VSK sodba in sklep Cp 877/2013

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je neveljavna poravnava, sklenjena med pravdnima strankama dne 14.5.2007 pod št. AO 1 in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati vso negmotno in gmotno škodo, ki ji je nastala zaradi škodnega dogodka z dne 11.2.2006, in sicer poleg doslej izplačane odškodnine še odškodnino v višini 70.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter odškodnino za gmotno škodo v višini 146.880,00 EUR z enakimi obrestmi do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna iz tega naslova plačati toženi stranki znesek 611,15 EUR. Odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno že 14.7.2006 in da njegove drugačne trditve v zvezi s tem ne držijo. V kolikor je trditve o tej zmoti pripisoval pooblaščenki, zmota ni bila opravičljiva, glede zatrjevane zmote o obsegu poškodb, ki jih je tožnik v nesreči 11.2.2006 utrpel, pa je s pomočjo izvedencev ugotovilo, da sprememba na tožnikovih možganih ni bila posledica škodnega dogodka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvedencu medicinske stroke prof. dr. T.S. priznajo nagrada in stroški v skupnem znesku 307,00 EUR in da je od celotnega izplačila potrebno obračunati in plačati še 8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 27,17 EUR. Ugotovilo je, da izvedenec ni zavezanec za DDV in odredilo, da plačilo skupnega zneska izvrši finančno-računovodska služba sodišča iz sredstev brezplačne pravne pomoči, pri čemer se nagrada s prispevki izplača kot avtorski honorar na osebni račun izvedenca, davek od osebnih prejemkov in prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa se nakažeta na ustrezna računa. Sklenilo je še, da se plačilo izvede najkasneje v 45 dneh od pravnomočnosti sklepa.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi zoper sodbo navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, in sicer kakšno škodo oziroma kakšne poškodbe je tožnik utrpel v sporni nesreči in kdaj je bilo njegovo zdravljenje zaključeno, kot tudi o tem ali je bila sporna poravnava sklenjena v opravičljivi zmoti. Glede tega, kakšne poškodbe je tožnik utrpel v sporni nesreči, se je sodišče oprlo na zadnje izvedensko mnenje, ki sta ga izdelala dr. Č. in dr. S.. Zaključek izvedencev, da je na levi strani tožnikovih možganov obstajalo manjše hipodenzno področje ni pravilen. Nasprotuje listinam v spisu in temelji ravno v zvezi s temi okoliščinami na nasprotujočim in protislovnim mnenju dr. Č. in dr. S.. Slednji navaja, da naj bi bilo pri tožniku že v letu 2001 ugotovljeno, da obstaja pri njem omenjeno manjše hipodezno področje na levi strani njegovih možganov, ki da je najverjetneje posledica krvavitve zaradi nesreče v letu 2000 ter da gre za psihoorganski sindrom, katerega posledice izzvenijo v nekaj mesecih do enega leta, sporno nesrečo pa je tožnik utrpel v februarju 2006, torej 6 let po nesreči. V tem času ni doživljal nobenih takih težav na nevrološkem področju, kakšne so se pojavile po sporni nesreči in kakršne ugotavljajo nevrologi Sa.. Trditve dr. Č. in dr. S. tako nimajo podlage niti v njunem mnenju. Da do nesreče sploh ni imel takih težav dokazuje tudi dopis Zveze nogometnih trenerjev Slovenije z dne 23.2.2011 iz katerega izhaja, da je bil tožnik pred sporno nesrečo v letu 2006 nogometni trener že 30 let in da je moral to licenco letno podaljševati ter da jo je nazadnje podaljšal leta 2006. To potrjuje tudi izvedensko mnenje dr. F. (ki je mnenje izdeloval za nesrečo, ki jo je tožnik utrpel eno leto pred sporno) in ga je predložila tožena stranka, saj iz njega izhaja zaključek, da v tej nesreči ni utrpel pomembnejših poškodb. Ta izvedenec je pogledal vso medicinsko dokumentacijo tožnika, tudi tisto, za katero trdita dr. Č. in dr. S., da so jo nevrologi S. in izvedenec dr. A. spregledali. Enako velja glede zaključka, kdaj je bilo njegovo zdravljenje zaključeno. Tudi tu je sodišče nekritično sledilo dr. S. in dr. Č., ki sta vztrajala, da