VSL sodba I Cpg 299/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 81.645,13 EUR s 6 % zamudnimi obrestmi od 14. 11. 1998 do plačila zavrne;

- v III. točki pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 11.973,53 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi povrniti 514,93 EUR stroškov pritožbenega postopka, po poteku tega roka do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so tožene stranke v roku 15 dni dolžne tožeči stranki nerazdelno plačati 88.212,65 EUR in 30.061,13 USD s 6 % zamudnimi obrestmi za čas od 14. 1. 1998 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in hkrati odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka citirane sodbe so iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložile pritožbo tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlagale, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo toženih strank je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženim strankam pa naloži plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov.

4Pritožba toženih strank je delno utemeljena.

5Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v zadevnem gospodarskem sporu zahteva povrnitev škode, ki ji je po zatrjevanjih nastala vsled neizpolnitve obveznosti toženih strank (prvotno prvo tožene stranke P. L. d.o.o. in drugo tožene P. T. d.d.), katere je ta prevzela po pogodbi o dobavi oljnih in vodnih črpalk (specifikacija na list. št. 4, 5 in 90), kot tudi razliko med pogodbeno dogovorjeno ceno in ceno iz naslova kritnega kupa, ki ga je bila iz istega razloga primorana opraviti (list. št. 23 in 24). Kar zadeva 5000 oljnih črpalk, ki bi jih morala tožeča stranka na podlagi pogodbe z dne 30. 7. 1998 dobaviti svojemu egiptovskemu partnerju A. in so bile vezane na dobavo tožene stranke po predračunu št. 4438, namreč ni uspela izposlovati poravnave obveznosti zaradi neizpolnitve pogodbe (kot je to rešila s podjetjem H. zaradi neizpolnitve pogodbe z dne 25. 7. 1997).

6Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevku iz naslova odškodnine (skoraj) v celoti ugodilo, medtem ko je zahtevek iz naslova kritnega kupa (z obrazložitvijo, da je tožeča stranka kritni kup opravila, preden je toženi stranki podala pogojno izjavo o razvezi pogodbe, kar ne ustreza pogojem iz 75. člen Konvencije Združenih narodov o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju Dunajska konvencija), zavrnilo.

7Ugodilni del sodbe z obravnavano pritožbo izpodbijajo tožene stranke in (pretežno) ponavljajo ugovore iz postopka na prvi stopnji. Ker je torej razloge za pristojnost slovenskega sodišča (v predmetnem sporu) izčrpno obravnavalo pritožbeno sodišče že v sklepu I Cpg 190/2001 z dne 17. 4. 2002, na pritožbeno uveljavljene trditve, da je za reševanje obravnavanega spora pristojno sodišče v Bosni in Hercegovini, pritožbeno sodišče ni (ponovno) odgovarjalo. Glede na to, da tožene stranke pritožbeno ne izpodbijajo ugotovitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z pasivno legitimacijo prvo in drugo tožene stranke (da Š. H. in. S. H. kot družbenika izbrisane družbe P. L. d.o.o., solidarno odgovarjata za obveznosti izbrisane družbe), pa ne morejo utemeljiti niti svojega nadaljnjega pritožbenega očitka, da iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja nedoslednost, saj se Š. H. ni nikoli zavezal dobaviti blaga, temveč se je to zavezala prvo (pravilno tretje) tožena stranka P. T. d. d. Ker je bilo pravilno ugotovljeno, da je bilo poslovanje P. L. d. o. o.in P. T. d. d. prepleteno v tolikšni meri, da je tožeča stranka utemeljeno sklepala, da gre za delovanje enotne osebe, je ob pritožbeno priznanemu dejstvu, da je bil H. pooblaščen pri obeh (P. L. d.o.o.. kot tudi P. T d.d.), vprašanje, v imenu katere se je Š. H. zavezal, v postopku postalo pravno nerelevantno. Poleg tega je o slednjem sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi nespornih dejstev, ne pa izvedenega dokaznega postopka s tem v zvezi.

8Tožene stranke v zvezi s prepletenostjo poslovanja (takratne) P. L. d. o. o., in P. T. d. d. tudi ne morejo uspeti z očitkom, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zaslišanje predstavnika banke X in na ta način toženi stranki onemogočilo dokazovanje svojih trditev, da akreditiv, ki je bil odprt s strani tožeče stranke, ni bil zmožen nakazila.

9Sodišče prve stopnje namreč po presoji pritožbenega sodišča kršitve pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) na ta način ni zagrešilo. Toženi stranki ni odreklo ugovora, da akreditiv ni bil pravilen. Ugotovilo je, da je že pri preteklem sodelovanju med strankama prihajalo do nedoslednosti v podatkih v dokumentarnih akreditivih in drugih dokumentih (vendar je tožena stranka tožečo o tem obvestila, da je tožeča stranka podatke v dokumentarnih akreditivih lahko popravila ali dopolnila plačilo pa je bilo realizirano), zaradi česar je s tem, ko je (v tem konkretnem primeru) na napačne podatke na odprtih dokumentarnih akreditivih reagirala z zahtevo po avansnem plačilu, s katero je pogojevala dobavo, tožena stranka odstopila od dotedanje prakse, ki je bila vzpostavljena med strankama. Zavrnitev dokaznega predloga je bila po prepričanju pritožbenega sodišča zato pravilna.

10Pravilna je tudi ugotovitev, da je bilo v postopku na prvi stopnji nesporno, da so bili vsi dokumentarni akreditivi odprti pri banki X v korist P. T. Slovenija, kot tudi, da je tožena stranka nato 21. 8. 1997 od tožene stranke zahtevala plačilo po avansu, sicer dogovorjene dobave ne bo opravila. Enako pa je ugotovilo tudi na podlagi izpovedbe zaslišanega Š. H. (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Dopis, datiran z mesecem oktobrom (dopis z dne 15. 10. 1997), tako po prepričanju pritožbenega sodišča ne more predstavljati relevantnega dokaza, na podlagi katerega bi tožene stranke lahko utemeljile svojo trditev, da je sporočila pooblaščencu tožeče stranke, da naj popravi akreditiv z ustreznimi podatki, še posebej, ker je sodišče pravilno ugotovilo tudi, da je tožeča stranka dne 22. 10. 1997 preko svojih pooblaščencev (A 33) toženo stranko pozvala, naj ji posreduje točen tekst akreditivnih pogojev, vendar ji tožena stranka kljub jasno izraženemu interesu tožeče stranke, da se akreditiv skladno z njenimi navodili popravi, natančnih podatkov ni posredovala.

11Kot bistveno pa tožene stranke izpostavljajo, da je vprašanje razveze sporne pogodbe (na katerega opozarja Vrhovno sodišče v revizijskem sklepu, III Ips 90/2008, z dne 13. 9. 2011) ključno za odločitev o (ne)utemeljenosti celotnega tožbenega zahtevka in ne zgolj zahtevka iz naslova kritnega kupa.

12V primeru, da blago ni bilo dobavljeno, lahko kupec izjavi, da razdira pogodbo, če prodajalec ni dobavil blaga v dodatnem roku, ki mu ga je določil kupec na podlagi 1. odstavka 47. člena Dunajske konvencije, ali je izjavil, da ga ne bo dobavil v tako določenem roku (točka (b) 1. odstavka 49. člena Dunajske konvencije). Izjava o razvezi pogodbe učinkuje samo, če je o njej obveščena druga stran (26. člen Dunajske konvencije).

13Upoštevaje citirano konvencijsko pravo, uporabljivo v obravnavanem gospodarskem sporu, pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno kot odstopno izjavo ocenilo trditev tožeče stranke, „da naj jo pooblaščenec tožene stranke v roku osmih (pravilno treh) dni obvesti, da je bilo blago, kot dogovorjeno, poslano tožeči stranki, sicer bo slednja pogodbo štela za razvezano“, vsebovano v dopisu z dne 18. 12. 1009 (A 148), utemeljen. Predpisano sosledje (1. odstavek 47. člena) namreč ne dopušča sklepa, da je po Dunajski konvenciji od pogodbe mogoče odstopiti s pogojno izjavo o razvezi pogodbe (kot jo imenuje prvostopenjsko sodišče). Izjava o razvezi pogodbe mora biti jasna, namen odstopa izjavljajočega pa jasno razviden.(2) Z zadostno stopnjo razločnosti mora izražati hotenje, da stranka s pogodbo ni več vezana. Zato obvestilo (oziroma napoved), da bo pogodba razvezana (v prihodnosti), če nasprotna stranka ustrezno ne reagira, v smislu Dunajske konvencije ni učinkovito.(3)

14Ker 26. člen Dunajske konvencije določa, da se odstop od pogodbe uresniči z obvestilom nasprotni stranki, ki pa glede na predhodno ugotovljeno v tem primeru ni bilo ustrezno, pa pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek pravilno presojalo po splošnem pravilu iz 45. člena Dunajske konvencije (v zvezi s 74. členom Dunajske konvencije, ki ju je prvostopenjsko sodišče v 15. točki obrazložitve tudi ustrezno citiralo) in ni uporabilo lex specialis 75. člena istega predpisa, ki pride v poštev zgolj v primeru razveze pogodbe.

