VDSS sklep Pdp 1117/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se do odločitve sodišča zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v času zadržanja pa delovno razmerje tožniku ne preneha. Sodišče je tudi sklenilo, da bo o stroških postopka odločalo s končno odločbo.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa oziroma pravilno spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev predlagani začasni odredbi, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je v spis vložil vse listine, ki dokazujejo njegovo premoženjsko in družinsko stanje, svoje premoženjsko stanje pa je tudi obrazložil. Zaključki sodišča, da ni obrazložil in dokazal svojih premoženjskih in družinskih razmer torej ne držijo. Sodišče bi moralo sicer preveriti pogoje za izdajo začasne odredbe tudi po uradni dolžnosti. Če je ugotovilo, da je verjetnost terjatve izkazana, je v nasprotju s to ugotovitvijo zaključek, da samovoljnega ravnanja tožene stranke ni mogoče ugotoviti. Že če je izkazana verjetnost obstoja terjatve, to pomeni, da je tožena stranka ravnala samovoljno. Zmotno je tudi stališče sodišča glede nenadomestljive škode, češ da bi jo moral tožnik posebej dokazovati, saj je splošno znano, da predstavlja nenadomestljivo škodo že dejstvo, da človek ostane brez zaposlitve in plače. Prav zaradi tega tožniku ni bilo potrebno posebej dokazovati nenadomestljive škode. Jasno je, da brez plače ne bo mogel preživljati sebe in plačevati preživnine za hčerko.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je verjetnost obstoja tožnikove terjatve izkazana, ker v dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka spoštovala postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V nadaljevanju pa je zaključilo, da tožnik ni obrazložil niti ene od nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe, ki so navedene v 2. odst. 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS št. 51/98 - 87/02). Tožnik se je v predlogu za izdajo začasne odredbe skliceval na nenadomestljivo škodo, sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da svojih premoženjskih in družinskih razmer sploh ni opisal, niti jih z ničemer ne dokazuje in torej ne obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je tudi določno in pravilno navedlo, da se pogoji za začasno odredbo na predlog stranke presojajo po ZIZ, ne glede na to pa je ugotavljalo tudi, ali obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti, kot je to določeno v 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94). Pri tem samovoljnega ravnanja tožene stranke ni ugotovilo.

Pritožba tožnika je utemeljena v obsegu, v katerem navaja, da je v spis vložil več listin, ki dokazujejo njegovo premoženjsko in družinsko stanje. Dejstev v zvezi s tem in dokazov sicer ni neposredno navedel oziroma se nanje skliceval v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, temveč v zvezi s prošnjo za taksno oprostitev, kar pa ne spremeni ugotovitve, da nekatera dejstva in dokazi o njegovih premoženjskih razmerah vendarle obstajajo. Kljub temu pa slabe premoženjske razmere še ne pomenijo avtomatsko grožnje za nastanek nenadomestljive škode. Že izraz nenadomestljiva škoda oziroma težko nadomestljiva škoda pomeni, da ne gre za vsakršno obliko škode, temveč le za tisto škodo, ki jo je (brez začasne odredbe) zelo težko ali nemogoče nadomestiti. Dejstva o tem pa mora navesti tisti, ki se na to predpostavko za izdajo začasne odredbe sklicuje. Zato so zgolj pritožbene navedbe tožnika, da ni bil niti dolžan posebej dokazovati nenadomestljive škode, v zvezi s tem pa tudi, da se brez plače ne bo mogel preživljati in ne bo mogel plačevati preživnine za hčerko, kar naj bi bilo jasno samo po sebi, neutemeljene. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba o tem, da vsak izkaz o verjetnosti obstoja terjatve pomeni že samovoljo nasprotne stranke. Tudi med tema dvema pojmoma obstaja večja razlika, ki je že gramatikalno določena in ne zahteva še dodatnih pojasnil.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe ugotavlja, da tudi v primeru, če bi bile pritožbene navedbe sicer utemeljene, sodišče ne bi moglo in smelo odločiti drugače, kot je to storilo z izpodbijanim sklepom. Tožnik je namreč predlagal izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, takšna začasna odredba pa v konkretni zadevi sploh ne pride v poštev. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (110. in 111. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). Odpoved je začela veljati takoj naslednji dan po njeni vročitvi. To pomeni, da se je delovnopravni položaj tožnika že spremenil in da ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Učinki izredne odpovedi so nastopili v polni meri, torej zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi sploh ne pride več v poštev. V konkretni zadevi tudi ne gre za situacijo, kot jo predvideva 85. člen ZDR. Glede na to tudi ob siceršnjem obstoju predpostavk za izdajo začasne odredbe, začasna odredba z vsebino, kot jo je predlagal tožnik, ne pride v poštev kot sredstvo za zavarovanje nedenarne terjatve. Že zgolj iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa ne le neutemeljene, temveč tudi nerelevantne.

V skladu z 2. točko 365. člena ZPP, je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.