VSK sodba I Cp 971/2014

I. Pritožbi tožnika se deloma ugodi in se izpodbijana odločba v točki I izreka spremeni tako, da je dolžan toženec tožniku plačati znesek 32.316,87 EUR (namesto 27.016,87 EUR) in v točki III izreka glede stroškov postopka tako, da je toženec dolžan tožniku plačati pravdne stroške v znesku 805,18 EUR.

II.V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan tožniku v petnajstih dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 315,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjsko sodišče tožencu naložilo, da je dolžan tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v višini

27.016,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (točka II izreka). Tožencu je še naložilo, da je dolžan tožniku v roku 15 dni od izdaje sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 670,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

Zoper odločbo se je pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Glede na poškodbe, ki jih je utrpel, se ne

strinja s prisojeno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Namen odškodnine za nepremoženjsko škodo je, da oškodovancu omogoči, da si lahko privošči ugodje, ki si ga sicer ne bi mogel privoščiti, in s tem ugodjem nadomesti (kompenzira) nepremoženjsko škodo, ki jo je pretrpel. Kot vrednostno usmeritev pri odmeri denarne odškodnine je sodna praksa uveljavila načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pa ju sodišče v predmetni zadevi ni dosledno spoštovalo. Nesporno je, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel vreznino palca desne roke s prerezano arterijo in živci. Za to vrsto poškodbe in glede na vtoževane zneske je sodišče tožniku skupno priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.200,00 EUR, kar je absolutno prenizko in tožniku ne more pomeniti ustrezne satisfakcije za vso pretrpljeno škodo.

Sodišče je tožniku, ki je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval 4.000,00 EUR, priznalo odškodnino v višini 300,00 EUR, kar je absolutno prenizko in v neskladju z obstoječo sodno prakso. Tožnik je namreč zatrjeval in dokazal obstoj nevšečnosti med zdravljenjem (1 dan hospitalizacije, jemanje različnih antibiotikov in analgetikov, 1x izpostavljenost škodljivemu ionizirajočemu žarčenju, opravljen neprijeten poseg v anesteziji, nameščena longeta, boleča odstranitev šivov, nezmožnost poskrbeti za vsakdanje potrebe, potreba po tuji pomoči, boleče opravljanje fizioterapije itd.) in telesne bolečine zaradi katerih trpi še danes. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bolečine srednje intenzitete trajale le pet dni, ker naj bi navedel, da je protibolečinske tablete po odpustu iz bolnišnice jemal le 5 dni. Kot jasno izhaja iz obrazložitve pomena bolečin srednje intenzitete, jih poškodovanec

lahko

trpi dalj časa brez jemanja sredstev proti bolečinam, vendar ima zaradi tega slabšo kvaliteto življenja. Tožnik je že v tožbi navedel, da ga je zaradi tablet bolel želodec, zato je količino le teh omejil na 5 dni. Sodišče spregleda, da je 14 dni jemal antibiotike, ki prav tako lahko lajšajo bolečine in nevšečnosti. Tožnik je prepričan, da je v celoti utemeljen zahtevek iz tega naslova v višini 4.000,00 EUR.

Sodišče je tožniku za strah prisodilo 100,00 EUR od zahtevanih 2.000,00 EUR.

Tožnik je utrpel tako primarni kot tudi sekundarni strah. Tožnik povzema ugotovitve sodišča in navaja, da je sodišče tako nizko priznan znesek odškodnine

obrazložilo zgolj s trditvijo, da je primeren glede na opisane okoliščine in v skladu z obstoječo sodno prakso, kar pa ne drži. Sodišče ni upoštevalo, da je šlo pri tožniku za hud primarni strah, saj mu je toženec grozil z nožem in svojo grožnjo nadalje tudi uresničil. Tožnik se je upravičeno zbal za svoje življenje in se ne strinja s trditvijo sodišča, da je strah prenehal v trenutku, ko ga je toženec zadel v palec, ampak je trajal dokler se je toženec umaknil s kraja dogodka. Toženec bi namreč lahko z napadom nadaljeval in se je tega zelo bal. Za tem pa je utrpel sekundarni strah, ki je bil prav tako intenziven.

Tudi priznana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je absolutno prenizka in v neskladju z obstoječo sodno prakso. Sodišče se je v obrazložitvi obstoja te vrste škode pravilno opredelilo do vseh pomembnih postavk, ki jih je tožnik

zatrjeval, in jih tudi v pritožbi povzema. Sodišče je tožniku priznalo zgolj odškodnino v višini 800,00 EUR od vtoževane 6.000,00 EUR in to zgolj z obrazložitvijo, da je dosojena odškodnina primerna glede na intenzivnost bolečin, tožnikovo starost in glede na obstoječo sodno prakso. Navedeno ne drži, saj se v obstoječi sodni praksi za takšno obliko škode priznajo bistveno višje odškodnine in bi jo moralo tudi naslovno sodišče (sklep Vrhovnega sodišča RS II Dor 145/2011, sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 847/2008 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Dor 347/2010). V posledici navedenega tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ki je odvisna od uspeha v pravdi. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku glede nepremoženjske škode, ter toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka. Podrejeno naj sodbo razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

V predmetni zadevi je tožnik iz naslova nepremoženjske škode, ki mu je nastala ob škodnem dogodku, ko ga je toženec z nožem porezal po palcu desne roke, zahteval plačilo odškodnine v znesku 12.000,00 EUR (4.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR iz naslova strahu in 6.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti). Sodišče prve stopnje mu je priznalo 300,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 100,00 EUR iz naslova strahu in 800 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, skupaj 1.200 EUR.