15Zahtevek za povrnitev škode namreč kupcu daje že sama prodajalčeva kršitev obveznosti iz pogodbe (katero je v svoji revizijski odločitvi izpostavilo že Vrhovno sodišče) ali konvencije, medtem ko je njen obseg enak pretrpljeni izgubi in izgubljenemu dobičku, ki ju ima zaradi kršitve druga stran (74. člen). Pravilno je zato sodišče prve stopnje odločilo, da je vsled opustitve ugovorov zoper višino zahtevka na povrnitev stroškov odprtja vseh treh dokumentarnih akreditivov tožeča stranka upravičena do teh in stroškov bančnih obresti na zneske akreditivov, in s tem tožbeni zahtevek v tem delu v celoti utemeljen. Enako velja tudi za tisti del zahtevka, v zvezi s katerim je tožeča stranka izkazala, da je s podjetjem H. sklenila pogodbo in kasneje izvensodno poravnavo, kot tudi da je obveznost po poravnavi izpolnila (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in pritožbeno ni izpodbijan. Pritožnica sicer navaja, da bi v zvezi z akreditivi št. 3945 in 4063 sodišče prve stopnje moralo upoštevati listine, ki sta jih stranki v okviru novih dejstev predložili v reviziji in predlogu za obnovo postopka, vendar pa je iz konteksta zatrjevane kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP razbrati, da se tovrstne trditve v resnici nanašajo na posel, ki ga je tožeča stranka sklenila s podjetjem A. in kateri je vezan na dobavo črpalk po predračunu št. 4438, saj se v nadaljevanju pritožnica sklicuje na pogodbo z dne 30. 7. 1997. Trditve o fiktivnosti pogodbe s kupcem A. pa se, kot bo navedeno v nadaljevanju, izkažejo za nepomembne (zaradi česar je torej neutemeljena tudi zahteva po izvedbi dokazov, predloženih tekom revizijskega postopka oziroma po predlogu za obnovo postopka).

16Upoštevaje neprerekane trditve tožeče stranke, da je morala za 5000 oljnih črpalk (katere so bile zaobsežene s predračunom št. 4438 in bi jih morala na podlagi pogodbe z dne 30. 7. 1997 in dobave s strani tožene stranke tožeča stranka dobaviti partnerju A.) opraviti kritni nakup le-teh, pa se izkaže za materialno pravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi kršitve sodelovalne dolžnosti tožene stranke pri sporočitvi podatkov za pravilno izpolnitev dokumentarnih akreditivov tožeči stranki nastala škoda v obeh primerih (torej tako v zvezi z akreditivom št. 3964 po predračunu št. 4438, kot tudi po akreditivih št. 3945 in 4063 po predračunih št. 4436 in 4437) v vtoževani višini. Tožeča stranka je sicer trdila, da se je v pogodbah s svojimi kupci tako za primer zamude kot tudi za primer neizpolnitve zavezala plačati pogodbeno kazen, vendar pri tem ni upoštevala posledic, ki jih je zatrjevan kritni kup imel na višino škode, ki jo zahteva po akreditivu št. 3964. Če je tožeča stranka enemu od svojih kupcev blago dobavila (ker ga je kupila pri drugem dobavitelju), še preden je toženi stranki dala dodaten rok za izpolnitev pogodbe, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (v 28. točki obrazložitve sodbe), je s tem svojo škodo (vštevši tudi izgubljeni dobiček oziroma a contrario 77. člen Dunajske konvencije) v primerjavi s škodo, ki ji je nastala zaradi nedobave blaga po predračunih št. 4436 in 4437, zmanjšala. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na dokumentarna akreditiva št. 3945 in 4063 po predračunih št. 4436 in 4437, pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo, ker je tožeči stranki v zvezi s predračunom št. 4438 priznalo tudi škodo iz naslova 13 % obresti od vnaprejšnjega plačila in izgubljenega dobička od prodaje.

