UPRS sodba II U 180/2015

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki svetovanja in zastopanja na sodišču v postopku za plačilo odškodnine zoper časopis A. zaradi objave neresničnih stvari in blatenja časti v primeru B.B.

V zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je organ za brezplačno pravno pomoč vpogledal predložene listine ter prebral navedbe prosilca. Ugotovil je, da je bil tožnikov sin obsojen za štiri kazniva dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let in pet kaznivih dejanj izdelovanja ali posredovanja pornografskih izdelkov, za kar mu je bila izrečena zaporna kazen 9 let. Prosilec je tekom postopka navajal, da so v časopisu A. poročali o sojenju in kaznivih dejanjih, ki jih je storil njegov sin, pri tem pa naj bi navajali lažne informacije in sicer, da je bil njegov sin kot otrok žrtev spolnega terorja in da naj bi ga zlorabljal eden od njegovih bližnjih. Prosilec navaja, da pri takšni objavi vsak takoj pomisli na starše obsojenega. Ker je bila s takšno objavo njegovi družini povzročena psihična in materialna škoda, želi plačilo odškodnine. Odškodninski zahtevek v višini 430.000,00 € je na časopis C. d.d. že naslovil, ta pa je bil zavrnjen kot neutemeljen, zaradi česar bi rad vložil odškodninsko tožbo.

Po mnenju organa za brezplačno pravno pomoč tožnik ni izkazal protipravnega ravnanja pravne osebe C. d.d., ne škode, ki bi mu naj nastala, prav tako pa tudi ne vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo. Organ za brezplačno pravno pomoč pojasnjuje, da je prosilec tisti, ki bi rad vložil tožbo zaradi plačila odškodnine, kar pomeni, da lahko uveljavlja zgolj škodo, ki je nastala njemu, ne pa njegovi družini. V članku, ki ga je predložil prosilec, ni nikjer navedeno, da naj bi on zlorabljal sina, zato organ za brezplačno pravno pomoč ne ugotavlja škode, ki bi mu naj bila povzročena.

8člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določa, da se brezplačna pravna pomoč ne odobri v odškodninskih sporih, zaradi povrnitve nepremoženjske in premoženjske škode pri žalitvi časti in širjenju neresničnih trditev, razen če je oškodovani verjetno izkaže, da je to vplivalo na njegov premoženjski in finančni ali družbeni položaj. Tega oziroma da bi objava imela za posledico izgubo zaposlitve, pa tožnik ni izkazal. Ker ni bilo nikjer navedeno, da bi naj tožnik zlorabljal sina v otroštvu, tudi ni izkazano, da bi bil njegov ugled uničen zaradi navajanja neresničnih trditev. Nenazadanje je bil njegov sin pravnomočno obsojen storitve štirih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let in pet kaznivih dejanj izdelovanja in posredovanja pornografskih izdelkov, da se o tem piše, pa je v interesu javnosti. Tudi ob tem tožnikovo ime ni bilo omenjeno. Po obrazloženem je organ za brezplačno pravno pomoč s sklicevanjem na 24. člen ZBPP tožnikovo prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrnil.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da je bilo v članku v A. navedeno, da naj bi B.B. preiskovalcem zaupal, da je bil kot otrok žrtev spolnega terorja. Zlorabil naj bi ga eden od njegovih bližnjih. Tožnik navaja, da ob tem vedno in vsakdo pomisli na očeta. Želi pravico za sebe, ker so A. oblatile njegovo ime in mu s tem povzročile nepopravljivo škodo. Tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic v 6. členu navaja, da če to zahtevajo interesi pravičnosti, se mora zagotoviti zagovornika brezplačno. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za svetovanje in zastopanje v postopku, v katerem bi terjal plačilo odškodnine od A. oziroma C. d.d. zaradi objave neresnic in blatenja časti. Pri tem se sklicuje na članek v A. dne 26. 3. 2012, ki se je nanašal na njegovega sina B.B., ki bi naj po navedbah v članku izjavil, da ga je nekdo od bližnjih zlorabljal. Tožnik zatrjuje, da ob tem vsakdo takoj pomisli na starše, zato je zaradi tega njegovi družini nastala nepopravljiva psihična in materialna škoda in uničen ugled. Žena je bila zaradi tega ob zaposlitev, nezaposlen pa je tudi tožnik. Izvensodni odškodninski zahtevek je C. d.d. že zavrnilo.

Pri odločitvi v predmetni zadevi je treba uporabiti v času izdaje izpodbijane odločbe veljaven ZBPP (Uradni list RS, št. 48/2001, 50/2004, 23/2008, 15/2014 – Odl. US, 18/2014 – Odl. US). Tožnikovo prošnjo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil s sklicevanjem na 24. člen tega zakona, ker je zaključil, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo finančnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Ta pravi, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, med ostalim tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Sodišče se strinja z zaključki organa za brezplačno pravno pomoč, na katere se v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), da v predmetni zadevi tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh. Članek, ki po tožnikovem mnenju predstavlja podlago za zahtevek za plačilo odškodnine, nikjer ne govori o tožniku, za zapisano o B.B. pa tožnik ni aktivno legitimiran. To pa pomeni, da ni podan eden od elementov odškodninske odgovornosti - obstoj protipravnega ravnanja, ki bi bilo uperjeno zoper tožnika.

K temu sodišče dodaja, da se strinja tudi z zaključki organa za brezplačno pravno pomoč, da tožnik tudi nastanka škode in vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo (drugi in tretji element odškodninske odgovornosti) ni niti verjetno izkazal, tožnik pa ni aktivno legitimiran za škodo, ki je po zatrjevanjih nastala njegovi ženi.

Po zgoraj obrazloženem se sodišče strinja organom za brezplačno pravno pomoč, da tožnik v opisani zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, s tem pa pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP ni izpolnjen.

Izpodbijana odločba kot materialnopravno podlago navaja tudi tretjo alineo 8. člena ZBPP, po kateri se brezplačna pravna pomoč ne odobri v odškodninskih sporih zaradi povrnitve nepremoženjske in premoženjske škode pri žalitvi časti in širjenju neresničnih trditev, razen če oškodovani verjetno dokaže, da je to vplivalo na njegov premoženjski in finančni ali družbeni položaj. Sodišče se strinja z organom za brezplačno pravno pomoč, da tožnik ni verjetno dokazal vpliva na njegov premoženjski in finančni ali družbeni položaj, saj ni izkazal, da je brez zaposlitve prav zaradi objavljenega članka, za škodo nastalo njegovi ženi pa tožnik ni aktivno legitimiran.

Pri tem pa tudi določila Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso bila kršena (v nadaljevanju EKČP). Pravica do zagovornika tudi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti, je v tretjem odstavku 6. člena EKČP določena za obdolženega v kazenskem postopku. Sicer pa je namen ZBPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč pri tem v zakonu določene pogoje. To sta finančni in tako imenovani objektivni pogoj, slednjega pa določa 24. člen ZBPP. Po zgoraj obrazloženem ta v obravnavani zadevi ni izpolnjen, razlog za zavrnitev pa je podan tudi po tretji alinei 8. člena ZBPP.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).