VDSS sklep Psp 651/2014

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu (III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega postopka v roku 8 dni (I. točka). Obenem je z II. točko sklepa postopek ustavilo ter s III. točko naložilo toženi stranki, da tožeči stranki povrne njene stroške tega postopka v višini 248,02 EUR, v roku 8 dni, po izteku tega roka pa od prvega naslednjega dne do plačila še zakonske zamudne obresti.

Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se tožbeni zahtevek na povrnitev stroškov upravnega postopka zavrže, III. točka izreka pa spremeni tako, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo določbe postopka, ko je tožencu naložilo plačilo stroškov upravnega postopka. Povrnitev stroškov upravnega postopka mora stranka pravočasno zahtevati v upravnem postopku (prvi odstavek 116. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Ta rok je prekluzivne narave. Iz pritožbe datirane na dan 4. 9. 2012 izhaja, da takšna zahteva ni bila podana. Tožena stranka je že v pripravljalni vlogi dne 2. 10. 2013 pojasnila, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov upravnega postopka, ker se je zastopal sam. Razen tega pa I. točke izreka tudi ni mogoče izvršiti, saj v tem delu tožbenega zahtevka sploh ni bilo odločeno po višini, torej kakšni stroški so tožniku nastali. Tožnik je zahtevek po višini postavil šele v vlogi, naslovljeni kot uskladitev tožbe, datirani na dan 17. 9. 2013, torej prepozno. V zvezi s stroški sodnega postopka pa navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, ki pa je ni pravilno uporabilo. Tožena stranka je z novo odločbo z dne 24. 6. 2013 tožniku na novo določila višino pokojnine od 23. 3. 2013 in odločila glede izplačila pripadajoče razlike v skladu z določbami novega zakona in sicer zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju ZOPRZUJF). Glede na navedeno se tako izdaja odločbe z dne 24. 6. 2013 ne more presojati v smislu izpolnitve postavljenega tožbenega zahtevka. Nenazadnje tožena stranka ni sanirala stanja zaradi vložene tožbe, pač pa zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS in določb ZOPRZUJF, ki so za toženo stranko zavezujoče. Če se bo sodišče postavilo na stališče, da je šlo za izpolnitev zahtevka, v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o takojšnjem umiku tožbe, saj je bil podan šele eno leto in tri mesece po izdaji odločbe z dne 24. 6. 2013. Pa tudi sicer, v kolikor bi sodišče vseeno štelo, da je umik takojšen, toženi stranki ne more biti naložena povrnitev stroškov postopka. Tako tožena kot tožeča stranka sta v vmesnem času do podaje umika tožbe opravili več različnih procesnih dejanja. Sklicuje se na zadevo opr. št. I Cpg 578/2013 z dne 23. 5. 2013.

Pritožba je delno utemeljena.

Kot izhaja iz listinske dokumentacije je v obravnavani zadevi tožnik najprej dne 30. 6. 2014 (listovna št. 30) delno umaknil tožbo. Navedel je, da je tožena stranka 30. 5. 2014 plačala preostali del glavnice v višini 80 % in da v tem delu umika tožbo, vztraja pa pri odpravi izpodbijanih odločb, plačilu zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zneska glavnice do dneva plačila, ki je 28. 6. 2013 za prvih 20 % glavnice oz. 30. 5. 2014 za preostalih 80 % glavnice ter pri povrnitvi stroškov postopka pred toženo stranko in stroškov tega postopka.

Kasneje dne 20. 10. 2014 je tožnik umaknil tožbo. Navedel je, da mu je tožena stranka plačala celoten znesek glavnice in da zato v celoti umika tožbo v tej zadevi. Zahteva pa povračilo stroškov. Predložil je pravnomočen sklep naslovnega sodišča opr. št. V Ps 322/2013 in poudaril, da je bilo toženi stranki s tem sklepom naloženo povračilo vseh stroškov, ki jih je tožena stranka, ne da bi se pritožila, tudi vse poravnala.

Že glede na takšno dejansko stanje je utemeljen pritožbeni očitek, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, ker je toženi stranki naložilo plačilo stroškov upravnega postopka. Pritožba se dodatno utemeljeno sklicuje na določbo 116. člena ZUP in na to, da tožnik v upravnem postopku zahteve za povračilo stroškov upravnega postopka ni podal. Stranka mora namreč glede na prvi odstavek 116. člena ZUP za povrnitev stroškov upravnega postopka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov.

V obravnavanem primeru je tožnik, ki se je zastopal sam, zahtevo za povračilo stroškov upravnega postopka vložil šele v sodnem postopku in o njih v predsodnem postopku sploh ni bilo odločeno tako, da bi bilo takšno zahtevo (če ne bi bilo umika tožbe) zaradi pomanjkanja procesne predpostavke potrebno zavreči. Dne 20. 10. 2014 je tožnik v celoti umaknil tožbo in glede na priloženi sklep uveljavljal le povračilo stroškov sodnega postopka.

Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno in brez podlage tožencu naložilo povračilo stroškov upravnega postopka, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi ugodilo.

Zavrnilo pa je pritožbo v zvezi z uveljavljanimi stroški sodnega postopka.

Sodišče je odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodnega postopka, sprejelo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, kjer je določeno, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, če je tožeča stranka umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo, da tožniku povrne stroške postopka. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se za povračilo stroškov tožeči stranki ob umiku tožbe uporablja 158. člen ZPP. Tako stališče je že v več zadevah zavzelo tudi pritožbeno sodišče, kot npr. opr. št. Psp 498/2013 z dne 6. 3. 2014, Psp 525/2013 z dne 20. 3. 2014, Psp 616/2009 z dne 18. 2. 2010 itd..

V sporni zadevi je tožena stranka izpolnila tožnikov tožbeni zahtevek s tem, ko je izdala odločbo opr. št. ... z dne 24. 6. 2013. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi določb ZOPRZUJF-a in odločbe Ustavnega sodišča RS z dnem 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnik soglašal, saj se zoper odločbo z dne 24. 6. 2013 ni pritožil tako, da je postala pravnomočna. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožba ni bila umaknjena takoj, saj je bila le-ta umaknjena, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, kar pomeni, da toženi stranki s tem v zvezi tudi niso nastali nobeni stroški.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo, izpodbijano I. točko izreka sodbe razveljavilo, pritožbo zoper III. točko izreka na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pa kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.