UPRS sodba in sklep I U 1480/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Javna agencija Republike Slovenije za energijo je na podlagi 64.o člena Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ, Ur. list RS št. 27/07 - uradno prečiščeno besedilo, 70/08, 22/10 in 10/12), prvega odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in določil Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju: Uredba/90, Ur. list RS št. 37/09, 53/09, 68/09, 76/09, 17/10, 94/10, 43/11, 105/11, 43/12 in 90/12), na zahtevo tožnika odločila, da se mu dodeli podpora kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije, dobavljene v javno omrežje električne energije, iz prve alineje četrtega odstavka 64.n člena EZ. V četrtem odstavku druge točke izreka prvostopenjske odločbe je odločeno, da se proizvodna naprava uvršča v razred referenčnih stroškov 3.1 Referenčni stroški fotovoltaičnih proizvodnih naprav, ki so postavljene na stavbah 2012/M12, in Velikostni razred proizvodne naprave Mikro iz Priloge I Uredbe/90 opredeljenih za mesec december 2012. V šesti točki izreka je odločeno, da je omenjeni proizvajalec električne energije dolžan v primeru prejema kakršnih koli pomoči za proizvodno napravo, ki se lahko štejejo za subvencijo, obvestiti Javno agencijo Republike Slovenije.

V zvezi z obrazložitvijo k drugi točki izreka organ navaja, da se proizvodna naprava iz 1. točke izreka uvršča v velikostni razred Mikro iz 4. člena uredbe ter v razred referenčnih stroškov, določenih v točki 3.1 Referenčni stroški fotovoltaičnih proizvodnih naprav, ki so postavljene na stavbah 2012/M12 Velikostni razred proizvodne naprave Mikro iz Priloge 1 Uredbe/90, opredeljenih za mesec december 2012. Navedena uvrstitev proizvodne naprave je podlaga za določitev vrednosti podpore kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije, dobavljene v javno omrežje iz 1. alineje četrtega odstavka 64.n člena EZ oziroma iz 1. alineje drugega odstavka 5. člena Uredbe/90. Vrednost podpore kot zagotovljen odkup na podlagi četrtega odstavka 7. člena Uredbe/90 določi Center za podpore v pogodbi o zagotavljanju podpore.

V zvezi z 6. točko izreka pa je v obrazložitvi navedeno, da se v primeru prejete subvencije iz prejšnjega stavka, nespremenljivi del referenčnih stroškov zniža skladno s tretjim odstavkom 15. člena Uredbe/90. Zaradi navedenega bo Javna agencija Republike Slovenije za energijo po prejemu morebitnega obvestila o prejemu kakršnekoli pomoči, ki se lahko šteje za subvencijo, izdala dopolnilno odločbo, s katero bo dopolnila 2. točko izreka te odločbe in znižala nespremenljivi del referenčnih stroškov, določenih v 2. točki izreka, skladno s formulo iz tretjega odstavka 15. člena uredbe.

