tudi knjigovodsko vrednost družbe R. pri izdelavi alternativne ocene ter ponovno prouči višino odbitnega deleža za pomanjkanje tržljivosti). Iz zapisnika v zvezi s tem sklepom sodišča prve stopnje je še povzeti, da je pooblaščenec tožene stranke vztrajal pri zahtevi, da izvedenka ne posega v svoje že izdelano mnenje. Pooblaščenec tožeče stranke pa je nasprotoval navedbam tožene stranke in navajal, da je predlog za dopolnitev dala na podlagi dodatnih pojasnil izvedenke in njenih opredelitev do pripomb tožeče stranke, zato bo dodatno mnenje del njenega mnenja. Katero varianto bo sodišče upoštevalo, je stvar presoje sodišča ali strank pri poravnavanju.” (listna številka 165 spisa).

13Že iz povzetih navedb in pred izdelavo dodatnega (alternativnega) izvedenskega mnenja pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka zavedala, da je pristojnost in dolžnost sodišča prve stopnje, da presodi, katere dokaze šteje za verodostojne in kar zadeva izvedenskih mnenj tudi ali šteje mnenje za strokovno popolno in prepričljivo in na podlagi izvedenih dokazov oceni, katera dejstva šteje za dokaza (8. člen ZPP).

14Po dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 3. 7. 2014 (listna številka 167 do 173 spisa) je na naroku 1. 9. 2014 (zapisnik listna številka 181 do 183 spisa) tožeča stranka navedla: “Tožeča stranka je prejela izvedensko mnenje oziroma dopolnitev ali alternativni izračun. Tožeča stranka sicer sprejema sam izračun vrednosti, kategorično pa zavrača in se ne strinja z mnenjem izvedenke, da je primerna cenitev v mnenju z dne 5. 3. 2014. Izvedenka je tako v svojem mnenju kot pri zaslišanju obrazložila, da njeno mnenje temelji na predpostavkah, pri čemer je še posebej poudarila posebne predpostavke, v katere spadata odbitek za neiztržljivost in ocenjena vrednost R., ki sta sedaj bili upoštevani v alternativnem izračunu. Sodišče ima tako možnost in podlago, da lahko presodi, v kakšnem obsegu so posebne predpostavke uresničljive in predvidljive ter jih je potrebno uporabiti v konkretnem primeru.”

15Tožeča stranka je torej sodišču prepustila oceno dokaza z izvedenskim mnenjem in zato so sedaj pritožbeni očitki ne le neutemeljeni temveč tudi nekorektni, ko očita sodišču prve stopnje, da ni sledilo alternativnemu izračunu vrednosti poslovnega deleža po mnenju z dne 3. 7. 2014, pri čemer še meni, da je izvedenki očitati pomanjkanje strokovnosti, ki se kaže v neargumentiranem osebnem mnenju izvedenke, ki ne temelji na dejstvih iz listin v spisu.

16Tožeča stranka je imela možnost, da bi zahtevala, da sodišče dopusti in izvede dokaz z drugim izvedencem, če je imela takšne pomisleke v strokovnost izvedenke, ki je podala mnenje, kot to pritožbeno izpostavlja, vendar takšnega predloga ni podala, zato so pritožbeni očitki neupoštevni in prepozni.

17Pritožba meni, da bi sodišče prve stopnje, ki je imelo na razpolago dve cenitvi, kot jih je določila izvedenka, moralo presoditi in utemeljiti, katera je tista prava, vendar pa tega ni storilo in je zato napačno odločilo o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je vrednost deleža ugotovilo kot aritmetično sredino, čeprav iz izvedenskega mnenja izhaja, da je cenitev v razponu in sodišče bi moralo upoštevati, da maksimalna vrednost deleža za drugotožečo stranko znaša 230.700,00 EUR (stran 9 dopolnitve izvedenskega mnenja), saj mora sodišče ugotoviti pravo vrednost poslovnega deleža in ne le aritmetično sredino in bi tako sodišče prve stopnje moralo drugo tožeči stranki prisoditi še 95.325,00 EUR.

18Pritožbeni očitek glede tega, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je štelo mnenje izvedenke, kot ga je podala 5. 3. 2014 in ustno dopolnila za v celoti strokovno, pravilno in prepričljivo in da ga kot takega sodišče prve stopnje sprejema, je v celoti neutemeljen.