je bilo zaključeno že pred sklenitvijo sporne poravnave. Pri tem pa nezanesljivi izpovedi dr. S. sodišče sledi, pri čemer se prepis zvočnega posnetka njegovega zaslišanja razlikuje od samega posnetka, saj ne vsebuje vprašanja, ali je tožnik utrpel tudi možgansko krvavitev. V zvezi s to zmoto pa sodišče navaja tudi, da tožnik v nobenem primeru ne bi mogel uspeti s svojim zahtevkom, saj da niti sam, niti njegova takratna pooblaščenka naj ne bi ravnala s posebno skrbnostjo. Sam jo ni obvestil da njegovo zdravljenje še ni končano, zaradi česar da je ravnal z nezadostno skrbnostjo. Sodišče je obšlo njegovo izpovedbo v delu, kjer je povedal, da je bilo njegovo zdravstveno stanje tako, da ni bil sposoben varovati svojih interesov, zaradi česar je njegovo zadevo takrat vodil njegov sorodnik. V času sklenitve sodne poravnave pa zanjo sploh ni vedel. Ker tožnikova takratna pooblaščenka ni medicinski strokovnjak, temveč pravnica, je jasno, da je sama poravnavo sklenila v opravičljivi zmoti. Prav zato je sodišču tudi predlagal zaslišanje njegove takratne pooblaščenke. Sodišče v zadevi ni skušalo postaviti nevrologa, čeprav je to predlagal. Bistvena kršitev ZPP je podana zato, ker sodišče v zadevo ni pritegnilo tretjega izvedenca, pa bi ga moralo. To pa zato, ker se v spisu nahaja mnenje dr. A., ki je v bistvenih vprašanjih bistveno drugačno od Č. in S.. Toliko bolj zato, ker je sodišče v obrazložitvi obšlo del spornega mnenja, kjer se pojasnjuje, da naj bi se pri tožniku že leta 2001 ugotovilo sporno hipodenzno področje, saj se v njem tudi izrecno navaja, da gre za posttravmatski sindrom, ki po nekaj časa izzveni. Šlo je torej za po več kot osmih letih napredujoče nevrološke spremembe in sodišče nepravilno ugotavlja, da niso v vzročni zvezi s sporno nesrečo. Na ta način je sodišče uresničilo nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu oziroma v tem, kar se v listinah navaja. V točki 14 obrazložitve navaja, da zatrjevana možganska krvavitev ni posledica škodnega dogodka z dne 11.2.2006 in da zaradi tega ne more uspešno zahtevati razveljavitve sodne poravnave, spregleda pa, da v zadevi ni bila sklenjena nobena sodna, ampak le izvensodna poravnava. To nasprotje pa je podano tudi v tem, da je dr. S., zaslišan na naroku 4.7.2013 vendarle izpovedal, da je sporna poškodba sigurno poslabšala že njegovo načeto zdravje. Tožnik je za okvaro svojega zdravja zatrjeval, da jo je povzročila prav sporna nesreča, zato bi sodišče moralo zahtevku ugoditi. Sodba v zvezi s tem, da je tožnik utemeljeval sporni zahtevek tudi s tem, da gre za novo škodo, nima nobenega razloga. Že zaradi tega, ker je razpravljajoča sodnica v nasprotju z Zakonom o sodiščih dovolila, da nekdo (dr. S.), ki ni izvedenec in ki pred Ministrstvom za pravosodje ni niti prisegel kot izvedenec, temveč mu je celo dovolila podajo izvedeniškega mnenja, je predlagal njeno izločitev. Ta je bila sicer zavrnjena, vendar bi sodnica morala biti izločena, ker je kršila določila Zakona o sodiščih. Podana je tudi kršitev materialnega prava, ker je kljub izrecnemu opozorilu sodišče dovolilo, da nastopi pred njim nekdo, ki se lažno izdaja za izvedenca in celo sam izpoveduje, da naj bi bil izvedenec nevrokirurg. Poleg tega dr. Č. tudi ni nevrolog. Sodišče se je pri odločitvi oprlo na mnenji obeh izvedencev in celo zaključilo, da sta mnenji popolni, notranje skladni in izčrpni. Vse to kljub ugotovitvam in mnenjem izvedenca dr. A. in lečečim nevrologom in nevropsihiatrom Sa.. Razlogovanje sodišča, da za izvedenca ni toliko pomembno, ali je uvrščen na nek seznam ali ne, temveč je bolj pomembna njegova strokovnost, tega ne spremeni. Ne gre prezreti, da je dr. S. v mnenju navajal, da so bruhanje, zaspanost itd., res običajni znaki možganske krvavitve, zaslišan pred narokom pa je to zanikal. Vsakomur je jasno, da je tožnik utrpel zelo resne poškodbe glave, torej ne le pretres možganov, temveč tudi možgansko krvavitev. Priglaša še stroške pritožbenega postopka.