Tožnik se je pritožil zoper 4. odst. 2. točke in 6. točko prvostopenjske odločbe. Pravi, da je agencija nesporno ugotovila, da je bila MFE A. na distribucijsko omrežje priklopljena v decembru 2012. Na podlagi navedene ugotovitve je agencija določila, da se MFE A. uvršča v razred referenčnih stroškov 150,00 EUR/MWh. Svojo odločitev je agencija utemeljila s sklicevanjem na Uredbo/90. Pritožnik izpodbija predmetno odločbo v četrtem odst. 2. tč. ter v 6. tč. v delu, ki se nanaša na uporabljeno pravno podlago, in sicer iz razloga kršitve pravil postopka, saj mora organ, ki odloča v upravni zadevi ravnati v skladu s 6. čl. ZUP ter bi zaradi napačne uporabe materialnega prava moral ob upoštevanju 6. člena ZUP ugotoviti, da je sprememba omenjene Uredbe/90, ki je bila v Uradnem listu št. 90/2012 objavljena dne 30.11.2012, v neskladju z zakonom in ustavo zaradi česar bi moral organ pri odločanju uporabiti zadnjo veljavno spremembo Uredbe objavljeno v UL RS št. 43/12 (v nadaljevanju: Uredba/43). Pritožnik je z investicijo pričel v obdobju veljavnosti Uredbe/43 in sicer v septembru 2012, ko so se pričela pogajanja za sklenitev pogodbe o izvedbi in postavitvi sončne elektrarne in ko so se začela pridobivati potrebna soglasja. Pogodbo o postavitvi sončne fotovoltaične elektrarne je sklenil z družbo B. d.o.o. dne 04.10.2012. Torej je jasno, da je bila cena sončne elektrarne določena upoštevajoč takrat veljavno Uredbo/43. Tudi 4. člen pogodbe potrjuje, da sta se pogodbeni stranki pri sklepanju pogodbe zanesli na veljavno zakonodajo (Uredbo/43), saj sta določili rok priključitve in zagona elektrarne na distribucijsko omrežje v decembru 2012. Pritožnik je investicijo financiral z lastnimi sredstvi. Ko je sprejemal odločitev za investicijo v obnovljive vire z lastnimi sredstvi, ki so izredno redki, se je zanesel na veljavno zakonodajo in ni imel nikakršnega dvoma, da Uredba/43 ne bo ostala v veljavi do 31.12.2012. V kolikor bi bil v trenutku sklepanja pogodbe seznanjen s prihajajočo spremembo Uredbe/43, pogodbena cena zagotovo ne bi bila takšna, kot je bila dogovorjena v pogodbi z izvajalcem in vprašanje je, ali se bi sploh odločil za investicijo, ki se je sedaj izkazala za popolno izgubo denarja. Zaradi nepredvidenega znižanja podpore bo pritožnik v 15 letnem obdobju utrpel okvirno 35.000,00 EUR škode. Vsi vpleteni v investicijo so se ob podpisu zgoraj omenjenih pogodb upravičeno zanesli na veljavno zakonodajo. Pritožnik je preračunal investicijo glede na izdatke za izgradnjo sončne elektrarne ter ob upoštevanju podpore, določene v Uredbi/43. Glede na navedeno je ocenil, da je investicija rentabilna ter se zaradi navedenega odločil investirati. Dejstvo je, da vse do 39. redne seje vlade, ki je bila dne 28.11.2012, ne splošna ne strokovna javnost nista bili obveščeni o nameravanem znižanju podpore, ki bi pričela učinkovati z 01.12.2012. Navedeno potrjujejo dopisi, ki jih je na pristojno ministrstvo naslovilo Združenje slovenske fotovoltaične industrije. Prav tako je eden od investitorjev v sončno energijo naslovil povpraševanje na naslovno agencijo glede vprašanja, ali so predvidene kakšne spremembe glede višine podpore, na katerega je agencija dne 23.11.2012 odgovorila, da so podpore določene z Uredbo/43 še vedno v veljavi, ter da spremembe v letu 2012 niso predvidene. Nesporno je, da se je pritožnik odločal za investicijo v sončno elektrarno zgolj in izključno ob predpostavki zagotovljene podpore, določene z Uredbo/43, kar potrjuje tudi priložen izračun povprečne donosnosti sončne elektrarne, zgrajene ob predpostavki stroškov potrebnih za izgradnjo v novembru 2012 ter ob predpostavki podpore določene v Uredbi/43 ter druga tabela ob predpostavki podpore določene v Uredbi/90. Sprememba Uredbe/90 je posegla v njegove pričakovane pravice. Predlaga pregled portala »E-uprava« in pregled resornega Ministrstva za infrastrukturo in prostor, kar naj opravi sodišče po uradni dolžnosti, z namenom, da se ugotovi ali je bil predlog spremembe Uredbe/90 objavljen v skladu z 9. členom Poslovnika Vlade RS. Predlaga vpogled v poziv ZSFI k zamrznitvi izvajanja Uredbe o spremembah Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije z dne 29.11.2012. Predlaga vpogled v odgovor Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 30.11.2012 na poziv ZSFI z dne 29.11.2012 in v komentar pojasnil Ministrstva za infrastrukturo in prostor ZSFI z dne 03.12.2012 ter spletno stran Vlade za dan 28.11.2012 in elektronsko sporočilo z dne 22.11.2012 in z dne 23.12.2012. V predmetnem primeru je agencija izdala odločbo na podlagi upoštevanja zadnje spremembe Uredbe/90 in določb člena 64.n in 64.o člena EZ. Vlada RS je na podlagi 64n. člena EZ sprejela Uredbo/90. Iz 2., 3. in 4. člena Uredbe/90 je razvidno, da je Vlada RS znižala referenčne stroške proizvodnih naprav obnovljivih virov energije. V 6. členu Uredbe/90 je navedeno, da Uredba začne veljati 01.12.2012, torej naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS. Predlog spremembe Uredbe/90 ni bil predhodno objavljen na svetovnem spletu, kot to določajo določbe 9. člena Poslovnika Vlade RS 3. točka 1. odst. 10. čl. Zakona o dostopu informacij javnega značaja in 1. odstavek 10. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/2005, 119/2007, 95/2011), Resolucija o normativni dejavnosti in direktiva 2009/72/ES in direktiva 2009/28/ES.

Predpis tudi posega v pričakovane pravice pritožnika in arbitrarno znižuje zgolj podporo proizvodnim napravam OVE - sončna energija, zaradi česar je 2., 3., 4. in 6. člen Uredbe/90 v nasprotju z zgoraj omenjenimi zakonskimi predpisi ter 2. členom Ustave RS, 44. členom Ustave RS in 74. členom Ustave RS.

Vlada ni podala obrazložitve v skladu s 6. odst. 9. člena Poslovnika, zakaj niti strokovna niti splošna javnost nista bili povabljeni k sodelovanju pri pripravi predloga Uredbe. Sodeč po priloženem elektronskem sporočilu z dne 23.11.2012, ki ga je prvostopenjski organ poslal enemu od investitorjev, je razvidno, da niti agencija ni bila seznanjena s prihajajočo spremembo Uredbe. Pri sprejemanju sprememb Uredbe/90 niso obstajali utemeljeni razlogi, da bi javnost lahko bila utemeljeno in zakonito izključena iz postopka sprejemanja navedenega podzakonskega predpisa.

Sprememba omenjene Uredbe/90 ima neposredni učinek na pravne posle, ki so bili v drugi polovici 2012 v postopku izvrševanja ter priklopljeni na omrežje do 31.12.2012. Zaradi navedenega bi morala, najmanj strokovna, če ne že splošna javnost, biti povabljena k sodelovanju pri pripravi predpisa in bi morala biti pravočasno obveščena o nameravanih spremembah predpisa.

Vsi investitorji in izvajalci so se pri sprejemanju odločitev investiranja v proizvodne naprave OVE - sončna energija, upoštevajoč, da je Slovenija pravna država, zanesli na veljavno zakonodajo. Sprejeta sprememba Uredbe/90 je neposredno posegla v projekte, ki so v teku, in v pričakovane pravice izvajalcev in investitorjev. Predlagatelj spremembe tudi ni podal nikakršne argumentirane razlage, zakaj se za tako visok odstotek znižujejo zgolj podpore proizvodnim napravam OVE - sončna energija, pri čemer se podpore za preostale obnovljive vire ne spreminjajo.

V skladu s prvim odstavkom 21. člena Zakona o Vladi RS je uredba pravni akt, s katerim Vlada podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu Državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oziroma drugega predpisa. Že zaradi navedenega in ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega bi Vlada o predlogu spremembe Uredbe morala pravočasno obvestiti javnost in argumentirano ter v skladu z načelom sorazmernosti obrazložiti poseg v podpore fotovoltaični industriji, ki ga pritožnik ocenjuje za prekomernega.

