VSK sodba Cp 857/2013

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, da se s 1.4.2013 ukine preživnina, določena toženki s sodno poravnavo P 1 z de 8.3.2013 v višini 240,00 EUR mesečno. Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v znesku 307,50 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik se je zoper sodbo pritožil iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je toženki redno plačeval preživnino do 12.9.2011, ko je toženka redno obiskovala srednjo šolo. Ker z njene strani ni imel nobenih informacij o nadaljevanju šolanja, je prenehal s plačevanjem preživnine, toženka pa je bila takrat tudi zaposlena. Dokazi so v 7. točki obrazložitve povsem napačno ocenjeni, saj je več kot razumljivo, da toženka z navideznim vpisom tako na Srednjo ekonomsko poslovno šolo K. in takoj zatem Filozofsko fakulteto ni imela resnega namena nadaljevati šolanja. Iz potrdila fakultete z dne 8.7.2013 izhaja, da se je toženka v študijskem letu 2010/2011 samo vpisala, a ni študirala, temveč je pavzirala. Enako stanje prikazuje listina prej omenjene srednje šole, ki je ni zaključila in ni nikoli bila redna dijakinja. Šlo je za fiktiven vpis. S tem, ko je končala šolanje na srednji šoli v N. in se zaposlila, je izgubila pravico do nadaljnje preživnine. Šele leta 2012/2013 se kar naenkrat pojavi s papirji, ki naj bi dokazovali šolanje v C., kar je absurdno in nesprejemljivo. Gre le za pripravo na študij ne redni študij. Konkretno gre za predštudij jazza. Sodišče ni pojasnilo, ali nekdo, ki zaključi šolanje in z manipulacijami več let skače iz ene šole na drugo, pri tem pa ne izkaže nobenih učnih uspehov, ima še vedno pravico do preživnine. Sodba tako prakso potrjuje, pritožnik pa se s tem ne strinja. Oporeka navedbam v 10. točki obrazložitve, kjer sodišče nima prav v svoji razlagi. Starši so dolžni preživljati svoje otroke, če se otrok redno šola, pa tudi izredno, vendar ne iz razloga, ki ga navaja sodišče, torej če je samo vpisan v neko šolo. Tako tolmačenje je napačno in tudi razlaga v 11. točki sodbe, ki ni v skladu z najnovejšo judikaturo. Pomembno je, ali nekdo redno izpolnjuje svoje študijske obveznosti. Prav tu je sodišče napravilo napako. Pritožnik še navaja, da z obrazložitvijo v 12. točki ni mogoče soglašati. Govoriti o tem, da sedaj v pripravah na študij toženka dosega neke uspehe, je irelevantno. Sodišče to zmotno smatra kot neke redne šolske obveznosti. Sodišče skuša svoje napake in nezakonitost nekako prikriti tako, da se sklicuje na poravnavo glede preživnine z dne 8.3.2013, češ da je toženka takrat opravljala vse šolske obveznosti. Te trditve so zavajajoče. Ko je toženka vložila tožbo za zvišanje preživnine, je tožnik šele zvedel, da obiskuje predšolski študij v C.. Takoj 15.2.2013 je vložil tožbo na ukinitev preživnine s predlogom, da se ta tožba združi z zadevo IV P 1 in zadeva enotno reši. Sodišče temu predlogu iz nepojasnjenih razlogov ni ugodilo in separatno obravnavalo vsako zadevo posebej. Pritožnik zaključuje, da je sklicevanje sodišča, da toženka sedaj izpolnjuje obveznosti, povsem irelevantno, ker dve leti poprej tega ni izkazovala.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v tej zadevi tožbo na ukinitev preživnine zoper svojo hčerko vložil 15. 2. 2013 in zahteval, da se preživnina, hčerki določena s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 2 z dne 17.5.2006 in kasneje revalorizirana, ukine z dnem 12.9.2011. Nesporno je, da sta pravdni stranki nato tekom te pravde, dne 8.3.2013, sklenili sodno poravnavo, iz katere izhaja, da se je tožnik namesto preživnine, določene z zgoraj citirano sodbo in nazadnje valorizirane v višini 120,86 EUR, hčerki zavezal plačevati mesečno preživnino v višini 240,00 EUR in sicer od 1.3.2013 dalje. Poravnava je bila sklenjena v pravdi, ki je pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici tekla pod opr. št. P 1, po tožbi hčerke zoper očeta zaradi zvišanja preživnine. Po sklenitvi poravnave je tožnik v zdaj obravnavani zadevi glede na sklenjeno poravnavo zahteval, da se preživnina ukine z dnem 1.4.2013.

Ker je tožnik s sodno poravnavo toženki priznal pravico do preživnine še v času njene sklenitve in se dogovoril, da se predhodna z ustrezno sodbo naložena obveznost plačevanja preživnine s 1.3.2013 še zviša, ne more uspeti s sklicevanjem na hčerkina fiktivna vpisa oziroma neizpolnjevanje šolskih oziroma študijskih obveznosti na Srednji ekonomsko poslovni šoli K. in zatem Filozofski fakulteti, v letih med 2010 in 2012, preden se je v šolskem letu 2012/2013 vpisala na celovški konzervatorij za glasbo in gledališče. Te okoliščine so glede na vsebino poravnave postale brezpredmetne in ne morejo vplivati na presojo zahtevka za ukinitev preživnine s 1.4.2013. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko ni dalo teže prekinitvi študija pred vpisom na celovški konzervatorij, konkretno na smer Predštudij jazza. Ni sporno, da se je toženka na omenjeni konzervatorij vpisala v študijskem letu 2012/2013 in sodišče je ugotovilo, da je tekom te pravde redno izpolnjevala študijske obveznosti, pri čemer je v šolskem letu 2013/2014 vpisana v 3. semester svoje študijske smeri. Te ugotovitve so dokazno podprte tudi s potrdili konzervatorija, ki izkazujejo, da gre za izredni študij. Sodišče je v tej zvezi odgovorilo tudi na tožnikove ugovore, da konkretni študij ne predstavlja rednega šolanja, saj mu je (pravilno) pojasnilo, da pri presoji tega standarda ni bistvena formalna opredelitev šolanja, to je ali gre za izredni ali redni študij oziroma status udeleženca v izobraževanju odraslih, temveč je bistveno, da se redno opravljajo študijske obveznosti. Temu nenazadnje pritrjuje tudi tožnik, ki pritožbo končuje z nejasnimi in glede na sklenjeno poravnavo nelogičnimi navedbami o tem, da sodišče ni sledilo njegovi zahtevi za združitev te pravde s pravdo pod opr. št. P 1, pri čemer ne zatrjuje kakšne s tem povezane relevantne kršitve.

Glede na navedeno tožnik s svojo pritožbo presoje o neutemeljenosti njegovega zahtevka ni izpodbil. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere sicer pazi po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in ob uporabi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.