V pritožbi zoper sklep tožeča stranka navaja, da je sklep v nasprotju z veljavno zakonodajo, ker prof. S. ni izvedenec medicinske stroke. Zakon o sodiščih določa, da izvedenca imenuje Ministrstvo za pravosodje in da ti, preden ne zaprisežejo, ne smejo niti začeti opravljati izvedenskega dela. V konkretnem primeru je dr. S. na naroku priznal, da ga Ministrstvo za pravosodje RS nikoli ni imenovalo za izvedenca nobene od vej medicine ter da ga je dr. Č., sicer izvedenec splošne kirurgije, povabil, da razjasni nekatere stvari. Sodišče je na zakone vezano, zato bi moralo ne le spoštovati določila v zvezi z izvedeništvom, temveč celo preprečiti, da nastopa kot izvedenec, saj je jasno, da ni nikoli zaprisegel kot tak. Zaradi tega je tudi sporni sklep, ki g. S. priznava, da naj bi bil izvedenec medicinske stroke in ki mu kot izvedencu celo priznava nagrado, nezakonit.

Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je na pritožbo odgovorila. Odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče glede na določilo prvega odstavka 366. člena ZPP ni upoštevalo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Posebej k pritožbi zoper sodbo:

Ne drži pritožbeni očitek, da zaključek sodišča prve stopnje o tem, kakšne poškodbe je tožnik utrpel v nesreči, temelji na protislovnem mnenju dr. Č. in dr. S.. Sodišče prve stopnje se je do vseh ključnih vprašanj v zadevi, to je glede vprašanja, kdaj je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno in kdaj je bil znan obseg poškodb, ki jih je tožnik utrpel v nesreči, opredelilo, sodba o tem vsebuje jasne in razumljive razloge in ne drži, da je obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo po 14. točki iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče prve stopnje je v zadevi izvedeništvo zaupalo instituciji – Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete (v nadaljevanju: Komisija), ki je tudi podala izvedeniško mnenje, pri čemer sta zanjo mnenje izdelala prof. dr. A.Č. in prof. dr. T.S.. Na pritožbene očitke, da sodišče v postopku ni spoštovalo procesnih določb o izvedeništvu v zvezi z dr. T.S. in dr. A.Č., ki vsebinsko pomenijo ponavljanje trditev tožeče stranke že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je pod tč. 6 razlogov izpodbijane sodbe izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Ti razlogi so pravilni in pritožbeno sodišče v zvezi z njimi nima kaj dodati, zato se v izogib ponavljanju v celoti na te razloge sklicuje, pritožba pa jih ne uspe omajati. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da iz spisa izhaja (glej list. št. 102/2), da se je tožeča stranka s postavitvijo Komisije kot institucije za izvedenca v tej zadevi tudi strinjala.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, kolikor tožnik graja vsebino prepisa zvočnega posnetka. V dopisu z dne 4.7.2013 je bil opozorjen, da lahko zoper morebitne nepravilnosti prepisa ugovarja v roku 3 dni (125.a člen ZPP), kar pa ni storil. Tudi s pritožbenimi trditvami, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker v postopku ni postavilo nevrologa, pritožnik ne more uspeti. Tožnik je v postopku izrecno navedel, da ga ne moti, da ne dr. Č. ne dr. S. nista nevrologa (list. št. 148), niti ne drži, da je sodišče kršilo določbe ZPP zato, ker v postopek ni pritegnilo tretjega izvedenca. Tega tožnik v postopku sploh ni konkretizirano predlagal (glej dokazni predlog list. št. 160), razen tega pa je z zaslišanjem dr. S. sodišče odpravilo nasprotje med njegovim mnenjem in mnenjem dr. A., o čemer bo govora v nadaljevanju in potrebe po imenovanju tretjega izvedenca v postopku ni bilo (primerjaj drugi odstavek 254. člena ZPP). Zapis v sodbi, da tožnik izpodbija sodno poravnavo, je očitna pomota, trditev o novi škodi pa tožeča stranka v postopku sploh ni podala.

