VSK sodba Cpg 409/2014

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 169,82 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna solidarno s T.P.N. (kot to izhaja iz pravnomočne sodbe istega sodišča Pg 1, z dne 10.9.2013) v 15 dneh plačati 1.918,85 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2012 dalje do plačila (I. točka izreka); višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne 481,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe). Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko le jemalka leasinga (T.P.N.), ki je popravilo naročila, in kateri je tožeča stranka tudi izstavila račun. Tožena stranka v zvezi z računi ni bila v ničemer obogatena na tožnikov račun, saj je kot leasingodajalec dala T.P.N. v leasing nepoškodovano vozilo in takšnega je očitno tudi prejela nazaj. Zato se položaj tožene stranke ni v ničemer spremenil. Ne glede na to pa je sodišče sledilo navedbi tožene stranke, da je od zavarovalnice prejela znesek 1.918,85 EUR kar predstavlja toženčevo obogatitev na tožnikov račun. Po presoji sodišča je imel toženec nepoškodovano vozilo in navedeni znesek, pri tem je bil prikrajšan tožnik, ki ni prejel plačila za svoje delo.

Zoper I. in III. točko izpodbijane sodbe se je iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Sodišču je očitala, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno s sodbo Pg 643/2012, z dne 10.9.2013, s katero je bilo T.P.N. naloženo, da vse račune v skupnem znesku 8.202,86 EUR plača. Po mnenju pritožbe je podana istovetnost zahtevkov, dejansko stanje je enako, zato je tudi utemeljen ugovor pravnomočno razsojene stvari. Očitalo je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče odločalo mimo tožbene zahteve, saj je tožeča stranka terjala plačilo le od tožene stranke, sodišče pa je v izrek sodbe vneslo kot solidarno plačnico še T.P.N.. Po mnenju pritožbe je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da pravdni stranki nista bili v nobenem pogodbenem razmerju. Po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ) mora prikrajšani dokazati svoje prikrajšanje, obogatitev drugega in vzročno zvezo med njima ter odsotnost pravnega temelja. Tožena stranka v konkretni situaciji ni mogla biti obogatena, še zlasti ne na škodo tožeče stranke. Po prometni nezgodi, po kateri je tožeča stranka opravila menjavo vseh poškodovanih delov avtomobila, je prejela poškodovani avtomobil, katerega vrednost je bistveno manjša od vrednosti nepoškodovanega avtomobila. Že v vlogah je tožena stranka navedla, da je bila kakovost dela tožeče stranke vprašljiva, do česar se sodišče ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ima vpliv na zakonitost sodbe. Napačen in protispisen je zaključek sodišča, da tožena stranka ni zatrjevala in dokazala, da je bilo prejeto vozilo kakorkoli poškodovano oz. v poškodovanem stanju. Splošno znano je, da ima avtomobil, ki je bil predhodno poškodovan, bistveno nižjo vrednost od nepoškodovanega vozila. Ker posledice poškodovanja niso bile ustrezno odpravljene, je prejela manjvreden predmet, kar je razvidno tudi iz dejstva, da ga je bila prisiljena prodati pod bistveno slabšimi pogoji. Za nizek znesek, ki ga je prejela s strani zavarovalnice, torej ni mogla biti obogatena.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in navedla, da je neutemeljen ugovor že razsojene stvari, da so pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je popravljen avtomobil manj vreden kot nepoškodovan, sicer resnične, vendar to ni stvar tožeče stranke, ki je popravilo izvedla, ampak je stvar leasingodajalca oz. leasingojemalca in zavarovalnice, kjer je bilo vozilo zavarovano. Poudarila je, da je po njenem mnenju napačno tolmačenje prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka s temi popravili ni bila obogatena. S poplačilom, ki ga je dobila s strani zavarovalnice pa je bila kar dvojno obogatena. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi imelo popravljeno vozilo nižjo vrednost kot nepoškodovano, je tožeča stranka navedla, da tega tožena stranka ni podkrepila z dokazi. Pritožbene navedbe, da je kasneje tožena stranka prodala vozilo pod slabšimi pogoji, in da naj bi bil račun že poravnan, pa so pritožbene novote.

Pritožba tožene stranke je bila sicer delno utemeljena, vendar pritožbeno sodišče navkljub temu v izpodbijano sodbo ni poseglo, kar bo obrazložilo v nadaljevanju.

Neutemeljena je pritožba v zatrjevanju, da naj bi bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno v zadevi Pg 1. V pravnomočni sodbi, na katero se tožena stranka sklicuje, sta bili stranki postopka T.P.N., kot toženka, na tožeči strani pa je bila tožeča stranka iz te pravde. Ta sodba je torej v skladu s temeljnim načelom iz pravdnega postopka učinkovala le med tema strankama, saj sta le ti stranki sodelovali v postopku in imeli možnost vplivati na odločitev (subjektivna meja pravnomočnosti(1)), zato ni mogoče govoriti o istovetnosti zahtevka in o razsojeni zadevi v postopku, kjer pravdne stranke niso iste.

