VSRS Sklep I Kp 8741/2014-191

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Višje sodišče v Ljubljani je v uvodoma citirani kazenski zadevi zoper obtoženega R. H., ob odločanju v pritožbenem postopku zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 8741/2014 z dne 16. 7. 2014, na podlagi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) po uradni dolžnosti preizkusilo, če so še podani razlogi za pripor zoper obtoženega. Z izpodbijanim sklepom je bilo ugotovljeno, da je priporni razlog iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP zoper obtoženega še vedno podan.

2Zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani so vložili pritožbo zagovorniki obtoženega in v njej izrazili nestrinjanje s stališčem v izpodbijanem sklepu, da so na strani obtoženca še vedno podani priporni razlogi po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Po mnenju zagovornikov je pripor nesorazmeren ukrep in je treba upoštevati, da je prepoved vstopa v Schengensko območje obtožencu prenehala konec leta 2014; da ga preživljajo starši, ki so v Sloveniji; da ima partnerico in otroka v Sloveniji; da ga v Bosni nima kdo preživljati; da je že več let v Sloveniji; da je sam zaprosil za predčasno prestajanje kazni; da je v priporu prestal že petnajst mesecev izrečene mu kazni zapora; da je brezposeln in brez premoženja. Poleg tega bi se lahko javljal na policijski postaji ali pa bil nameščen v hišni zapor. Zaradi navedenih okoliščin se predlaga odpravo pripora ali pa nadomestitev le-tega z milejšim ukrepom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ni mogoče pritrditi zagovornikom, da bi na strani obtoženca obstajale take okoliščine, ki ne bi več utemeljevale podaljšanja pripora iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu, konkretno navedlo tiste okoliščine, ki jih je ocenilo kot še vedno odločilne za presojo utemeljenosti odločitve o podaljšanju pripora kot nujnem ukrepu za preprečitev obtoženčeve begosumnosti. Pri tem se je sodišče sklicevalo na dejstvo, da je obsojenec državljan Republike Bosne in Hercegovine, da v Republiki Sloveniji nima niti začasnega prebivališča, niti premoženja ali zaposlitve, kot tudi ne drugih (legalnih) prihodkov. Te okoliščine pa odtehtajo sicer zatrjevano dejstvo, da obtoženec živi pri starših v Ljubljani, da ima tu partnerico in otroka, vendar pa si hkrati statusa v Republiki Sloveniji ni uredil, skrbi za otroka pa tudi ni z ničemer izkazal. Glede na daljšo izrečeno kazen zapora (v trajanju dve leti in šest mesecev), je ob preostalih ugotovljenih in izpostavljenih okoliščinah povsem utemeljen zaključek, da bi ob izpustitvi obtoženca na prostost obstajala realna nevarnost, da pobegne v tujino in se tako izogne pravnomočnemu zaključku kazenskega postopka ter izvršitvi preostanka izrečene mu kazni zapora. Zaradi navedenih razlogov, ki utemeljujejo še vedno obstoječ priporni razlog, so neutemeljene tudi nadaljnje navedbe pritožnikov o možnosti nadomestitve pripora z milejšim ukrepom.

5Upoštevaje vse navedeno je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena.