VSL sodba I Cpg 763/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 213832/2011 z dne 30.12.2011 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v znesku 5.817,90 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 5.383,43 EUR od dne 29.12.2012 dalje do plačila in od zneska 434,47 EUR od dne 30.12.2011 dalje do plačila ter v tretjem odstavku izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 134,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2012 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 434,47 EUR za čas od 29.12.2011 do 30.12.2011 je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 834,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Napačno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče in njenega zakonitega zastopnika in je v posledici tega ostalo dejansko stanje pomanjkljivo razjasnjeno. Pritožnica je podala trditve o tem, da naj bi bili poslovni prostori, na katere se nanaša plačilo računov dobavljene električne energije, oddani v najem drugi pravni osebi, ki se je zavezala te obveznosti do tožeče stranke poravnati in da so bili ti računi plačani v celoti in v roku. Te trditve naj bi potrdila izpovedba priče M. V.in zakonitega zastopnika tožene stranke. Takšen dokazni predlog ni dovolj substanciran. Sicer ima prav pritožnica, ko navaja, da v pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov in da se dejstva lahko dokazujejo z listino, ki je sicer najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo, vendar pa to ne pomeni, da stranka spornega dejstva ne more dokazati s predlaganimi pričami. Pritožbeno sodišče odgovarja, da morajo biti za izvedbo vsakega dokaza (tudi s pričami) postavljene zadostne trditve ter mora stranka zadostiti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. čl. ZPP). Kot je sodišče prve stopnje že ugotovilo, pritožnica ni zatrjevala niti, kdaj naj bi bila najemna pogodba sklenjena in kdaj prevzeti prostori, niti ni podala nobenih drugih konkretnih trditev o času, kraju, načinu itd. plačila, o katerih bi predlagana priča oziroma zakoniti zastopnik izpovedovala. Takšen dokaz, kot je bil predlagan, je zgolj informativne narave, dokazi informativne narave pa v pravdnem postopku niso dovoljeni.

6Pritožnica se tudi moti glede prisojenih obresti od izvršilnih stroškov, saj ni bistveno, ali so prisojeni v sklepu o izvršbi, pač pa da jih je tožnica zahtevala v predlogu za izvršbo (druga stran predloga za izvršbo).

7Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

8Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).