Pritožnik utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, in sicer 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Navedena določba po vsebini predstavlja standard pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstva, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

V konkretni zadevi odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo ni povsem v skladu z navedenimi merili.

Iz relevantnih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z odmerjeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem izhaja, da je bil tožnik hospitaliziran od 1.2.2011 do 3.2.2011, da so mu v prevodni anesteziji operativno pregledali rano na palcu desnice in mu zašili obe prekinjeni arteriji in palčeva živca ter popravili kito iztegovalko za ta prst in prekinjen ulnarni ligament sklepa med prvo dlančnico in začetnim

členkom palca. Poškodovano roko je imel tožnik zavito v longeto do odstranitve šivov dne 11.2.2011, na dva dni je hodil na previjanje rane.

Po odstranitvi longete je imel roko povito v povoj do aprila 2011. V času bolnišničnega zdravljenja je prejemal protibolečinska zdravila v obliki injekcij in tablet, po odpustu pa še 5 dni protibolečinske tablete in dva tedna antibiotik. Napoten je bil na fizioterapijo. V bolniškem staležu je bil mesec dni. Med zdravljenjem je trpel telesne bolečine zaradi zdravstvenih posegov, zaradi fizioterapije in zaradi poškodbe kot take. Hude bolečine je trpel dva dni po poškodbi. Lažje čuti še danes in se pojavijo ob naporih, določenih gibih spremembi vremena in temperature. Iz tožnikovih trditev izhaja, da je bolečine srednje intenzitete trpel 14 dni in v pritožbi utemeljeno opozarja, da bolečine srednje intenzitete niso nujno povezane z jemanjem protibolečinskih zdravil. Na mestu poškodbe tožnik čuti mravljice ob dotiku s predmeti. Med zdravljenjem je utrpel tudi določene nevšečnosti, kot določno izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev in primerljive sodne prakse, je priznana odškodnina iz tega naslova prenizka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu delno ugodilo in odškodnino iz telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zvišalo glede na primerljivo sodno prakso iz 300,00 EUR na 1.500,00 EUR.

Pritožba je delno utemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija dosojeno odškodnino iz naslova strahu. Strinjati se je s pritožbo, da je tožnik, ko je toženec proti njemu zavihtel nož in se je zbal za življenje, utrpel hud primarni strah. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa je ta prenehal, ko ga je toženec zadel v palec, saj tudi iz tožbenih navedb izhaja, da so prisotni toženca, ko se je za tem ponovno napotil proti tožniku, zaustavili in poklicali policijo. Ob upoštevanju hudega primarnega strahu in sekundarnega strahu zaradi izida zdravljenja, ker se je bal, da mu bo poškodba pustila nepopravljive poškodbe in bo palec ostal trajno neuporaben, pa je priznana odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu glede na primerljivo sodno prakso prenizka. Pritožbeno sodišče jo je zato glede zvišalo iz 100,00 EUR na 1.000,00 EUR.

Enako je prenizko priznana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se trajne posledice pri tožniku kažejo v izpadu gibljivosti palca (zmanjšan upogib za 20 %), v področju z izrazitim izpadom občutka za dotik, zaradi česar so določni prijemi (pincetni, lateralni, trinožni, široki prijem ter pritisk in odriv) nezanesljivi, toženčeva zmožnost za delo je v manjši meri trajno zmanjšana. Tožnik čuti bolečine ob naporih ter ob spremembi vremeni. Na mestu poškodbe čuti mravljince ob dotiku s predmeti in ga pogosto zebe, kar ga moti pri vsakodnevnih opravilih. Tožnik, ki je pred poškodbo opravljal samostojni specializirani poklic slikarja, svojega dela ne more več kvalitetno opravljati kot pred poškodbo in se je bil primoral izbrisati iz razvida samozaposlenih v kulturi. Ob upoštevanju vseh okoliščin zaradi katerih tožnik trpi in ki otežujejo njegovo vsakodnevno življenje, predvsem njegove predhodne poklicne slikarske aktivnosti, ter primerljive sodne prakse, je priznana odškodnina iz tega naslova za 3.200,00 EUR prenizka, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odškodnino iz tega naslova zvišalo na 4.000,00 EUR.

Ob spremenjeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti znaša skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo 6.500,00 EUR namesto dosojene 1.200 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo (za zvišano odškodnino 5.300,00 EUR) in na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) izpodbijano sodbo v točki I spremenilo

tako, da je dolžan toženec tožniku plačati znesek 32.316,87 EUR (namesto 27.016,87 EUR).

Kolikor pa tožnik zahteva višje zvišanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, pritožba ni utemeljena, zato je sodišče v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano odločbo.

Ker je pritožbeno sodišče deloma spremenilo odločbo o glavni stvari, je na podlagi 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP

ponovno odločalo o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji. Zaradi spremenjene sodbe je tožnikov uspeh 84%. Ob upoštevanju uspeha je dolžan toženec tožniku povrniti 805,18 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka v zvezi s 165. členom ZPP tožniku priznalo tudi stroške pritožbenega postopka. Odškodnina je bila v pritožbenem postopku zvišana za 5.300,00 EUR. Od tega zneska je sodišče na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 57/2008, 35/2009 – ZOdvT- C) odmerilo pritožbene stroške v znesku 315,25 EUR (nagrada za postopek po tarifni št. 3210 – 238,40 EUR, plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 – 20,00 EUR ter davek na dodano vrednost po tar. št. 6007 – 22%).