S tem, ko Vlada ni omogočila sodelovanja javnosti pri pripravi Uredbe/90 in ni določila odloženega pričetka veljavnosti predpisa ter ni obrazložila ukrepa znižanja podpor, je s sprejemom Uredbe/90 neposredno posegla v vse obstoječe pravice in pravna razmerja, ki izvirajo iz projektov, ki so se že začeli izvajati, vendar proizvodne naprave do 01.12.2012 še niso bile priključene na omrežje. Zaradi navedenega je Uredba/90 v nasprotju z zakonodajo, vključno z direktivami ES.

Pritožnik poudarja, da je sprejeta Uredba/90 v nasprotju s temeljnim ustavnim načelom, opredeljenim v 2. členu, in sicer načelom pravne varnosti, saj ureditev na takšen način nesporno negativno vpliva in dodatno otežuje izvajanje projektov začetih v obdobju veljavnosti Uredbe/43 in zaključenih po tem, ko je bila sprejeta Uredba/90. Pri sprejemanju Uredbe/90 Vlada več kot očitno ni upoštevala planiranega in že začetega projekta pritožnika (ter vseh preostalih investitorjev v RS ter celotne fotovoltaične industrije) v zvezi s pričakovanimi podporami na podlagi prej veljavne ureditve po Uredbi/43. Ravno zato so določbe 2. 3. 4. in 6. člena Uredbe/90 v neskladju z 2. členom Ustave.

V 49. točki odločbe U-I-27/07 (Uradni list RS št. 123/06) je Ustavno sodišče smiselno navedlo, da načelo varstva zaupanja v pravo, ki sodi med načela pravne države (2. člen Ustave RS), prizadetim osebam zagotavlja, da jim država njihovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno. Načelo varstva zaupanja v pravo je treba spoštovati tudi pri sprejemanju oz. spreminjanju predpisov, še posebej tistih, ki se nanašajo na finančne podpore. Tako je Ustavno sodišče v navedeni odločbi poudarilo zahtevo, da mora zakonodajalec (DZ, Vlada) v zvezi s spreminjanjem finančne podporne strukture, z vidika načela pravne varnosti upoštevati tudi že planirane projekte ter obseg razpoložljivih virov, do katerih bi bili upravičeni investitorji v proizvodne naprave OVE - sončna energija.

Glede kršitve 2. člena Ustave pritožnik še posebej izpostavlja omenjeno elektronsko sporočilo agencije z dne 23.11.2012, ki potrjuje, da je podpora na dan 23.11.2012 v višini 0,1807 EUR/kWh še vedno v veljavi, ter da se spremembe podpore v letu 2012 ne predvidevajo. Skratka, ravnanje Vlade vsekakor pomeni arbitrarni poseg izvršilne veje oblasti v pričakovane pravice. Nesporno je takšno ravnanje potrebno čim prej primerno sankcionirati, saj navsezadnje negativno vpliva tudi na tuje gospodarstvo, ki bi se morebiti odločilo investirati v Sloveniji. Nadalje pritožnik izpostavlja, da je bila s sprejeto Uredbo/90 kršena tudi ustavna pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, opredeljena v 44. členu Ustave RS. V skladu s to določbo bi morala Vlada RS omogočiti sodelovanje javnosti pri sprejemanju Uredbe/90, kar pa v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno, zaradi česar je bila posledično kršena tudi določba 2. člena Ustave RS. S tem je bilo neposredno poseženo v pravni položaj investitorjev in v pričakovane pravice pritožnika. Pritožnik izpostavlja, da je bil z Uredbo/90 kršen tudi 74. člen Ustave RS glede gospodarske pobude. Sprememba podporne sheme je namreč posegla v svobodno gospodarsko pobudo. Konkreten poseg v svobodno gospodarsko pobudo je v nasprotju z načelom pravne države in povsem v nasprotju z javno koristjo in vsekakor ni sorazmeren.

