VSC sodba Cp 144/2013

I. Pritožbi tožečih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, in sicer:

- v zavrnilnem delu v toliko, da je tožena stranka (ob prisojenem znesku) v roku 15 dni dolžna nerazdelno plačati tožečima strankama 3.867,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2007 dalje do plačila,

- v stroškovnem delu pa v toliko, da se znesek 8.113,08 EUR nadomesti z zneskom 9.448,71 EUR.

II. Pritožbi, tožečih strank v preostalem delu, tožene stranke pa v celoti, se zavrneta in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna nerazdelno povrniti tožečima strankama stroške pritožbenega postopka v znesku 154,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče toženki naložilo, da tožnikoma nerazdelno plača zakonske zamudne obresti od zneska 54.004,46 EUR za čas od 17.10.2007 do 26.11.2007 in jima nerazdelno povrne pravdne stroške v znesku 8.113,08 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. V presežku za plačilo zneska 33.515,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2007 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožnika izpodbijata zavrnilni del sodbe, toženka pa odločitev o stroških. Obe pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tožnika pa tudi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnika predlagata razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje, toženka pa, da se stroškovni del sodbe tako spremeni, da se „zahtevani in odmerjeni pravdni stroški v višini 421,68 EUR zavrnejo“. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili.

4Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

5Tožnika v pritožbi pojasnjujeta, da je v šesti pripravljalni vlogi (z dne 24.8.2011 - v spisu na listovni številki 162 in 163) pri zapisu utesnitve tožbenega zahtevka glede obrestne terjatve pomotoma in očitno izpadel del besedila „in zakonske zamudne obresti od zneska 29.879,99 EUR za čas od 17.10.2007 do 7.6.2011“. Navajata, da ustrezne utesnitve tožbenega zahtevka nista mogla podati, ker toženka ni podala obrazložitve nakazila 2.387,36 EUR. Trdita, da je sodišče kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) iz več razlogov. Prvo sodišče bi namreč moralo upoštevati, da gre pri tem zapisu zgolj in izključno za utesnitev tožbenega zahtevka zaradi izvršenega plačila toženke, ker je to iz besedila šeste pripravljalne vloge izrecno razvidno. Menita, da bi moralo prvo sodišče odločiti tudi o obrestih, ki so bile zahtevane od vložitve tožbe dalje in je bil zato zahtevek v tem delu zaradi pripoznanja glavnice avtomatično utemeljen. Nadalje menita, da bi moralo prvo sodišče v nastali situaciji, ko je ugotovilo, da bi bila tožnika upravičena do več obresti od zahtevanih, bodisi tožnika zaradi odprave očitne napake oziroma nejasnosti pozvati na popravo šeste pripravljalne vloge, bodisi šesto pripravljalno vlogo zaradi nerazumljivosti zavreči in odločiti o zahtevku kot je bil postavljen v tretji pripravljalni vlogi, bodisi uporabiti ukrepe materialnega procesnega vodstva zaradi odprave dvoma o vsebini tožbenega zahtevka, bodisi, da ne bi upoštevalo izjave o delnem umiku tožbe, saj ta ni bila izrecna, nedvoumna in nepogojna, toženka z delnim umikom ni soglašala, pa tudi ustreznega sklepa o delni ustavitvi sodišče ni izdalo.

6Okoliščine, ki jih pritožnika navajata kot razloge, zaradi katerih spremenjeni tožbeni zahtevek ni vseboval pritožbeno izpostavljenega obrestnega dela zahtevka, niso relevantne. Kljub temu pa velja pojasniti, da način vračunavanja obresti predpisuje 288. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zato toženka, ki je tožnikoma poleg glavnice dolgovala še obresti ter katera je nakazilo specificirala kot „plačilo nespornega dela glavnice 29.879,88 EUR in delnega zneska zamudnih obresti 2.387,36 EUR“, po delni izpolnitvi denarne obveznosti niti ni bila dolžna posebej pojasnjevati, kateri del denarne obveznosti je izpolnila (primerjaj še drugi odstavek 285. člena OZ).

7V konkretnem primeru, ko sta tožnika postavila jasen dajatveni zahtevek, s katerim sta določno in konkretno zahtevala plačilo denarnega zneska in zakonskih zamudnih obresti, ni bilo nobenega dvoma v vsebino tožbenega zahtevka. Vloga je nerazumljiva, če iz nje ni mogoče razbrati, kaj stranka hoče. Zaradi okoliščine, ko iz zatrjevanih dejstev izhaja, da bi bil tožnik upravičen do pravne posledice, ki s tožbenim zahtevkom ni zahtevana, vloga torej ni nerazumljiva, ampak je tožbeni zahtevek vsebinsko nepravilno opredeljen.Vsebinske pomanjkljivosti pa ni mogoče odpravljati z vrnitvijo tožbe v popravo, saj postopek, predviden v 108. členu ZPP, skrbi le za odpravo formalnih napak in pomanjkljivosti.

