VSL sklep II Cp 1950/2015

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor stvarne nepristojnosti, ki sta ga podala toženca.

2Toženca v pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da sta zatrjevala, da je treba njuno poroštveno izjavo presojati v povezavi s temeljno lizing pogodbo, ki sta jo kot zakonita zastopnika lizingojemalca prav tako podpisala. Sodišče bi moralo presojati, kaj sta toženca vedela ali imela v mislih, ko sta podpisovala poroštveno obveznost, zlasti ker je zapisano, da so jima znani vsi pogoji iz pogodbe. Ne strinjata se s stališčem sodišča prve stopnje, da ni nobene akcesornosti, saj je sodišče prezrlo, da sta bila podpisnika ista in sta vedela za prorogacijski sporazum iz glavne pogodbe. Sodišče se ne more postaviti na stališče, da gre za dve ločeni pogodbi, ne da bi toženca o tem prej vsaj zaslišalo. V nadaljevanju povzema pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo in izpodbija sklicevanje sodišča na zadevo II Ips 167/98. Sodišče se ni opredelilo do ugovora tožencev glede pravne narave njune izjave in s tem povezanega vprašanja, ali gre sploh za poroštvo ali ne. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrženje tožbe.

3Tožeča stranka je na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila, nasprotuje pritožbenim navedbam, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je dolžnost sodišča, da presodi, ali sta pravdni stranki sklenili dogovor o pristojnosti, kajti ta ima na podlagi 23. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I) prednost pred drugimi okoliščinami za določitev pristojnosti med sodišči držav članic EU. Toženca trdita, da je za sojenje pristojno bodisi hrvaško bodisi avstrijsko, nikakor pa slovensko sodišče.

6Pritožnika niti ne trdita, da bi s tožečo stranko sklenila poseben/ločen/samostojen dogovor, ki bi vseboval prorogacijsko klavzulo. Trdila pa sta, in pri tem vztrajata v pritožbi, da sta podpisala takó glavno (v svojstvu zakonitih zastopnikov lizingojemalca) kot poroštveno pogodbo (kot fizični osebi), in ker glavna pogodba, s katero sta bila seznanjena, vsebuje tak dogovor, se ta razteza tudi nanju kot na poroka. Tako stališče ni pravilno.

7Pritožnika se neutemeljeno sklicujeta na mnenje Inštituta za primerjalno pravo PF v Ljubljani, saj ga nepravilno razumeta. Avtorica mnenja, dr. Jerca Kramberger Škerlj, namreč v sklepnem delu mnenja zapiše, da „prorogacijska klavzula, vsebovana v temeljni pogodbi, zavezuje poroka, če je nedvoumno ugotovljeno, da je vedel (oziroma bi moral vedeti) za obstoj te klavzule in se je zavezal k izpolnitvi vseh obveznosti stranke, za katero jamči, pri tem pa ni izvzel prorogacijske klavzule“ (priloga B4). Med pravdnima strankama niti ni sporno, da sta toženca vedela za obstoj te klavzule v temeljni pogodbi, pač pa po oceni pritožbenega sodišča ni izpolnjen drugi pogoj, da bi bilo mogoče zaključiti, da se prorogacijska klavzula razteza tudi na poroštveno razmerje. Iz poroštvenih izjav (prilogi A 3 in A 6) namreč ne izhaja, da sta se toženca zavezal k izpolnitvi vseh obveznosti, temveč sta se zavezala le k izpolnitvi vseh plačilnih obveznosti. Povedano drugače: s podpisom pogodbe sta se zavezala k izpolnjevanju materialnopravnih obveznosti glavnega dolžnika, glede zaveze o postopkovnih/procesnih pravilih iz temeljne pogodbe pa poroštveni pogodbi molčita. Ker sta pritožnica svojo obveznost do glavnega dolžnika s poroštvenima pogodbama omejila na izpolnjevanje plačilnih obveznosti, sta s tem izključila uporabo prorogacijske klavzule iz temeljne pogodbe in se nanjo ne moreta uspešno sklicevati. Za obstoj klavzule sta namreč nesporno vedela, pa se k njej nista zavezala. V tem delu akcesornost ni podana, da pa glede plačilnih obveznosti ta obstaja, med strankama niti ni bilo sporno. Zaslišanje tožencev je neprimeren dokaz, saj ju ob odsotnosti pogodbenega dogovora o prorogacijski klavzuli, sodišče nima o čem zasliševati, da sta za to klavzulo vedela in bila z njo seznanjena, pa, kot rečeno, ni bilo sporno.

8Med pravdnima strankama torej ni bil sklenjen dogovor o pristojnosti, zato je tožeča stranka tožbo pravilno vložila pred slovenskim sodiščem, in sicer pred stvarno in krajevno pristojnim Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

9Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče(1) pritožbi ugodilo ter v skladu s 2. točko 365. člena ZPP izpodbijani sklep potrdilo.

10Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženca s pritožbo nista uspela, odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka, pa ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, zato ni šlo za strošek, ki bi bil za potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

----------

Op. št. (1): Odločitev je na podlagi tretje alineje drugega odstavka 366. člena ZPP sprejel pritožbeni senat.