19Sodišče prve stopnje je že v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo: “Izvedenka je v svojem obsežnem sistematičnem strokovno prepričljivem izvedenskem mnenju o oceni vrednosti 25 % lastniškega kapitala tožene stranke na dan izstopa tožnikov, to je 31. 12. 2008, navedla izhodišča za oceno vrednosti in obseg dela in pojasnila, da predstavlja ocenjena vrednost tržno vrednost, ki je v obravnavanem primeru tudi poštena vrednost. Povzela je lastniško strukturo tožene stranke na dan ocenitve, pojasnila uporabljene metode ocenjevanja vrednosti, posebej navedla tudi (kasneje za tožnike sporne in naknadno razjasnjene) predpostavke pri ocenjevanju vrednosti. Pri ocenjevanju je izvedenka predstavila skupino Y., njeno zgodovino in razvoj, dejavnosti matične in odvisnih družb, prikazala investicijske dejavnosti v skupini, tabelarno predstavila strukturo zaposlenih v skupini, povzela podatke o organih upravljanja in poslovodstvu tožene stranke. V nadaljevanju je izvedenka analizirala makroekonomsko okolje v obravnavanem obdobju, opravila analizo dejavnosti tožene stranke za to obdobje, predstavila primerjavo skupine Y. družbe V d.o.o. in podjetij iz livarske dejavnosti ter ocenila položaj podjetja v dejavnosti. Predstavila je obsežno finančno analizo posamičnih in skupinskih računovodskih izkazov, povzela ključne kategorije in njihovo primerjavo med družbami v skupini ter izpostavila prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti ter razvojne možnosti. Sistematično in podrobno je pojasnila metodologijo ocenjevanja vrednosti v obravnavanem primeru in po oceni sodišča prepričljivo argumentirala, tako v mnenju, kot kasneje zaslišana na glavni obravnavi uporabo načina in metode ocenjevanja vrednosti. Pojasnila je, da je skupino Y ocenjevala pod predpostavko delujočega podjetja in zato uporabila metodo na donosu zasnovanega načina in v okviru tega načina metodo diskontiranega denarnega toka ter metodo tržnega načina in v okviru tega načina metodo primerljivih podjetij, uvrščenih na borzi (kot testno metodo). Pojasnila je, da je na podlagi analize sorodnih podjetij, ki kotirajo na tujih borzah, ugotovila, da izbrana podjetja niso zadostno primerljiva z ocenjevanim podjetjem, zato njen sklep o tržni vrednosti temelji na podlagi vrednosti, ki jo je ocenila z metodo diskontiranega denarnega toka. Navedla je tudi upoštevane pribitke in odbitke. V sklepni oceni vrednosti je izvedenka ocenila vrednost tožene stranke v razponu med minimalno vrednostjo (1.444.000,00 EUR) in maksimalno vrednostjo (2.166,00,00 EUR) ter izračunala povprečno vrednost v višini 1.805.000,00 EUR. Odbitek za tržljivost je 40,18 %. Glede na ugotovljeno znaša 25 % delež tožnikov na dan 31. 12. 2008 v razponu vrednosti od minimalne (361.000,00 EUR) do maksimalne (541.500,00 EUR), povprečno torej 451.250,00 EUR; od tega za prvo tožnika L. J. 270.750,00 EUR, za drugo tožnika G. F. L. 135.375,00 EUR in za tretje tožnika K. C. 45.125,00 EUR.

20Sodišče prve stopnje je nadalje navedlo, potem ko je korektno povzelo vse pripombe tožeče stranke na izvedensko mnenje z dne 5. 3. 2014 in odgovore izvedenke na te pripombe, kot jih je ustno podala izvedenka na naroku dne 2. 6. 2014, da je po njegovi oceni izvedenka popolnoma suvereno odgovorila in razjasnila vprašanje, da gre v konkretnem primeru za manjšinski delež družbenikov tožnikov pri toženi stranki, saj je tožena stranka V. d.o.o., specificirani posamezni odstotki deležev tožnikov pri toženi stranki pa nedvomno kažejo, da gre za manjšinski delež tožnikov pri toženi stranki in je zato izvedenka pravilno izhajala iz manjšinskega deleža tožeče stranke.

21Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da v zvezi z najbolj spornim delom izvedenskega mnenja, to je vprašanjem (ne) tržljivosti deleža družbe R. za katerega tožniki trdijo da je bil tržljiv, izvedenka pa je uporabila koeficient 40,2 (maksimalno 45) za delež netržljivosti, šteje, da je izvedenka v dopolnitvi izvedenske mnenja z dne 3. 7. 2014 zelo jasno in prepričljivo ponovila, da je bila naložba v R. dejansko neprodajljiva (družba ni poslovala na tržnih osnovah) saj je iz strukture premoženja R. razvidno, da je kar 77 % vrednosti premoženja v obliki sredstev predstavljalo finančne naložbe, za katere se je že na dan 31. 12. 2008 postavilo vprašanje ali so iztržljive.