8Po prvem odstavku 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Pravilo o vezanosti na zahtevek sodišču preprečuje, da bi tožniku prisodilo kaj več ali kaj drugega kot je zahteval. Niti pravilo o pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP), niti materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) sodišča ne opravičujeta, da bi stranki predlagalo, naj spremeni tožbeni zahtevek. Res lahko sodišče izjemoma da pobudo za spremembo stvarnih predlogov, vendar v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je postavila stranka. S tem namreč sodišče pripomore k temu, da se spor reši vsebinsko, ne pa formalistično. V kolikor pa bi sodišče tožnikoma v obravnavanem primeru prisodilo obresti, ki z znižanim tožbenim zahtevkom niso bile zahtevane, bi prekršilo načelo dispozitivnosti, saj bi tožnikoma prisodilo več kot sta zahtevala. Čeprav so bile torej s prvotnim zahtevkom zahtevane tudi zakonske zamudne obresti od zneska 29.879,99 EUR za čas od 17. 10. 2007 do 7. 6. 2011, pravdne stranke ne bi bile obravnavane enakopravno in nepristransko, v kolikor bi bil tožnikoma prisojen znesek teh obresti, zmanjšan za plačanih 2.387,36 EUR. Okoliščina, da je prvo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo, da toženka še ni plačala teh obresti, sama po sebi ne more utemeljevati njihove prisoje. Plačilo nespornega dela glavnice pa tudi ne pomeni priznanja obrestnega dela zahtevka.

9Iz vloge tožnikov ne izhaja, da bi bila izjava o delnem umiku pogojna, saj tožnika te svoje izjave nista z ničemer pogojevala (prim. 59. člen OZ). Tudi pritožbeno izpostavljena navedba iz šeste pripravljalne vloge, da tožnika ne morata ustrezno utesniti tožbenega zahtevka v obrestnem delu, ker toženka ni navedla specifikacije zneska 2.387,36 EUR plačanih zamudnih obresti, in da bosta to lahko storila šele po podani obrazložitvi toženke, ne predstavlja pogojevanja izjave o delnem umiku, saj zgolj zaradi subjektivne negotovosti tožnikov ni moč govoriti o pogoju. Izjava tožnikov, da znižujeta tožbeni zahtevek zaradi delnega plačila predstavlja jasno in nedvoumno izjavo, da tožnika zmanjšujeta tožbeni zahtevek.

10Kršitev določbe o privolitvi v delni umik tožbe ni podana, ker iz spisa izhaja, da se toženka ni izjavila o umiku in se zato skladno z drugim odstavkom 188. člena ZPP šteje, da je v delni umik privolila. Pritožba jasno ne pojasnjuje, glede česa in zakaj bi kršitev postopkovne določbe o izdaji sklepa o delni ustavitvi postopka (tretji odstavek 188. člena ZPP), katere namen je varovanje toženca, sploh lahko vplivala na sodbo. Ker pritožba torej kršitve oziroma verjetnosti vpliva kršitve na rezultat sojenja ni izkazala, ni podana uveljavljana relativna kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

11Tožnika trdita, da sta upravičena do zneska 114.364,96 EUR, ki predstavlja izvirno vrednost del, zaobjetih v izvedeni ponudbi I. in ocenjeno vrednost lesene medetažne konstrukcije. Menita, da je prvo sodišče neutemeljeno in neobrazloženo izhajalo iz ocenjene vrednosti izvedenca v višini 100.545,04 EUR, saj bi moralo tožnikoma kot zavarovalnino priznati realizirano vrednost sanacije, pri čemer je tudi izvedenec sprejem ponudbe ocenil za razumno in okoliščinam primerno ravnanje. Trdita še, da se prvo sodišče v zvezi s temi okoliščinami ni opredelilo do zatrjevanih dejstev in pravne podlage ter da zato sodba nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti.

12V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je prvostopna sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, velja odgovoriti, da ima sodba razloge o tako višini škode, kot o načinu njenega obračuna. Ker so ti razlogi, odločilni z vidika pravne kvalifikacije, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, razumljivi, jasni in nedvoumni, omogočajo učinkovito izrabo pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je preizkus prvostopne sodbe možen in očitana postopkovna kršitev ni podana.

13Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo zavarovalnine je v zavarovalni pogodbi, ki sta jo pravdni stranki sklenili 3. 8. 2007 in se je nanašala na požarno zavarovanje. Sestavni del zavarovalne pogodbe so Splošni pogoji za požarno zavarovanje PG-poz/99-6 (v nadaljevanju Splošni pogoji) in Posebni pogoji za požarno zavarovanje na novo vrednost PG-poz-nv/97 (v nadaljevanju Posebni pogoji).

14Za zavarovanje gradbenih objektov in opreme na novo vrednost po 2. točki prvega odstavka 3. člena Posebnih pogojev velja, da se škoda na zavarovanem gradbenem objektu in opremi v primeru poškodovanja obračuna po stroških popravila in materiala, ki so potrebni, da se stvari vzpostavijo v stanje pred nastankom škode. Višino te pogodbene obveznosti zavarovalnice je prvo sodišče ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca S. P.. Ker višine škode prvo sodišče torej ni ugotavljalo na podlagi pritožbeno izpostavljene ponudbe, na katero sta tožnika sicer opirala svoje navedbe, iz te ponudbe izhajajoči znesek vrednosti del, potreben za vzpostavitev stanja pred nastankom škode, ni bistven. Ker na mnenje izvedenca P. nobena od strank ni imela pripomb, ponudba I. sama po sebi ne more kazati na nepravilnost ugotovljene višine škode. Dejstvo, zakaj in v kakšnih okoliščinah sta tožnika to ponudbo sprejela, pa na ugotovitev višine toženkine obveznosti nima vpliva.

15Pritožba nadalje trdi, da sta tožnika glede na to, da je namen in cilj predmetnega zavarovanja na novo vrednost naturalna restitucija, upravičena do plačila stroškov za vsa dela. Trditev, da jima pripadajo vsi stroški pod postavko „I Pripravljalna dela“ (12.548,60 EUR oziroma 13.615,24 EUR z DDV), pa tudi stroški pod postavko „IX Ostalo“ (3.564,16 EUR oziroma na 3.867,12 EUR z DDV). Pri tem glede slednjih stroškov posebej izpostavlja, da je izvedenec tudi dela projektiranja in nadzora uvrstil med strošek, potreben za vzpostavitev gospodarskega poslopja v takšno stanje, kot je bilo pred požarom.

16Predmetno zavarovanje krije škodo, ki je nastala na zavarovanih stvareh zaradi zavarovane nevarnosti (peti odstavek 1. člena Splošnih pogojev), katere višina se obračuna po stroških popravila in materiala, ki so potrebni, da se stvari vzpostavijo v prejšnje stanje, kot je bilo to pojasnjeno že zgoraj (2. točka prvega odstavka 3. člena Posebnih pogojev). Zavarovanje krije tudi stroške čiščenja, rušenja in odvoza v zvezi z nastalim zavarovanim primerom, med katere spadajo nujni izdatki za čiščenje kraja škode, za rušenje poškodovanih in neuporabnih delov, kakor tudi izdatki za odvoz ogorin, ruševin in naplavin do najbližjega kraja, kjer je dovoljeno odlaganje, in sicer največ v višini 3% od zavarovalne vsote, če ni drugače dogovorjeno (četrti odstavek 1. člena Splošnih pogojev, prvi odstavek 22. člena Splošnih pogojev). Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da je tudi pri požarnem zavarovanju na novo vrednost potrebno upoštevati 22. člen Splošnih pogojev, ki obravnava obračun stroškov po zavarovalnem primeru, saj Posebni pogoji izključujejo uporabo Splošnih pogojev le v členih o zavarovalni vrednosti in o obračunu škode, ki obravnavajo amortizacijo (tretji odstavek 1. člena Posebnih pogojev). Ker je bila torej s pogodbo zavarovalnina za stroške čiščenja omejena, se pritožba neutemeljeno zavzema za prisojo višjega zneska od 3% od zavarovalne vsote, torej do višjega zneska od že izplačanih 4.143,73 EUR. Okoliščina, da so ti stroški dejansko višji (skupno 13.615,24 EUR), ne more utemeljevati prisoje višjega zneska od pogodbeno dogovorjenega, saj je toženka dolžna izpolniti le svojo pogodbeno obveznost (prvi odstavek 9. člena OZ, primerjaj tudi četrti odstavek 949. člena OZ).