17V delu, v katerem je tožeča stranka s tožbo zahtevala povrnitev škode v zvezi z akreditivom št. 3964 (po predračunu št. 4438), bi zato upoštevaje razširitev v pripravljalni vlogi z dne 7. 5. 1998 (in sicer za razliko med pogodbeno dogovorjeno ceno in ceno pri kritnem kupu) morala prilagoditi tudi prvotni zahtevek. Tožeča stranka je sicer trdila, da se je cena za posamezno črpalko pri drugem prodajalcu (tj. B. d.o.o.) zvišala, ni pa pojasnila, na kakšen način je zamuda pri dobavi vplivala na vtoževane postavke v tožbi (morala bi namreč zatrjevati, od kdaj zahteva obresti, v kolikšni meri se je zaradi opravljenega kritnega kupa zmanjšal pričakovani dobiček od prodaje ipd.). Zahtevek v obravnavanem delu zato ni utemeljen (ker je nesklepčen) in ga je potrebno zavrniti. Ker pa je tožeča stranka svoje tožbene navedbe (da je s svojimi kupci dne 25. 7. in 30. 7. 1997 sklenila dve pogodbi o dobavah blaga, ki ga je pričakovala od P. l. d.o.o., v katerih se jima je za primer zamude oziroma neizpolnitve obveznosti zavezala plačati pogodbeno kazen, ki je zaradi ravnanja toženih strank že zapadla v plačilo, in na tej podlagi od toženih strank zahtevala tudi plačilo pogodbene kazni za neizpolnitev obveznosti po pogodbi z dne 30. 7. 1997) sama kasneje demantirala s trditvami o kritnem kupu 5000 oljnih črpalk za svojega pogodbenika po pogodbi z dne 30. 7. 1997, je tožbeni zahtevek tudi v tem delu neutemeljen. Ker bi pogodbeno kazen v tem primeru torej lahko zahtevala zgolj iz razloga zamude, je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti tudi v tem delu.

18Upoštevaje ugotovljeno zmotno uporabo materialnega prava in na prvi stopnji sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v I. točki izreka izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za znesek zahtevane pogodbene kazni iz naslova neizpolnitve obveznosti po pogodbi z dne 30. 7. 1997 v višini 25 % pogodbene vrednosti oziroma 52.286,24 EUR po sklenjeni poravnavi, za plačane 13 % obresti od vnaprejšnjega plačila, ki ga je pogodbeni partner opravil ob podpisu pogodbe z dne 30. 7. 1997 v višini 1.749,13 EUR, in za znesek pričakovanega dobička od prodaje v višini 27.609,76 EUR (skupno torej za znesek 81.645,13 EUR) skupaj s 6 % zamudnimi obrestmi od 14. 11. 1998 do plačila, zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem nespremenjenem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Delna sprememba odločitve prvostopenjskega sodišče pa je od pritožbenega sodišča terjala tudi odločitev o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

20Po spremembi odločitve o glavni stvari je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom uspela s približno 18 % (oziroma 17,71 %, in sicer od vtoževanih 173.102,41 EUR - vključenih je tudi 30.288,24 USD, ki v evrski protivrednosti na dan odločanja pritožbenega sodišča znašajo 24.279,15 EUR - je uspela s 30.663,62 EUR).

21Pritožbeno sodišče je stroške tožeče stranke skladno z Odvetniško tarifo, veljavno v času vložitve tožbe(4) Zakonom o sodnih taksah(5) in specificiranim stroškovnikom (list. št. 357) točkovalo na sledeč način: tožba - 2000 točk, pripravljalna vloga z dne 7. 5. 1998 - 2000 točk, pripravljalna vloga z dne 16. 9. 1999 - 750 točk, pritožba z dne 18. 1. 2001 - 1000 točk (50 % postavke po tar. št. 13, saj gre za pritožbo zoper procesni sklep), obravnava na dan 17. 10. 2002 - 1000 točk, pripravljalna vloga z dne 14. 5. 2004 - 1500 točk, obravnava na dan 17. 5. 2004 - 1000 točk, dostava listin - 100 točk, obravnava na dan 4. 10. 2004 - 1000 točk, urnina - 150 točk, pripravljalna vloga z dne 8. 11. 2004 - 1500 točk, obravnava na dan 2. 2. 2005 - 1000 točk, pripravljalna vloga z dne 15. 2. 2005 - 1500 točk, obravnava na dan 11. 5. 2005 - 1000 točk, odgovor na pritožbo z dne 16. 11. 2005 - 2500 točk, odgovor na revizijo - 1950 točk, pripravljalna vloga z dne 7. 11. 2011 - 1500 točk, pripravljalna vloga z dne 22. 1. 2013 - 1500 točk, obravnava na dan 8. 11. 2013 - 1000 točk, korespondenca s stranko - 100 točk, končno poročilo stranki - 100 točk ter 251,50 točk za materialne stroške. Skupno število točk tako znaša 24.401,50. Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,459 tako znesek odvetniških stroškov tožeče stranke znaša 11.200,29 EUR. Tega je pritožbeno povečalo za 22 % DDV (torej na 13.664,35 EUR) in k dobljenemu znesku prištelo še takso za tožbo v znesku 1.585,71 EUR, takso za sodbo v znesku 1.585,71 EUR, strošek tolmača v višini 172,13 EUR, takso za odgovor na pritožbo v znesku 453,69 EUR in takso za odgovor na revizijo v znesku 862,05 EUR. Skupaj priznani stroški tožeče stranke tako znašajo 18.323,64 EUR.