Upravni organ mora v skladu s 120. členom Ustave RS (oz. 121. členom Ustave RS) opravljati delo samostojno in v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Izpostaviti je treba, da 120. člen Ustave RS temelji na 153. členu Ustave, ki izpostavlja usklajenost pravnih aktov. Navedena člena ustave sta povzeta v 6. člen ZUP. Glede na vse zgoraj navedeno je jasno, da agencija, v kolikor bi pri odločanju spoštovala načelo zakonitosti ter svoje delo opravljala v okviru ustavnih določb (120. in 153. člen Ustave RS), vsekakor ne bi izdala odločbe s sklicevanjem na neustavno in nezakonito spremembo Uredbe/90.

Upoštevajoč dejstvo, da agencija pri odločanju ni spoštovala 6. člena ZUP in 120. člena ter 153. člena Ustave RS, je nesporno kršila pravila postopka, zaradi česar je izpodbijano odločbo v 4. odst. 2. točke ter 6. točke v delih, ki se sklicuje na Uredbo/90 treba razveljaviti ter izdati novo odločbo, ki se v izpodbijanih delih sklicuje na spremembo Uredbe/43. Upoštevajoč vse navedbe agencija pri izdajanju izpodbijane odločbe ne bi smela uporabiti Uredbe z zadnjo spremembo, temveč bi ob upoštevanju ustavnosti in zakonitosti, ki je najpomembnejše vodilo vseh, ne le upravnih postopkov, morala uporabiti določbe Uredbe/43.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Ministrstvo v odločbi pravi, da je bila pravna podlaga za izdajo konkretne odločbe Uredba/90. Glede na 5. odstavek 6. člena Uredbe/90 se pri določanju višine podpore za proizvodne naprave upošteva višino referenčnih stroškov, ki je veljala na dan sklenitve pogodbe o dostopu do elektroenergetskega omrežja. V konkretnem primeru je bila pogodba sklenjena dne 28. 12. 2012. Zato je mesec december tisti čas, ki se upošteva pri določanju višine referenčnih stroškov. Določilo 6. člena ZUP pomeni ne le vezanost upravnih organov pri odločanju na zakon, temveč tudi na podzakonske predpise in predpise samoupravnih lokalnih skupnosti. Gre za predpise, ki veljajo v času odločanja. V zadevi je glede na pritožbene navedbe sporno, ali je upravni organ vezan na podzakonski predpis tudi v primeru, če meni, da ta ni v skladu z zakonom. V pravni teoriji o tem ni enotnega stališča in sicer je po delu teorije vezanost absolutna, torej je potrebno upoštevati predpis, dokler velja in dokler Ustavno sodišče ne ugotovi njegove nezakonitosti in neustavnosti (prim. npr. Vilko Androjna, Erik Kerševan: Upravno procesno pravo. GV Založba, Ljubljana 2006, str. 78). Tudi drugi del teorije ne priznava t.i. exceptio illegalis upravnim organom, dopušča pa možnost, da upravni organ domnevno neskladni predpis le razlaga glede na vsebino zakonskih norm (prim. Breznik v Breznik, Štucin, Marflak; Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 63). Takšno stališče izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1257/2010-8. V tem primeru pa ni mogoče razlagati Uredbe glede na vsebino zakonskih norm (EZ), saj teh vprašanj, ki so urejena v spremembi Uredbe/90 zakon ne ureja. Upravni organ pa, kot rečeno, ni pristojen za presojo zakonitosti in ustavnosti podzakonskega predpisa, temveč je za to pristojno Ustavno sodišče. Zato mora upravni organ upoštevati predpis, ki velja v času njegovega odločanja. V tem primeru je to bila navedena Uredba/90.

