VSK sklep CDn 197/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo ugovor predlagatelja zoper sklep zemljiškoknjižne pomočnice, s katerim je ta zavrgla predlog za vzpostavitev listine za vpis lastninske pravice. Predlagana je bila vzpostavitev notarskega zapisa, ta pa ni mogoča.

2Zoper tak sklep se predlagatelj pritožuje. V pritožbi navaja, da je odločitev zmotna, saj sodišče napačno razlaga Pravilnik o poslovanju notarjev. Zakon o notariatu (v nadaljevanju: ZN) v poglavju Hramba listin in vodenje knjig določa, da mora notar notarske listine hraniti po zaporedju vpisov v poslovne knjige, na varnem mestu v svoji pisarni ali v bančnem sefu, ločeno od drugih spisov. Pravilnik o delu notarjev, ki je bil sprejet na podlagi ZN loči med notarsko listino in notarskim spisom. Spis odpre notar po prejemu pisanja in vanj vlaga vse listine in pisanja, ki so pomembna za sestavo notarske listine. V ta spis se vložijo vsa pisanja in listine, ki niso priložene notarski listini. Po sklenitvi notarske listine mora notar spis hraniti še 10 let, potem se spis komisijsko uniči. 28. člen Pravilnika o poslovanju notarja, na katerega v izpodbijanem sklepu napotuje zemljiškoknjižno sodišče, določa samo postopek obnove notarskega spisa, ne pa tudi notarske listine. Notarska listina tudi ni del notarskega spisa. Zato ni mogoče vleči paralel med sodnimi in notarskimi spisi. Notarska listina se iz spisa izloči in hrani ločeno v posebnih železnih omarah. Hrani se trajno. V konkretnem primeru je bil notarski spis SV1 260/95 z dne 12.12.1995 že komisijsko uničen ter njegova obnova glede na določbe Pravilnika ni potrebna. V tem postopku je predlagatelj predlagal vzpostavitev notarskega zapisa, z originalom katerega notarka B.B., ki je bila prevzemnica arhiva notarke A. A., ki je ta notarski zapis izdelala, ne razpolaga. Ker se je v arhivu, ki je prevzel notarske zapise prejšnje notarke, ugotovilo, da s tem notarskim zapisom ne razpolagajo, gre za izgubljeno listino. Ker se morajo notarske listine hraniti trajno, v primeru upokojitve, smrti ali prenehanja poslovanja notarja iz drugega razloga, pride do prevzema arhiva po drugem notarju. V praksi se žal pogosto pojavljajo primeri, kot je pritožnikov, da se notarska listina izgubi, zato je potrebno tudi takim izgubljenim listinam dati možnost, da se jih v zemljiškoknjižnem postopku vzpostavi. Notarska zbornica je z odločbo z dne 23.6.2015 zavrnila predlog notarke, da bi sama vzpostavila to listino. Področna zakonodaja ne ureja vprašanja izgube in obnove notarske listine. Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) pa tudi ne določa, da bi se lahko vzpostavljale le zasebne listine. V konkretni zadevi gre za drugačen primer, kot jih je doslej obravnavala sodna praksa. Zato predlagatelj prosi, da sodišče upošteva okoliščine tega primera in upoštevaje določbe postopka za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine, ki ne loči zasebnih in javnih listin ter za vse določa isti postopek vzpostavitve, dovoli vzpostavitev notarske listine. Nenazadnje je predlagatelj glede na odločitev prvostopenjskega sodišča v neenakem položaju z lastniki, ki razpolagajo z zasebno zemljiškoknjižno listino, ki pa jo lahko vzpostavijo v tem postopku in je s tem kršeno tudi načelo enakosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po določbi sedmega odstavka 234. člena ZZK-1 se pravila o vzpostavitvi listine (zemljiškoknjižnega dovolila) uporabljajo tudi za druge listine, ki ustrezajo pogojem za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja postopka. Ta