VSL sodba I Cp 774/2015

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2010 dalje in 606,77 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožnici je še naložilo, da mora stranski intervenientki povrniti 6,34 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje stranska intervenientka. Pojasnjuje, da je bil napačno ugotovljen obseg strahu tožnice in dosojena bistveno previsoka odškodnina. Meni, da bi bila primerna odškodnina za pretrpeli strah le 400,00 EUR, zato predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka še za 600,00 EUR.

Opozarja, da je sodišče pri odmeri odškodnine za strah zajelo tudi nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi kasnejšega škodnega dogodka s 16. 4. 2010, ki ni bil predmet postopka. Sodišče je zato zmotno ugotovilo obseg škode. Izvedenka v izvedenskem mnenju ni omejila škode in s tem strahu, ki je tožnici nastal v škodnem dogodku 5. 3. 2010 in je ločila od kasneje nastale škode. Pri odmeri odškodnine bi bilo treba upoštevati, da je izvedenka pojasnila, da je tožnica ob napadu psa utrpela srednje hud strah, se po dogodku uspela hitro pomiriti, po ugrizu ravnala racionalno, ugriz pa ni predrl kože.

3Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odmera odškodnine za nematerialno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakokrat individualizirana, upoštevajoč vse okoliščine, ki se odrazijo pri oškodovancu. Pri določitvi vsebine pravnega standarda pravične denarne odškodnine v konkretnih primerih je sodišče vezano na kriterije, določene v 179. členu Obligacijskega zakonika. Poleg individualizacije odškodnin je treba pri ugotavljanju “pomena prizadete dobrine in namena odškodnine“ upoštevati tudi objektivne okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

6Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je strah intenziven in je trajal daljši čas.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica, ki je zelo plašna oseba, psa ni videla, ko se je vzpenjala po stopnicah k trgovini, ker je bil za grmovjem, zagledala ga je šele, ko jo je že zagrabil za nogo. Sodišče prve stopnje je tožnici verjelo, da se je psa zelo ustrašila, saj se jih zelo boji in je na sploh prestrašena oseba.(1) Zaradi prestanega je imela nočne more, ponoči se je zbujala, bala se je ponovnega srečanja psa, osebni zdravnik pa ji je zaradi podoživljanja dogodka in nočnih mor celo predpisal pomirjevala. Do škodnega dogodka je prišlo 5. 3. 2010, osebni zdravnik pa je tožnici zdravila predpisal ob pregledu 18. 3. 2010, ker strah ni jenjal. Prejela je Helex in Sanval. Tožnico je skrbelo za izid zdravljenja, predvsem zaradi morebitnih komplikacij zaradi predhodnih hudih zdravstvenih težav (stanje po možganski kapi in odpoved ledvic). Teh ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na dokazni oceni tožničine izpovedi in izvida pregleda 18. 3. 2010, ki ustreza zahtevam 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožnica ne izpodbija.

8Meni pa, da bi moralo sodišče upoštevati ugotovitve izvedenke, da je šlo za srednje hud strah, da se je tožnica po dogodku uspela hitro pomiriti, po ugrizu ravnala racionalno, ugriz pa ni predrl kože. Sodišče prve stopnje je v 19. in 20. točki obrazložitve pojasnilo, kako je upoštevalo mnenje izvedenke in zakaj ga je pridobilo, v katerih delih pa je zaslišanje tožnice, ki edina lahko pove, kako (intenzivno) je doživljala dogodek, edini primeren dokaz za ugotavljanje tega, kakšen je bil njen strah. Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravilno, pritožnica pa z njim niti ne polemizira. Izpostavljanje tega, da ugriz ni predrl kože, je brezpredmetno, sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo nasprotnega, jasno je obrazložilo, da tožničin strah ni bil povezan z rano, ampak s samim dogodkom, ugrizom, kar je, glede na ugotovljen tožničin strah pred psi, tudi razumljivo.

9Ugotovitve sodišča prve stopnje o strahu zaradi škodnega dogodka (vse pred 16. 4. 2010) utemeljujejo prisojo odškodnine v izpodbijani višini. Dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zapisa izvedenke, da ob pregledu (v letu 2014) ne more ločiti posledic dogodka s 5. 3. 2010 od kasnejšega dogodka s 16. 4. 2010, tako na pravilnost izpodbijane odločitve v ničemer ne vpliva.

10Povzete ugotovitve torej utemeljujejo prisojo odškodnine 1.000,00 EUR za strah. Takšna odškodnina upošteva vse opisane posebnosti tožničinega primera, hkrati pa se ustrezno umešča med odškodnine, prisojene za strah ob podobnih škodnih dogodkih.

11V zadevi II Cp 1984/2012 Višjega sodišča v Ljubljani je bila tožniku za strah prisojena odškodnina 800,00 EUR – tožnik se je ob ugrizu hudo ustrašil za svoje življenje, bil je pod hudim stresom in se še danes izogiba “dalmatincev“. Odškodnina 300,00 EUR je bila v zadevi II Cp 2445/2012 prisojena oškodovanki, pri kateri je bilo ugotovljeno, da se je s tožencem neposredno po dogodku pogovarjala še o drugih stvareh in da je bil pes zraven, kar kaže na to, da strah po ugrizu ni bil zelo izrazit in dolgotrajen. V zadevi II Cp 477/2012 je oškodovana deklica največ en dan trpela strah srednje, kasneje lažje intenzitete, pri njej se je razvila blaga posttravmatska stresna motnja z relativno kratkim trajanjem. V zadevi II Cp 789/2013 z 10. 7. 2013 pa je bila prisojena odškodnina za strah 600,00 EUR, tožnik je bil v strahu, ker psica, ki ga je ugriznila, ni bila cepljena proti steklini, rana pa se ni celila tako, kot bi se morala. Poudariti je treba tudi, da so v treh od teh zadev (izjema je zadeva II Cp 477/2012) pritožbe vložili le toženci, tako da je bilo v pritožbenem postopku preizkušeno samo, ali je odškodnina previsoka, ne pa tudi, ali je prenizka.

12Ker strah, ki ga je prestajala tožnica,(2) odstopa (že prej se je bala psov, je tudi sicer plašna oseba, imela je nočne more, rabila je pomirjevala) od strahu, kakršnega so prestajali oškodovanci v zgoraj opisanih zadevah, je odškodnina utemeljeno nekoliko višja.

13Pritožba torej ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev določb pravdnega postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14Pritožnica sama krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.

-----------

Op. št. (1): Izpovedala je: „Strah je hud, zelo. Tak strah sem v telo dobila, ne vem, ali se je organizem prestrašil, ali kaj. Tak strah sem imela v sebi. Ne vem, ali je res moj organizem tako slab in občutljiv, da me je ta strah tako preganjal.“

Op. št. (2): Ob ustreznem upoštevanju njenega zdravstvenega stanja in splošnih osebnostnih lastnosti, ki po pravilnem stališču sodišča prve stopnje tvorijo podlago za individualizacijo odškodnine.