V tožbi tožeča stranka ponavlja argumente iz pritožbe zoper prvostopenjski akt in pravi, če bi bila tožeča stranka v trenutku sklepanja pogodbe seznanjena s prihajajočo spremembo Uredbe/43, pogodbena cena zagotovo ne bi bila takšna, kot je bila dogovorjena v pogodbi z izvajalcem in vprašanje je, ali bi se sploh odločila za investicijo, ki se je sedaj izkazala za popolno izgubo denarja. Zaradi nepredvidenega znižanja podpore bo tožeča stranka v 15 letnem obdobju utrpela sorazmerno visoko škodo. V tožbi tudi pravi, da v skladu s 4. členom ZUS-1 sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. V skladu s prvo alinejo 1. odstavka 27. člena ZUS-1 se sme upravni akt izpodbijati, če v postopku za izdajo upravnega akta zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V izhodišču sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi ni izkazal, da bi imel predmetni spor čezmejni učinek v smislu prava EU, zato uporaba Direktive 2009/72/ES z dne 13. 7. 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (Uradni list EU, L 211/55, 14. 8. 2009) in Direktive 2009/28/ES z dne 23. 4. 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (Uradni list EU, L 140/16 z dne 5. 6. 2009) ne prideta v poštev. Ne glede na to pa iz pritožbe in tožbe tudi ni mogoče razbrati, zakaj oziroma v katerem delu omenjeni direktivi govorita v prid tožnikovemu argumentu. Med strankama ni sporno, da je bila pogodba o dostopu do elektroenergetskega omrežja sklenjena dne 28. 12. 2012. Po določbi 2. odstavka 1. člena Uredbe/90 pri določanju višine podpore za proizvodne naprave agencija za energijo upošteva višino referenčnih stroškov, ki je veljala na dan sklenitve pogodbe o dostopu do elektroenergetskega omrežja. Uredba/90 je začela veljati 1. 12. 2012 (6. člen Uredbe/90), kar pomeni, da je tožena stranka imela z vidika Uredbe/90 legitimno podlago, da je pri izdaji izpodbijanega akta uporabila višino referenčnih stroškov iz priloge I Uredbe/90, ki je sestavni del Uredbe/90 (2. odstavek 1. člena Uredbe/90). Tožnikov glavni argument pa je, da je uporaba Uredbe/90 v konkretnem primeru protiustavna, ker je protiustavna sama Uredba/90 zaradi posega v pričakovane pravice, zaradi kršenja načela zaupanja v pravo, zaradi kršitve pravice do sodelovanju pri upravljanju javnih zadev v povezavi z zakonskimi in podzakonskimi določbami glede sodelovanja javnosti pri sprejemanju podzakonskega predpisa in glede objave predlogov za sprememb podzakonskega predpisa in zaradi kršitve pravice do svobodne gospodarske pobude.

V zvezi s tem sodišče najprej pripominja, da so upravni organi sicer vezani tudi na ustavo, ampak so vezani tudi na zakon in zakonite predpise (4. odstavek 153. člena Ustave v zvezi z 2. odstavkom 120. člena Ustave). Zakon o upravi (ZDU-1) v 2. členu določa, da upravni organi delo opravljajo samostojno v okviru in na podlagi ustave, zakonov in drugih predpisov, med te pa spada tudi uredba. Nimajo pa upravni organi možnosti uporabiti instituta exceptio illegalis, ki pripada samo sodiščem, saj so sodišča izrecno vezana samo na ustavo in zakone (125. člen Ustave). Tožena stranka tako tudi ni imela možnosti, da bi vložila zahtevo za presojo ustavnosti uredbe kot podzakonskega predpisa, ker te pristojnosti nima (23a. člen Zakona o Ustavnem sodišču). Zato tožena stranka ni kršila nobene ustavne ali zakonske določbe, ker je uporabila Uredbo/90 in je imela za uporabo Uredbe/90 podlago v 6. členu ZUP. Tudi redno sodišče nima pristojnosti, da bi postopek prekinilo, če meni, da je podzakonski predpis v nasprotju z zakonom ali ustavo, saj lahko zahteva samo presojo ustavnosti zakona, ne pa tudi podzakonskega predpisa (23. člen Zakona o Ustavnem sodišču in 156. člen Ustave). V konkretnem primeru pa sodišče niti ni mnenja, da izpodbijani akt, ki temelji na Uredbi/90, krši katero izmed ustavnih pravic tožnika oziroma, da bi bil izpodbijani akt v nasprotju z ustavo zaradi prekomernega posega v pričakovane pravice ali v načelo zaupanja v pravo.