Iz mnenja Komisije z dne 28.2.2013, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v razlogih pod tč. 7 sodbe, izhaja jasen zaključek Komisije, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno 14.7.2006. Zakaj ga sodišče prve stopnje sprejema, je natančno in vsestransko obrazloženo v razlogih pod tč. 8 obrazložitve. Tako je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je prvi imenovani izvedenec v tej zadevi dr. A.A. v svojem mnenju pojasnil, da je sam vzel kot datum zaključka zdravljenja tožnika 19.5.2008 kot merodajen zato, ker pred tem še ni bilo mogoče docela ugotoviti stopnje tožnikove psihoorganske spremenjenosti, se pravi psihičnih sprememb, kot posledic organske okvare možganovine. Ker pa je Komisija, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje za razliko od izvedenca dr. A. imela na vpogled tudi tožnikovo medicinsko dokumentacijo o njegovem stanju pred škodnim dogodkom, ugotovila, da organska okvara možganovine pri tožniku ni posledica škodnega dogodka z dne 11.2.2006, je sodišče njeni ugotovitvi sledilo. Zaključka sodišča, ki na tej ugotovitvi temelji (le-ta je bila podrobno razčlenjena in dodatno razjasnjena z zaslišanjem dr. T.S., o čemer sodba vsebuje razloge pod tč. 14 obrazložitve), pritožba ne uspe izpodbiti. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila v tožnikovih možganih že pred škodnim dogodkom prisotna sprememba (lezija v bazalnih gangljih leve možganske poloble), saj je bila ta vidna že v letu 2001, spremembe pa so bile tudi opisane že na prejšnjih izvidih CT preiskave glave in možganov. Tozvezni pritožbeni očitki so tako povsem neutemeljeni, pritožba pa ne more uspeti niti s sklicevanjem na izvedeniško mnenje dr. F., saj je le- ta izdeloval mnenje v drugem postopku, in še to v zvezi zgolj z eno nesrečo od mnogih, ki jih je imel tožnik.

Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, tako da ni utemeljen niti pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Za razveljavitev pogodbe mora biti zmota bistvena in opravičljiva, da bi lahko bila upoštevna (46. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zatrjevane zmote ni bilo, na pritožbene trditve v zvezi z njeno opravičljivostjo pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

Posebej k pritožbi zoper sklep:

Pritožnik v pritožbi zoper sklep ne izpodbija s sklepom odmerjene višine nagrade in stroškov izvedencu dr. T.S.. Na pritožbene trditve, da sploh ne gre za izvedenca, je odgovorjeno že zgoraj v tč. 9 obrazložitve. Pritožbeno sodišče pri tem še opozarja, da se pritožbene trditve nanašajo na sodne izvedence, kar dr. T.S. nesporno ni (je zgolj izvedenec). Po drugem odstavku 244. člena ZPP se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci, iz česar sledi da izvedenec ni nujno tudi sodni izvedenec, v obravnavani zadevi pa je bilo izvedensko delo v skladu s tretjim odstavkom 244. člena ZPP zaupano strokovni instituciji. Zato pritožbena graja izpodbijanega sklepa ni utemeljena.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožb tudi ni našlo kakšnih postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in je bilo v zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP – glede sklepa tudi v skladu s prvim odstavkom 366. člena ZPP) pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).