22Na smiselno enak način je pritožbeno sodišče odmerilo tudi pravdne stroške tožene stranke. Pri tem izpostavlja, da je - enako kot pri tožeči stranki - skladno z 2. odstavkom tar. št. 14 pripravljalne vloge vrednotilo s 1500 točkami in ne zahtevanimi 2000 točkami, obravnave pa s 50 % postavke pod tar. št. 13, tj. s 1000 točkami. Kot skupno vrednost točk ji je tako priznalo 26.411,40 točk, pri čemer je upoštevalo tudi materialne stroške (271,40). Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,459 znaša znesek odvetniških stroškov toženih strank 12.122,83 EU, ob upoštevanju dejstva, da gre za zastopanje 3 strank, pa je pritožbeno sodišče navedeni znesek povečalo še za 20 % - torej na 14.547,40 EUR, zaradi zahtevanega DDV pa na 17.747,83 EUR. K temu je nato prištelo še sodno takso za pritožbo v znesku 876,31 EUR, ni pa mu priznalo stroškov v zvezi s pripravljalno vlogo z dne 10. 10. 2002, saj dokumenta z navedenim datumom v spisu obravnavane zadeve ni mogoče najti. Priznani pravdni stroški tožene stranke tako znašajo 18.624,14 EUR.

23Po medsebojnem pobotanju mora glede na 18 odstotni uspeh tako tožeča stranka toženi povrniti 11.973,53 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006). Tudi tem delu je zato pritožbeno sodišče v III. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje spremenilo.

24Tožene stranke so s pritožbo izpodbijale I. točko izreka sodbe, s katero jim je bilo naloženo nerazdelno plačilo 88.212,65 EUR in 30.061,13 USD (po pretvorbi USD v EUR torej skupno 112.309,75 EUR) s 6 % zamudnimi obrestmi za čas od 14. 1. 1998 do plačila. Pritožnice so z uveljavljeno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dosegle zavrnitev zahtevka za 81.645,13 EUR. To pomeni, da je bil njihov pritožbeni uspeh 72,69 odstotni.

25Pritožbene stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na 1.146,21 EUR. Pri tem ji je priznalo 1750 točk za sestavo pritožbe, 300 točk za korespondenco in sestanke s stranko v tujini ter 31 točk za materialne stroške (2 % od 1000 točk in 1 % od 1050 točk). Tako dobljenih 955,18 EUR je povečalo še za preglašeni 20 odstotni DDV.

26Stroške odgovorna na pritožbo pa je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 1.165,32 EUR. Pri tem ji je priznalo 1750 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 300 točk za sestanek in korespondenco s stranko v tujini in 31 točk za materialne stroške. Upoštevalo je tudi 22 odstotni DDV.

27Glede na uspeh tožeči stranki tako gre 318,25 EUR pritožbenih stroškov, toženi stranki pa 833,18 EUR pritožbenih stroškov. Po medsebojnem pobotu to pomeni, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 514,93 EUR stroškov pritožbenega postopka. To pa v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14.

(2) Schlechtriem, P. in Možina, D.: Pravo mednarodne prodaje, Konvencija Združenih narodov o mednarodni prodaji blaga, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str.: 76.

(3) UNCITRAL Digest of Case Law on the United Nations Convention on Contracts for the International Sale of Goods.

(4) Uradni list RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 31/00, 39/00, 49/00 - popr., 49/00, 57/00 - popr., 78/01 in 67/03.

(5) Uradni list SRS, št. 30/78, 10/79 - popr., 36/83, 46/86, 34/88, 22/89, Uradni list SFRJ, št. 83/89, Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS - stari, št. 30/90, 43/90, 48/90 - ZFJP, 14/91, Uradni list RS/I, št. 9/91, 17/91 - ZUDE, 31/91, Uradni list RS, št. 19/92, 8/93, 6/94, 19/95, 23/96, 38/96, 22/97, 20/98, 35/98 - Skl. US, 35/98 - Skl. US, 50/98 - Odl. US, 8/99, 70/00, 29/01 - Skl. US, 41/01, 46/01 - popr., 93/01, 16/02 - Skl. US, 77/02, 99/02 - Odl. US, 73/03 - Odl. US, 121/03, 20/04 - uradno prečiščeno besedilo, 115/06 - ZIZ-E, 140/06, 98/07 in 37/08 - ZST-1.