Tožnik je namreč z izpodbijanim aktom dobil določen znesek finančne podpore kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije. Gre za institut finančne podpore, ki je urejen v 1. odstavku 64.n člena EZ z besedilom, da se pod določenim pogojem proizvajalcem „lahko“ dodelijo podpore. Tega ni mogoče obravnavati kot pričakovano temeljno pravico, ki bi jo bilo mogoče povezati z načelom varstva pričakovanih (ali pridobljenih) pravic in zaupanja v pravo, kar je sicer značilnost področja socialnih (ustavnih) pravic: na primer: odločba Ustavnega sodišča z dne 12. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 2/97) glede posega v pravice vojnih invalidov; odločba Ustavnega sodišča z dne 10. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/2001) glede posega v socialne pravice iz pokojninskega zavarovanja; odločba Ustavnega sodišča z dne 24. 2. 2002 (Uradni list RS, št. 12/2002) glede varstva dosežene ravni pravic na področju zavarovanja za primer brezposelnosti; odločba Ustavnega sodišča z dne 8. 5. 1997 (Uradni list RS, št. 34/97) glede pravic zdravstvenega zavarovanja. Omenjene finančne podpore za investicije na energetskem trgu po naravi stvari in zaradi besedila 1. odstavka 64.n. člena EZ ni mogoče obravnavati preko navedenih ustavnih načel in ustavnih standardov. Tožnik se sicer sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-27/07 (Uradni list 123/06), kar pa je očitno zmotna označba odločbe. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-24/07 z dne 4. 10. 2007 odločalo o zahtevi Mestne občine Ljubljana glede protiustavnosti Zakona o financiranju občin. Vendar gre za bistveno drugačen primer, kajti občine lahko na podlagi 91. člena Zakona o lokalni samoupravi, ki je ustavno-pravni institut (9. člen Ustave in poglavje V.a. Ustave RS), zahtevajo presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov države, če ti posegajo v ustavni položaj in pravice lokalne skupnosti. Ker imajo lokalne skupnosti položaj zagotovljen na ustavni ravni, pomeni, da jim ga zakonodajalec ne more odvzeti ali ogrožati (ibid. odst. 14). Takšnega ustavnega statusa finančne podpore zasebnikom v energetiki nimajo. Ustavno sodišče sicer v 51. odstavku obrazložitve te odločbe pravi, da je v odločbi U-I-203/93 z dne 19. 1. 1995 (Uradni list RS, št. 18/95 in OdlUs IV, 6) med drugim navedlo, da „morajo biti redni viri financiranja javne porabe definirani v času priprave in sprejemanja proračunov Republike in občin in morajo ostati nespremenjeni v obdobju, za katerega je proračun sprejet. Taka vezanost zakonodajalca je predpogoj za zagotovitev pravne varnosti Republike, občin nosilcev javnih funkcij in tretjih oseb, ki za izvajanje planiranih funkcij s temi subjekti sklepajo pravna razmerja. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi tako poudarilo zahtevo, da mora zakonodajalec v zvezi s spreminjanjem virov financiranja javne porabe z vidika načela pravne varnosti upoštevati tudi že planirane projekte lokalnih skupnosti ter obseg razpoložljivih virov, do katerih so bile občine upravičene po veljavnih predpisih v času sprejemanja dolgoročno načrtovanih projektov.“ Vendar se tudi ta odločba nanaša na zahtevo občine, da Ustavno sodišče presodi ustavnost Zakona o odškodninskem skladu v povezavi z popravo krivic zaradi nacionaliziranega premoženja, ko so morali lastniki prejšnjih družbenih stanovanj del kupnine vplačati za financiranje Slovenskega odškodninskega sklada, pri čemer je Ustavno sodišče z vidika načela pravne varnosti znotraj teh razmerij naredilo razliko med rednim in izrednim financiranjem. Tožnikovega zahtevka ni mogoče primerjati s popravo krivic zaradi nacionaliziranega premoženja po Stanovanjskem zakonu, Zakonu o denacionalizaciji in Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu.