17Pritožba pravilno izpostavlja, da je prvo sodišče materialnopravno napačno zaključilo, da stroški projektiranja in nadzora (pod postavko “IX Ostalo”) ne predstavljajo škode, ki bi jo krila zavarovalna pogodba, torej da ne gre za škodo, ki bi nastala na zavarovanih stvareh zaradi nastanka zavarovalnega primera ampak za drugo, posredno škodo (peti odstavek 1. člena Splošnih pogojev). Gre namreč za strošek del, katera je potrebno opraviti zaradi popravila zavarovanega gospodarskega poslopja. Povedano še drugače to pomeni, da stanja gospodarskega poslopja kot je bilo pred samim škodnim dogodkom ni moč vzpostaviti brez ustreznega minimalnega statičnega projektiranja, organizacije del in nadzora nad izvajanjem del, torej zgolj z deli pod postavkami od I do VIII (pripravljalnimi, zidarskimi, betonskimi, slikopleskarskimi, mizarskimi, elektroinštalacijskimi, tesarskimi in krovsko-kleparskimi deli), za katera je toženka zavarovalnino že izplačala. Nenazadnje je tudi izvedenec, sklicujoč se na literaturo, dolgoletno uporabljano v zavarovalništvu1, pojasnil, da je inženiring, torej sklop del pod postavko “IX Ostalo”, le eno od del iz strukture posameznih vrst del na objektu. Ker tako tudi znesek 3.867,12 EUR predstavlja strošek popravila gospodarskega objekta, je tudi škodo v tem znesku v skladu s pogodbo dolžna kriti toženka. Od zneska 3.867,12 EUR tožnikoma pripadajo zakonske zamudne obresti od 17.10.2007 dalje do plačila, saj je toženka tudi s plačilom tega zneska v zamudi od tega dne, ker ga ni plačala v štirinajstdnevnem roku od prejema odškodninskega zahtevka (prvi odstavek 943. člena OZ).

18Pritožbena trditev toženke, da prvo sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo merila doseženega uspeha v postopku, ni pravilna, saj iz razlogov sodbe (23., 24. in 26. točka obrazložitve) izhaja, da je prvo sodišče pri odločitvi o stroških upoštevalo uspeh tožnikov v višini 87% ter uspeh toženke v višini 13%. Toženki velja le pojasniti, da je prvo sodišče uporabilo kriterij uspeha strank glede na izid odločitve o prvotno postavljenem glavnem zahtevku.

19Toženka nepravilno trdi, da je svojo obveznost napram tožnikoma izpolnila v celoti že na dne 3. 6. 2011, saj jo je izpolnila le delno. Zato ni pravilno njeno stališče, da zaradi izpolnitve zahtevka nista bili potrebni vlogi tožnikov, vloženi po izpolnitvi na dne 22.9.2012 in 12.12.2011.

20V prvostopno odločitev o stroških postopka je bilo potrebno poseči le zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek 165. člena). Doseženi uspeh tožnikov tako sedaj, upoštevaje kriterij, kakršnega je uporabilo prvostopno sodišče, znaša 91% (tožnika sta uspela z zneskom 94.461,18 EUR od prvotno zahtevanih 104.227,96 EUR). Ker tožnika nista uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, jima je toženka dolžna nerazdelno povrniti celotne stroške v znesku 9.448,71 EUR, kot ga je odmerilo prvostopno sodišče, katerega pravilnosti toženka ni izpodbila.

21Pritožbi tožnikov je bilo potrebno zaradi pravilne uporabe materialnega prava delno ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). Pritožbi, tožnikov v preostalem delu, toženke pa v celoti, je bilo potrebno zavrniti in sodbo prvega sodišča v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP), saj niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

22Tožnika sta upravičena še do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, sorazmernih pritožbenemu uspehu (drugi odstavek 165. člena, drugi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP). Pritožbeni uspeh tožnikov znaša 12%, saj sta uspela z zneskom 3.867,12 EUR od izpodbijanih 33.515,62 EUR. Upoštevaje Zakon o sodnih taksah (ZST-1) in Odvetniško tarifo, katera je podlaga za odmero odvetnikove nagrade po prvem odstavku 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, potrebni pritožbeni stroški znašajo 1.285,80 EUR (= 459,00 EUR nagrada za pritožbo po Tar. št. 21/1 + 91,80 EUR davek na dodano vrednost + 735,00 EUR sodna taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari po Tar. št. 1121). Glede na pritožbeni uspeh je tako toženka dolžna tožnikoma nerazdelno povrniti pritožbene stroške v višini 154,30 EUR (= 12% od 1.285,80 EUR). V kolikor toženka tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13.12.2006). Toženka pa do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov (sodne takse) ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Žemva, Valant, Bertoncelj: Projekcije strukturnih deležev posameznih vrst del na objektih, 1994, Zavarovalnica Triglav d.d.