VSK sodba in sklep I Cp 146/2014

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se v izpodbijanem ugodilnem delu (prvem odstavku izreka) spremeni tako da se glasi:
„Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 132.630,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. januarja 2007 dalje do plačila ter stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse navedeno v roku 15 dni.“
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka na prvi stopnji v višini 1.118,12 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

V zvezi s sodbo

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 132.630,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. januarja 2007 dalje do plačila ter stroške postopka v znesku 3.322,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni.

Zoper navedeno sodbo se z lastno pritožbo pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec). V pritožbi obširno podaja svoje trditve o tem, da ni podana aktivna legitimacija tožnice, saj ni bila družbenica izbrisane družbe T. d.o.o., ki je vložila tožbo (o tem ni predložila nobenega dokaza in o tem se je izreklo že Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 104/2009 z dne 8.4.2010) in da je zato v resnici tožba ugasnila že z izbrisom družbe T. d.o.o. iz registra oziroma, da je tožba ugasnila po zakonu samem. Nato zatrjuje, da bi sodišče moralo tožbo zavreči, ker sodna taksa ni bila plačana v roku in ker je tožnica tožbo vložila po pooblaščencu odvetniku E.D., ki ni imel oz. ni pravočasno (v roku, ki mu ga je določilo sodišče z dopisom z dne 10.7.2008) predložil v spis pooblastila za zastopanje tožnice. Sodišče tudi ni imelo podlage, da je v postopek pozvalo J.P., kot družbenika izbrisane družbe, ki se sicer na poziv ni bil dolžan odzvati, saj ni bil dolžan vstopiti v pravdo, za to je imel pravico ne pa dolžnosti. V nadaljevanju navaja, da ni bil obogaten, saj picerije ne potrebuje. Najemna pogodba, na podlagi katere je tožnica vlagala v toženčevo nepremičnino, pa se je razdrla ne zaradi njega kot najemodajalca, ampak zaradi ravnanja najemojemalca (izbrisane družbe T. d.o.o.), kot je to mogoče zaključiti na podlagi odločbe Upravne enote(v nadaljevanju: UE), zoper katero se pravna prednica tožnice ni pritožila, in ki je postala pravnomočna dne 10.6.2003 in do katere se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Prošnja za izdajo enotnega gradbenega dovoljenja - adaptacijo in spremembo namembnosti poslovnih prostorov v pritličju toženčevega objekta pa je bila zavrnjena zato, ker pravna prednica tožnice ni v roku predložila dveh izvodov lokacijske dokumentacije in projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki bi morala biti zapečatena ter novega lokacijskega mnenja, ki naj bi upošteval zimski vrt. Za izvršitev navedenega pa ni bilo potrebno sodelovanje toženca in zato toženec ni odgovoren za razdrtje najemne pogodbe. O tem kdo je odgovoren za to, da je podlaga odpadla je že pravnomočno razsojeno v zadevi P 1, kjer je bilo ugotovljeno, da je pogodba razdrta po krivdi družbe T. d.o.o. Dokaz obogatitve naj bi bilo izvedensko mnenje, na katero je podal pripombe, ki jih v spisu sicer ni, zato ga je priložil k predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Zato ne drži sodbena ugotovitev, da se toženec o izvedenskem mnenju ni izjasnil. Sicer pa je to mnenje neuporabno in ne more biti temelj sodne odločbe. Sodba krši tudi materialno pravo glede določbe 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). V zvezi s stroški postopka navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen za znesek 237.860,00 EUR. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Ne drži sicer pritožbena trditev, da tožnica ni aktivno legitimirana. Da je podana aktivna legitimacija tožnice, izhaja iz notarskega zapisa potrditve pogodbe o prenosu poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo T. d.o.o. notarja D.F. SV 1 z dne 22.6.1999, s katero je odsvojitelj J.P. svoj 100 % delež v družbi T. d.o.o. v celoti prenesel na tožnico (priloga A25). Dejstvo, da tožnica ni bila vpisana kot družbenica navedene družbe v sodni register, pa na njen status družbenice ne vpliva. Vpis spremembe družbenika v sodni register namreč ni konstitutivne, ampak le deklaratorne narave. Ne glede na to, ali je prenos poslovnega deleža vpisan v sodni register ali ne, je torej njegov pridobitelj postal družbenik (1). Upoštevaje navedeno ne drži pritožbena navedba, da ni nobenega dokaza, ki bi utemeljevala tožničino aktivno legitimacijo. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je Vrhovno sodišče v obrazložitvi sklepa II Ips 104/2009 ugotovilo, da tožnica ni družbenica izbrisane družbe T. d.o.o. (očitno v zadevi P 1 ni bila predložena zgoraj navedena družbena pogodba, ki pa je v obravnavani zadevi predložena).