Kar zadeva ugovor kršitve 44. člena Ustave, sodišče ugotavlja, da tožnik ne more s tožbo zoper izpodbijani akt, s katerim mu je bila dodeljena finančna podpora, uveljavljati sodnega varstva kršitve pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev v smislu, da bi moral biti obveščen o spremembi podzakonskega predpisa. Gre namreč za dva različna akta in dva različna postopka in tožnik s tožbo lahko izpodbija samo posamični akt o dodelitvi podpore. Drži pa, da mu izpodbijani akt posega v njegovo pravico do svobodne gospodarske pobude iz 1. odstavka 74. člena Ustave. Vendar je ta poseg predpisan z zakonom in ima legitimen cilj. Določilo 9. odstavka 64.n člena EZ namreč določa, da vlada podrobneje predpiše višino in trajanje posamezne vrste podpore, pogoje za pridobitev podpore, način pridobitve podpore in druga vprašanja podeljevanja in koriščenja podpore. Legitimen cilj tega zakonskega pooblastila za podzakonsko urejanje pravne materije je v tem, da gre za finančne podpore, ki so med drugim odvisne od proračunskih zmogljivosti in razmer na energetskem trgu, za kar pa je potrebna določena fleksibilnost, ki je lažje uresničljiva prek podzakonskega predpisa. Poseg v tožnikovo pravico je bil primeren v tem smislu, da je z njim bilo lahko doseči legitimen cilj, to je zmanjšanje porabe javnih sredstev na tem področju. Ali je to dobra ali slaba odločitev pa ni stvar presoje sodišča v upravnem sporu, saj se o drugih vidikih (ne)primernosti sodišče ne more izrekati. Tožnik ni z ničemer utemeljeval, da poseg ni bil nujen v tem smislu, da bi bilo možno z milejšim ukrepom doseči enake koristi na strani javnega interesa. Tožnik je lahko to nujnost pričakoval, kajti Vlada je predmetno Uredbo spreminjala zelo pogosto. Sprejeta je bila 30. 9. 2009, in marca leta 2010 je bila prvič spremenjena, drugič je bila spremenjena novembra istega leta, tretjič je bila spremenjena junija 2011, in decembra istega leta je bila spremenjena četrtič in v letu 2012 je bila spremenjena pred Uredbo/90 še v mesecu juniju 2012. Tožnik je torej lahko to nujnost kontinuiranega spreminjanja Uredbe pričakoval, kar pomeni, da je moral računati s tem, da gre v danem primeru za izvrševanje gospodarske pobude, katere „svoboda“ je zelo omejena z javno koristjo (2. odstavek 74. člena Ustave). Tožnik tudi ni zagovarjal argumentov o tem, da sorazmerje v ožjem pomenu z izpodbijanim aktom ni bilo zagotovljeno, to je med posegom v njegovo gospodarsko pobudo, za katero je tožnik moral vedeti, da je njena svoboda v veliki meri odvisna od višine finančne podpore, in na drugi strani z javno koristjo po izvajanju določene politike podpore investitorjem na energetskem področju.

Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da izpodbijani akt, ki sicer posega v gospodarsko pobudo tožnika, ne pomeni tudi kršitve določila 74. člena Ustave v povezavi z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave). Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je pred tem istovrstni tožbi drugih tožnikov zavrnilo tudi v zadevah I U 1234/2013-12 z dne 25. 7. 2014 in I U 1480/2013-7 z dne 18. 2. 2015.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Po določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.