določba pa se nanaša samo na zasebne listine, ne tudi na javne listine (sodne odločbe, notarske zapise). Notarske zapise sestavljajo notarji, ki so nosilci javnih pooblastil. Njihovo poslovanje je zakonsko zelo strogo urejeno. Pri tem pa velja poudariti, da so po ZN med javnimi listinami, ki jih sestavljajo notarji, notarski zapisi najpomembnejše javne listine. Za sestavljanje notarskih zapisov veljajo zato najstrožja oblična pravila. V tej „obliki“ morajo biti sklenjeni pravni posli iz 47. člena ZN in drugi pomembni posli (npr. iz ZGD-1), sicer gre za nične posle. Glede na naravo notarskega poklica (oseba javnega zaupanja) mora notar prav v zvezi s temi listinami svojo poklicno dejavnost opravljati še s posebno skrbnostjo (57. člen ZN). ZN in na njegovi podlagi sprejeti Pravilnik o poslovanju notarjev nalaga posebej skrbno hrambo javnih listin (32. člen Pravilnika). Glede same hrambe listin ima posebna pravila tudi ZN v določbah o notarskem arhivu (96. do 99. člena ZN), ki urejajo hrambo tudi po notarjevem prenehanju poslovanja. Dokumentacija notarske pisarne se tudi po prenehanju poslovanja notarja hrani. Zapisniško jo prevzame tričlanska komisija, zatem pa jo Notarska zbornica izroči prevzemniku notarskega arhiva. Pravilnik o poslovanju notarjev v 34. členu določa, da se notarske listine, oporoke in knjige notarjev hranijo trajno. Iz teh pravil ob dejstvu, da mora za hrambo poskrbeti notar, jasno sledi, da se notar svoje obveznosti o trajni hrambi ne more razbremeniti s tem, da ob kršitvi določb o trajni hrambi (izguba notarskega zapisa) zahteva vzpostavitev javne listine v zemljiškoknjižnem postopku. Postopek vzpostavitve listine je zakonodajalec uvedel zaradi vzpostavitve zasebnih listin, s katerimi v preteklosti zaradi podcenjevanja zemljiškoknjižnih vpisov stranke niso ravnale skrbno. Za javne listine, sploh takšne, ki se po zakonu hranijo trajno, to ne velja, zato jih ni mogoče vzpostavljati v zemljiškoknjižnem postopku. Če pride do izgube takšne listine, mora za „vzpostavitev“ poskrbeti organ, ki je takšno listino izdal. Notarski zapis, ki vsebuje dogovor strank o pravnem poslu, se po učinkih primerja s sodno poravnavo, zato ni točna pritožbena navedba, da med sodnimi in notarskimi spisi ni mogoče vleči paralel. Tako kot sodne odločbe ni mogoče „vzpostaviti“ v zemljiškoknjižnem postopku, tudi notarske listine ni mogoče vzpostavljati v tem postopku. Predlagatelj se pri utemeljevanju svoje pritožbe ne more uspešno sklicevati niti na načelo enakosti, saj se iz razlogov opisanih zgoraj zasebne listine bistveno razlikujejo od javnih listin. Prav zato je utemeljena različna (neenaka) obravnava teh listin, saj zasebnih listin ni sestavil notar, za katerega so predpisana stroga pravila o trajni hrambi javnih listin. Pritožbene navedbe, da se v praksi notarjev pogosto pojavljajo primeri takšnih izgub, so ob zakonski ureditvi notarske hrambe in položaju, ki ga imajo notarji (osebe javnega zaupanja), zaskrbljujoče, ker gre za poklicno skupino od katere se pričakuje posebna skrbnost pri ravnanju z listinami. V vsakem primeru pa morebitne kršitve zakonsko določenih dolžnosti v zvezi s hrambo javnih listin, tudi če do njih res prihaja, ne morejo utemeljiti drugačne (nepravilne) razlage zakona: kršitve zakona je namreč treba odpraviti, ne pa zaradi njih spremeniti razlago zakona. Tudi dejstvo, da ZN oz. Pravilnik nimata o določb o obnovitvi javne listine, ni razlog, da bi zato prišle v poštev določbe ZZK-1 o vzpostavitvi listine. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).