Navedeni pravdni postopek je s svojo tožbo, ki jo je na sodišče vložila dne 16.1.2007, sprožila sedaj izbrisana družba T. d.o.o., od katere sodišče prve stopnje v času njenega obstoja ni terjalo takse za tožbo. Ker je navedena družba prenehala obstajati z izbrisom iz sodnega registra dne 27.12.2007, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je postopek s sklepom z dne 20.5.2008 prekinilo (2) (listovna št. 19; 3. točka prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) in nato postopek s sklepom z dne 5.5.2009 nadaljevalo z družbenico izbrisane družbe (listovna št. 49; prvi odstavek 208. člena ZPP). Zato za stališče pritožbe, da je tožba ugasnila že z izbrisom družbe T. d.o.o. iz registra oziroma, da je tožba ugasnila po zakonu samem, ni zakonske podlage. Pravni naslednik fizične ali pravne osebe se pozivu sodišča, da stopi v postopek, tudi ne more upreti (3) in je drugačno stališče pritožbe zmotno. Tožnica je torej postala stranka postopka s sklepom z dne 5.5.2009. Glede na to, da je bila taksa za tožbo s strani tožnice plačana 12.6.2008 (listovna št. 23) je bila torej plačana pravočasno. Sicer pa je vprašanje plačila takse, v kolikor predstavlja procesno predpostavko, stvar predhodnega preizkusa tožbe in če sodišče pomanjkljivost glede tega (neplačilo takse) spregleda in vlogo vsebinsko obravnava, ta pomanjkljivost ne more imeti več za posledico domneve umika (in ne zavrženja, kot zmotno zatrjuje pritožba) vloge (konkretno tožbe)(4). Prav tako je bilo glede na sklep z dne 5.5.2009 pravočasno predloženo pooblastilo za zastopanje tožnice. Drugačne pritožbene trditve v zvezi s plačilom takse in predložitvijo pooblastila za zastopanje tožnice zato ne držijo in niso utemeljene.

Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo - 190. člen OZ.

Prvi odstavek 190. člena OZ določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Iz citirane zakonske določbe torej jasno izhaja uveljavitev obogatitvenega principa. Če bi bilo sprejeto vrnitveno načelo, bi zakon določal, da je pridobitelj dolžan vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti njegovo protivrednost. Uporaba obogatitvenega principa v konkretni zadevi pomeni, da bi bil toženec kot lastnik nepremičnine, v katero so bila opravljena vlaganja, dolžan vrniti le znesek dosežene koristi oziroma izkazano večvrednost nepremičnine, ne pa tega, kar je tožnica (prikrajšana) vložila v nepremičnino (vrnitveni princip). Vendar, kot izhaja iz trditev tožnice v postopku na prvi stopnji (5), ta ne zahteva povrnitve večvrednosti nepremičnine, temveč povrnitev vlaganj, opravljenih v toženčevo nepremičnino in to kljub temu, da je toženec ves čas postopka na prvi stopnji zatrjeval, da zaradi vlaganj tožnice ni obogaten, ampak celo nasprotno – uničila je večjo vrednost, kot jo predstavlja sedanja ureditev (6). Tožnica tako niti ni opredelila večvrednosti nepremičnine (7), trditve o vrednosti opravljenih vlaganj pa še ne pomenijo trditev o večvrednosti nepremičnine. Glede na navedeno je tako ugotoviti, da je tožba nesklepčna, zaradi česar je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti (8).

Ker je bilo torej treba zahtevek zavrniti že zaradi pomanjkljive trditvene podlage glede višine obogatitve toženca, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z ostalimi pritožbenimi trditvami.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz drugega odstavka I. točke izreka te odločbe (peta alineja 358. člena ZPP).

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka (drugi odstavek 165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravočasno (9) priglašeni stroški tožene stranke predstavljajo, upoštevaje doslej veljavno Odvetniško tarifo (41. člen Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju: ZOdvT), znesek 1.118,12 EUR (stroški zastopanja - sestava odgovora na tožbo, prisotnost na prvem naroku za glavno obravnavo; materialni stroški in 20 % DDV), kot izhaja iz obračuna stroškovnika v spisu (listovna št. 45). Ker je toženec od priznanih stroškov postopka zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti (listovna št. 73), mu jih je pritožbeno sodišče priznalo od zamude oz. poteka 15 dnevnega paricijskega roka, določenega za prostovoljno izpolnitev, dalje (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, z dne 13.12.2006). Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremenilo tako, kot izhaja iz drugega odstavka I. točke izreka te odločbe.

Odločitev o toženčevih pritožbenih stroških je odpadla, saj jih ni priglasil.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj s svojim odgovorom na pritožbo ni prispevala k njeni rešitvi (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP; tretji odstavek I. točke izreka).

