VSL sklep I Cp 1252/2015

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženec vrniti v neposredno posest nepremičnine v k. o. X – parc. št. ... (Športni park ...), s teh nepremičnin odstraniti svoje stvari in osebe ter ovire, ki preprečujejo dostop do objektov, in opustiti vsa nadaljnja poseganja v navedene nepremičnine. Tožnici pa je naložilo, da mora tožencu povrniti 4.493,20 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker so razlogi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju. Sodišče je namreč najprej ugotovilo, da je bilo na stavbah mogoče pridobiti lastninsko pravico, tudi če so bila zemljišča v državni lastnini, v nadaljevanju pa, da gradnja na zemljišču v družbeni lastnini ni predstavljala pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na zemljišču. Tožnica poudarja, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila po zakonu na podlagi 21. in 22. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Športne objekte je zgradila s svojimi sredstvi na zemljišču na družbeni lastnini, ki ga je dobila odplačno v uporabo za izgradnjo športnega parka. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico Mestna občina Ljubljana (MOL) na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o športu (ZSpo). Občina bi lahko postala lastnica samo, če bi zavrnila zahtevek športnega društva, ki je v zakonsko določenem roku uveljavljalo lastninsko pravico, ne pa na podlagi samega zakona. MOL bi se torej lahko vknjižila kot lastnica šele, če bi zavrnila tožničin zahtevek za priznanje lastninske pravice na spornih objektih in bi ta sklep postal pravnomočen, tožnica pa ne bi s tožbo uveljavljala lastninske pravice v civilnem postopku. Poudarja, da je MOL v VI. točki Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena in v svojih dopisih z dne 1. 2. 2001 in 7. 6. 2001 sama zapisala, da ostane upravljanje s športnimi objekti do pravnomočnosti sklepa nespremenjeno. Tožnica meni, da bi moralo tako ostati vse do odločitve MOL o njenem zahtevku za priznanje lastninske pravice na spornih objektih. Te je zgradila tožnica, ki že od ustanovitve v letu 1951 izvaja organizirano športno dejavnost na spornih nepremičninah. Poudarja, da takšno tolmačenje lastninjenja športnih objektov po ZSpo, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, pomeni novo nacionalizacijo, česar pa zakonodajalec nedvomno ni imel v mislih.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Sodišče druge stopnje je ob prvem odločanju o tožničini pritožbi tej ugodilo. S sodbo I Cp 326/2013 z dne 18. 4. 2013 je prvo sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožničinemu zahtevku, toženca pa zavezalo k povračilu pravdnih stroškov. Po toženčevi reviziji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II Ips 254/2013 z dne 2. 4. 2015 razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, odločitev o toženčevih stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo. Poudarilo je, da pravilna uporaba materialnega prava terja presojo, ali je bila tožnici odvzeta posest na spornih nepremičninah v skladu z načelom javnega interesa v športu, ki predstavlja korektiv svobodi lastnikovih razpolaganj s športnimi objekti.

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke (pravilno: 14. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev izpodbijane sodbe je notranje skladna, zatrjevano nasprotje, ki ga je tožnica zaznala v razlogih sodbe, pa ne predstavlja ovire za njen pritožbeni preizkus.

7Stališče sodišča prve stopnje, da niti s priposestvovanjem niti z gradnjo ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice na zemljiščih v družbeni lastnini, je materialnopravno pravilno. Tožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na 21. in 22. člen ZTLR; prvi vsebuje splošno pravilo o pridobitvi lastninske pravice po samem zakonu, drugi pa pravila o izdelavi nove stvari, vendar se ta uporabljajo le za pridobitev lastninske pravice na premičninah in ne na nepremičninah. Za lastninjenje vseh športnih objektov, zgrajenih na nepremičninah v družbeni lastnini, je edina pravna podlaga ZSpo.(1)