Glede zatrjevane kršitve, ko naj bi sodišče s pristavkom, da je tožena stranka dolžna plačati znesek solidarno s T.P.N., odločalo prek zahtevka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo le za dodatek, s katerim je prvostopenjsko sodišče zgolj jasneje opredelilo obveznost tožene stranke. O tem sodišče v tej zadevi ni meritorno odločalo in zato tudi ne vzdrži očitek, da bi šlo za odločitev prek zahtevka. Poleg tega pa takšen zapis v izreku kvečjemu zmanjšuje toženčevo obveznost (tako, da določa njegovo solidarno plačilno obveznost z nekom tretjim), kar pomeni, da za pritožbo v tem delu tožena stranka tudi ne bi imela pravnega interesa (četrti odstavek 343. člena ZPP).

Tožeča stranka je tožbo utemeljevala na trditvah, da je T.P.N. škodo na podlagi avtomobilskega zavarovanja prijavila pri zavarovalnici, ki je stroške nakazala neposredno lastniku vozila (toženi stranki); da je tožeča stranka popravila vozilo, ne da bi za to prejela plačilo; da je popravila na podlagi splošnih pogojev o leasingu naročila uporabnica vozila, kar ne spremeni dejstva, da je bila tožena stranka kot lastnica vozila obogatena na račun tožeče stranke, tj. za vrednost popravil, poleg tega pa tudi na denarno povračilo od zavarovalnice.

Prvostopenjsko sodišče se je na podlagi takšnih trditev postavilo na stališče, da se položaj tožene stranke, kot leasingodajalca, zaradi popravil, ki jih je izvedla tožeča stranka, ni v ničemer spremenil. Torej ni sledilo tožbenim trditvam, da je bila tožena stranka obogatena zaradi popravil, ki jih je na vozilu (v njeni lasti) opravila tožeča stranka. Kot obogatitev na strani tožene stranke pa je prvostopenjsko sodišče videlo le obogatitev za tisti znesek, ki ga je tožena stranka prejela od zavarovalnice, saj je s tem prejela znesek na račun stroškov, ki jih s popravilom ni imela.

V zvezi s to ugotovitvijo pa je po mnenju pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno opozorila na neobstoj vzročne zveze med zmanjšanjem sredstev enega subjekta in pridobitvijo koristi pri drugem subjektu. Da je podan dejanski stan neupravičene obogatitve v smislu 190. člena OZ, morata biti oba udeleženca tega pravnega razmerja (okoriščeni in neupravičeno prikrajšani) iz istega (neposlovnega) razmerja, torej mora biti prehod koristi med tistima subjektoma, ki sta tudi stranki pravdnega postopka. V našem primeru pa je bil prehod koristi (kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče), ki se je kazala v plačilu zavarovalnine v višini 1.918,85 EUR, v razmerju med zavarovalnico in toženo stranko. V tem razmerju tožeča stranka torej ni bila udeležena. Ker so sredstva prešla iz zavarovalnice na toženo stranko, ni mogoče govoriti o tem, da je bila ob samem tem prehodu sredstev tožeča stranka prikrajšana. Pritožba je v tem delu torej utemeljena, saj je prvostopenjsko sodišče materialno pravo napačno uporabilo.

Vendar pa je v mejah pritožbe tožene stranke in v mejah razlogov iz odgovora na pritožbo tožeče stranke pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) preverilo tudi pravilnost uporabe materialnega prava glede odločitve prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti obogatitvenega zahtevka tudi po drugem temelju, ki ga je tožeča stranka podala, tj. po temelju, da je bila tožena stranka s tem, ko je tožeča stranka opravila popravila na vozilu v njeni lasti, okoriščena. Na tej podlagi je tožeča stranka temeljila svoj zahtevek, na kar je opozorila v svojem odgovoru na pritožbo, ko je ponovno zatrdila, da je bila s temi popravili vozila tožena stranka obogatena. Takšno stališče tožeče stranke je po presoji pritožbenega sodišča materialno pravno pravilno. Tožena stranka je bila lastnica vozila, ki je bil v času, ko je bil oddan v leasing, poškodovan oz. se je pokvaril. Naročila za popravilo sicer ni dala tožena stranka, vendar je za to pravdo ključno, da je tožeča stranka vozilo popravila. Od tega je tožena stranka (ne da bi bila s tožečo v obligacijskem razmerju) imela korist(2), saj bi sicer njeno vozilo ostalo nepopravljeno. Izpolnjen je torej dejanski stan neupravičene obogatitve iz drugega odstavka 190. člena OZ. Razmerje, ki ga je imela tožena stranka s svojo leasingojemalko, na to neposlovno razmerje med pravdnima strankama ne vpliva. Tako ne v zvezi s tem, kdo je bil za poškodbe odgovoren, pa tudi ne, kolikšno vrednost je vozilo po teh popravilih še imelo, kar neutemeljeno izpostavlja pritožba. Je pa tožena stranka dolžna tožeči stranki zaradi popravil na njenem vozilo nadomestiti vrednost te storitve, pri čemer je pritožbeno sodišče lahko odločalo le v mejah pritožbe (katero je vložila samo tožena stranka), torej le za znesek 1.918,85 EUR.

Na podlagi navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče obdržalo sodbo v izpodbijanem delu v veljavi in zavrnilo pritožbo tožene stranke ( 353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti za njen odgovor na pritožbo, s katerim je vplivala na predmetno odločitev, 169,82 EUR (po tar. štev. 3210, povečano za DDV po tar. štev. 6007 Zakona o odvetniški tarifi, ZOdvT), vse odmerjeno glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku.

------

op. št. 1: več o tem: A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 173 in naslednje

op. št. 2: vrednost koristi v tem primeru ustreza vrednosti storitve (popravil) tožeče stranke