V zvezi s sklepom

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog toženca za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper navedeni sklep se pritožuje toženec z lastno pritožbo. Navaja, da mu je kršena ustavna pravica iz 23. člena Ustave, ker je izpodbijani sklep podpisal tudi višji pravosodni svetovalec. V nadaljevanju poudarja, da je njegov osebni zdravnik navedel, da se je intenzivno zdravil od 12.9.2013 in bil zadržan v bolnišnici 4.11.2013, navaja, da je bil tako pred in po datumu zadnjega naroka t.j. 16.10.2013 nesposoben zaradi svojega psihofizičnega stanja in opisuje to svoje počutje, da v času bolezni ni mogel misliti na nič drugega kot na to, kdaj in ali sploh mu bodo muke prenehale. Zato je pozabil na narok in se je zamujenega naroka zavedel, ko je dobil dne 10.12.2013 sodbo po pošti. Zato je njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen v zakonskem 15-dnevnem roku. Na tem naroku bi lahko podal pripombe na izvedensko mnenje, ki ga je prejel dne 15.3.2011, zoper katerega je sicer podal pripombe in jih poslal po elektronski pošti, vendar te vloge v sodnem spisu ni. Zato je to vlogo priložil predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Vsekakor pravice do izpodbijanja izvedenskega mnenja ni izgubil. Sicer pa bi sodišče moralo tako izvedensko poročilo zavrniti (izvedenka je en ogled opravila ne da bi obvestila toženca).

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je podpisala sodnica, ki je torej tudi odločala o podanem predlogu, zato pritožniku ni bila kršena zatrjevana ustavna pravica.

Sicer pa pritožba s svojimi navedbami ne more omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje, ko je podani predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo. Trditve, ki jih je toženec podal v obravnavanem predlogu, namreč niso razlog za postopanje po 116. členu ZPP, ampak so to glede na določbo 286.a člena ZPP lahko pritožbeni razlog zoper sodbo (10). Glede na to, da je toženec s pritožbo zoper sodbo uspel, pa to vprašanje pravzaprav niti ni več odločilnega pomena.

Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz II. točke izreka te odločbe (2. točka 365. člena ZPP).

-----------------------------------------

op. št. 1: Primerjaj odločbe VS RS III Ips 63/2003, II Ips 640/2005, I Ips 278/2010.

op. št. 2: dr. Vesna Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2.knjiga, stran 294, točka 39.

op. št. 3: dr. Vesna Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 295, točka 40.

op. št. 4: mag. Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 432, točka 5.

op. št. 5: .. da zahteva vložena sredstva nazaj.. (2. točka tožbe); .. priloženo cenilno poročilo predstavlja oceno strokovnjaka o tem, kaj je narejeno in koliko je to vredno .. toženec ne zanika, da so opisane investicije v prostor izvedene, za te investicije pa je toženec obogaten in nima pravnega naslova, da jih brezplačno obdrži.; .. oceno vrednosti investicije naj poda izvedenec .. (točka 3 in 5 1. pripravljalne vloge z dne 22.9.2009); .. tožeča stranka vtožuje dva zahtevka, in sicer iz naslova obogatitve vsled vloženih investicij v nepremičnino last tožene stranke ter odškodnino oz. izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti opravljanja dejavnosti v tem lokalu (navedbe tožnice na naroku dne 11.11.2009, peti odstavek na stani 79/2).

op. št. 6: .. tožbenega zahtevka ne prizna .. tožeča stranka je popolnoma uničila dva lokala, slaščičarno in kozmetični salon .. (točka I in V odgovora na tožbo); ..Pritličje je bilo prej slaščičarna in kozmetični salon, oba lokala sta bila lepše in bolj bogato urejena kot je sedanji, tlak je bil žlahten kamen, oprema sanitarij in obdelava sten sta bili lepši in dražji od sedanjih materialov … (točka XV toženčeve vloge z dne 16.9.2009); .. sedanje stanje je manj vredno, kot je bilo prejšnje (navedbe toženca na naroku dne 11.11.2009, šesti odstavek na stani 79/2).

op. št. 7: In še to bi v konkretni zadevi lahko vtoževala, glede na določbo III. in IV. člena najemne pogodbe (priloga A3) le za čas od razdrtja najemne pogodbe do 30.4.2012, ko bi najemna pogodba prenehala na podlagi določbe IV. člena.

op. št. 8: Primerjaj odločbo VS RS II Ips 125/2011 z dne 8.12.2011.

op. št. 9: Stroškovnik predložen dne 30.12.2013 je predložen prepozno.

op. št. 10: Kjer je te navedbe tudi na kratko izpostavil.