8Kot je tožnici pojasnilo že revizijsko sodišče, postanejo po 64. členu ZSpo športni objekti lastnina lokalne skupnosti v trenutku, ko so razglašeni za športne objekte občinskega pomena, medtem ko je priglasitev zahtevka športnega društva pristojnemu organu lokalne skupnosti le procesna predpostavka za uveljavljanje lastninske pravice pred sodiščem. Po navedenem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je MOL postala lastnica spornih nepremičnin že na podlagi zakona in da je vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo le deklaratorne narave. Drugačna razlaga 64. člena ZSpo, za katero se v pritožbi zavzema tožnica, je torej zgrešena. Brez pomena je tudi tožničino sklicevanje na VI. točko Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana,(2) po katerem ostane upravljanje s športnimi objekti občinskega pomena „do pravnomočnosti“ tega sklepa nespremenjeno. Navedeni sklep je namreč razpolagalni pravni akt, ki ne more postati pravnomočen. Pač pa tožnica, ki trdi, da je zgradila objekte Športnega parka ..., ki so po navedenem sklepu postali javni športni objekti, najbrž utemeljeno terja, da ostanejo v njeni posesti, dokler MOL ne bo odločila o njenem zahtevku, da je na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico pred uveljavitvijo ZSpo, oziroma, dokler v sporu med MOL in tožnico ne bo razrešeno vprašanje njunih lastninskih upravičenj na spornih nepremičninah.(3) Seveda tožnica s sodnim uveljavljanjem svoje lastninske pravice ne bo mogla odlašati v nedogled. Tožbo bo morala vložiti vsaj takrat, ko (če) bo MOL zavrnila njen zahtevek; obenem bo vsaj od tedaj dalje MOL kot sedanja lastnica spornih nepremičnin lahko neovirano uveljavljala svojo pravico do njihove posesti, tudi v razmerju do tožnice.

9Športna društva imajo po 21. členu ZSpo načeloma prednost pri uporabi javnih športnih objektov pred drugimi izvajalci. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji, katera od pravdnih strank ima močnejši pravni naslov za posest spornih nepremičnin, upoštevati, da tožnica po lastnih trditvah izvršuje posest že od leta 1951 dalje in da ves ta čas sporne nepremičnine uporablja za izvajanje organizirane športne dejavnosti, medtem ko je toženec sporne športne objekte pridobil v upravljanje šele na podlagi Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda Športno rekreacijski center Tivoli v letu 2007.(4)

10Ni dvoma, da morajo biti lastninska razpolaganja lastnika športnih objektov skladna z načelom javnega interesa v športu. Temeljni cilj ZSpo je bil prav določitev obsega in vsebine javnega interesa v športu ter načina njegovega uresničevanja.(5) Tudi namen predpisanega lastninjenja športnih objektov je bil doseči njihovo racionalno rabo v javnem interesu. Izpodbijana sodba ne daje odgovora na vprašanje, ali je bila tožnici odvzeta posest na spornih nepremičninah v skladu z načelom javnega interesa v športu, ki mora biti odločilno za presojo, dokler ne bodo razrešena sporna lastninskopravna razmerja. V tem pogledu je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, zato je vprašljivo, ali je materialnopravno pravilno stališče izpodbijane sodbe, da tožnica nima pravice do posesti spornih nepremičnin, niti pravice zahtevati vrnitve te posesti ter opustitve in prepovedi nadaljnjih posegov v posest.

11Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo tožničini pritožbi. Izpodbijano sodbo je na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki se bo moralo v ponovljenem postopku opredeliti še do naštetih vidikov obravnavane zadeve.

12Razveljavitev prve sodbe vključuje tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, ki je odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o vseh stroških postopka v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo sodišču prve stopnje.

----------

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 71/2013 z dne 17. 4. 2014

Op. št. (2): Uradni list RS št. 22/1999

Op. št. (3): Če pristojni organ lokalne skupnosti ne odloči o zahtevku društva, priglašenem po drugem odstavku 64. člena ZSpo, to ni ovira za vložitev tožbe, s katero društvo uveljavlja svojo lastninsko pravico na športnih objektih – primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 279/2011 z dne 18. 12. 2014.

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 122/2007

Op. št. (5): Predlog Zakona o športu – EPA-167; Poročevalec št. 13