VSL sodba I Cpg 1095/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica in druga toženka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na nerazdelno plačilo 350.000,00 EUR odškodnine vseh štirih toženk z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2009 do plačila (I. točka izreka sodbe). Nadalje je določilo, da je tožeča stranka dolžna vsaki izmed toženk povrniti 4.779,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je bila vročena toženkam in nanjo sta odgovorili druga ter tretja toženka, ki sta predlagali zavrnitev pritožbe. Preostali toženki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba ima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tožničinih trditev glede pridobitve lastninske pravice iz naslova priposestvovanja, kar pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. Ne držijo namreč pritožničine navedbe, da se zaradi ravnanj toženk, kot jih je v pravdnem postopku na prvi stopnji zatrjevala, ni mogla kot lastnik vpisati v zemljiško knjigo. Tožeča stranka bi bila z dolžno skrbnostjo, ki se pričakuje od vestnega gospodarstvenika, lahko ne le zmanjšala, ampak preprečila zatrjevano škodo.

6Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno zapisalo, da se je s tem, ko tožnica v stečajnem postopku nad dolžnikom „I. d. d. - v stečaju“ ni uveljavljala svoje lastninske pravice, pretrgala vzročna zveza v zvezi z zatrjevano škodo in odgovornostjo toženk. Tudi če bi (če je) tožnica postala lastnica sporne nepremičnine s priposestvovanjem, pa očitno ni pravočasno poskrbela, da se njena lastninska pravica vpiše v zemljiško knjigo in se je tako nadaljnji pravni promet s sporno nepremičnino izvajal na podlagi zemljiškoknjižnega stanja.

7Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je prodajalka sporne nepremičnine prenehala obstajati po zaključku stečajnega postopka s prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe (147. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. RS 67/93). Tako je nepravilno razlogovanje pritožnice, da gre pri prvi tožnici za pravno nasledstvo, ki naj bi se kazalo v tem, da je prva toženka po zaključku stečaja uspela vpisati lastninsko pravico na svoje ime. Na drugi strani je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica vse od leta 1996, ko naj bi sklenila kupoprodajno pogodbo s prodajalcem, pa do leta 2000, ko se je začel stečajni postopek nad prodajalcem, ni storila ničesar, da bi dosegla vpis nepremičnine na pravno poslovni podlagi. Prav tako ni storila vse do prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku ničesar, da bi dosegla vpis v zemljiško knjigo glede na njene trditve, da je postala lastnica nepremičnine na originaren način. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela možnost svojo lastninsko pravico uveljavljati tako v stečajnem kot tudi izvršilnem postopku, pa vsega tega ni storila in pravilno zaključilo, da ni podana vzročna zveza v zvezi z zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem toženk. Pritožbena izvajanja o tem, kako naj bi toženke usklajeno ravnale, da bi oškodovale tožnico, ki je kot gospodarstvenica dolžna ravnati s profesionalno skrbnostjo, pa glede na njeno več kot 10 letno pasivnost ne morejo omajati razlogov za odločitev sodišča prve stopnje.

8Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

9Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

10Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. čl. ZPP). V odgovoru na pritožbo druga toženka namreč ni podala nobenih pomembnih dejstev in naziranj, s katerimi se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerimi bi pripomogla k rešitvi pritožbe.