22Sodišče prve stopnje je tudi podalo razloge glede upoštevanja alternativnega izračuna, v katerem je upoštevala vrednost finančne naložbe v R. v višini 1,043.232,00 EUR, ter odbitek za pomanjkanje tržljivosti v primerjavi z izvedenskim mnenjem z dne 5. 3. 2014 korigirala za 6,4 % na podlagi novih elementov, ki jih je uporabila, vendar pa je izvedenka v zaključku dopolnitve izvedenskega mnenja vztrajala pri tem, da je na podlagi opravljenega izvedenskega dela in izračunov podanih v mnenju z dne 5. 3. 2014 ter alternativnega izračuna podanega v tem mnenju ocenila, da odraža tržno vrednost 25 % lastniškega deleža v kapitalu družbe V. d.o.o. vrednost, ki je bila podana v mnenju z dne 5. 3. 2014, medtem ko alternativni izračun, ki ga je izvedenka izdelala na predlog tožeče stranke, predstavlja zgolj eno od pogajalskih izhodišč za poravnavanje pred sodiščem.

23Pritožba tako neutemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izvedenskemu mnenju z dne 5. 3. 2014, saj je podalo razloge za takšno odločitev, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče.

24Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da po proučitvi izvedenskega mnenja z dne 5. 3. 2014, izpovedi izvedenke in dopolnitve mnenja oziroma alternativnega izračuna z dne 3. 7. 2014, ocenjuje, da je izvedensko mnenje izvedenke M. K. strokovno prepričljivo pokazalo razpon vrednosti lastniškega deleža tožnikov v času izstopa iz družbe, to je 31. 12. 2008 v razponu med minimalnim in maksimalnim zneskom, sodišče pa je upoštevalo povprečno vrednost izračunano kot aritmetično sredino minimalnega in maksimalnega izračuna.

25Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da je potrebno v situaciji, ko izvedenec poda vrednost poslovnega deleža, upoštevati sredinsko vrednost in zavrača pritožbeno stališče, da je prava vrednost poslovnega deleža samo tista, ki je v razponu najvišja. Če delež oceni izvedenec in pojasni, da se vrednost družbe oceni vedno v razponu, potem je prava vrednost vsaka vrednost iz te lestvice in v primeru sodnega določanja prave vrednosti, je nedvomno pravilno, da se upošteva srednja vrednost. Pri tem je namreč potrebno upoštevati oba udeleženca in interese obeh udeležencev in sicer tako družbenika, ki je izstopil iz družbe in družbe, ki je dolžna poslovni delež izplačati in doseči uravnotežen položaj, kar pa je možno le z upoštevanjem srednje ocenjene vrednosti.

26Po določbi petega odstavka 502. člena ZGD-1 ima družbenik, ki je izstopil iz družbe, pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izstopu.[...]. Navedeno pomeni, da je pravno odločilno, da se v postopku odločanja o pravici do izplačila poslovnega deleža, ugotovi ocenjena vrednost tega deleža(1), ocena pa temelji na številnih okoliščinah (na primer: dosedanji donos deleža, predvidena bodoča donosnost, zlasti v primerih, ko so se družbeniki odrekli dobičku zaradi novih investicij, in/ali sanacije, predvidena bodoča donosnost zaradi spremenjenega položaja na trgu, trdnost družbe-njene obveznosti, terjatve, likvidna sredstva, pomen deleža znotraj družbe-večji ali manjši delež, možnost , da delež pridobijo drugi družbeniki...).

27Tako je glede na prej navedeno nedvomno sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je potrebno izvedensko mnenje o oceni vrednosti 25 % lastniškega kapitala družbe V. d.o.o. upoštevati v celoti, zato posamezni detajli, ki bi bili izvzeti iz konteksta celote izvedenskega mnenja, porušijo to celoto in bi z upoštevanjem parcialnih popravkov, za katere izvedenka stoji na stališču da niso ustrezni, prišlo do uporabe izvedenskega mnenja izven njegovega bistva. Drugačne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

28Pritožba po povedanem torej ne more biti uspešna, kolikor meni, da bi sodišče prve stopnje moralo drugotožeči stranki poleg že prisojenega zneska 135.375,00 EUR, prisoditi še 95.325,00 EUR.

29Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede na ocenjeno vrednost poslovnega deleža tožečim strankam kot družbenikom, ki so izstopili iz družbe-tožene stranke in glede na velikost njihovega poslovnega deleža prisodilo prvo tožniku L. J. 270.750,00 EUR, drugo tožniku G. F. L. 135.375,00 EUR in tretje tožniku K. C. 45.125,00 EUR, skupaj s pripadajočimi obrestmi, v presežku pa njihove tožbene zahtevke kot neutemeljene zavrnilo.

30Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka izrecno ne izpodbija, zato pritožbeni preizkus ni bil potreben.

31Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo drugotožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

32Ker drugotožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): B. Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 153: “Prvotno besedilo je v tem primeru določalo “tržno vrednost” deleža. Že ZGD-F pa je uvedel “ocenjeno vrednost”. Ta označba je primernejša, ker ni podatkov o ceni deleža na trgu. Poleg tega taka ocena napotuje na soglasno oceno družbenika in družbe ali pa na oceno cenilca.”