VSRS Sodba X Ips 217/2013

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper odločbo Sodnega sveta, št. 2/12-312 z dne 7. 6. 2012, s katero je ta ugotovil, da je revidentki kot okrožni sodnici na Okrožnem sodišču ..., dne 16. 5. 2012 prenehala sodniška funkcija iz razloga po 6. točki prvega odstavka 74. člena tedaj veljavnega Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS)(1) , in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore, saj je ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

3Revidentka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da revizijo dovoli, poda predlog za predhodno odločanje na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU), po prejemu odločitve SEU reviziji ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da odpravi odločbo Sodnega sveta ter ugotovi, da je revidentki njena sodniška funkcija mirovala za čas od 16. 5. 2012 do poteka razumnega časa po prejemu revizijske sodbe, da bo revidentka lahko ponovno nastopila funkcijo sodnice, oziroma da spremeni izpodbijano sodbo skladno z odločitvijo SEU oziroma da deloma ali v celoti razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da nacionalna ureditev mirovanja sodniške funkcije oziroma njena razlaga v izpodbijani sodbi, ki je za revidentko neugodna, ni sorazmerna glede na cilj, ki ga zasleduje, in hkrati krši tudi načelo enakosti.

4Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže kot nedovoljeno oziroma podrejeno, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7V obravnavanem upravnem sporu gre za pomembno pravno vprašanje: „Ali 45. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) v okoliščinah, kakršne so v postopku o glavni stvari, nasprotuje nacionalni ureditvi iz ZSS, na podlagi katere Sodni svet nacionalnemu sodniku, ki sklene pogodbo za določen čas na delovnem mestu uslužbenca SEU in se namerava po poteku te pogodbe vrniti na delovno mesto nacionalnega sodnika, namesto sklepa o mirovanju sodniške funkcije izda sklep o njenem prenehanju, ker navedeno delovno mesto na SEU ni „mednarodna pravosodna funkcija“?“.

8Ker je revizija dovoljena že iz razloga iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče ni preizkusilo obstoja razloga za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

10V obravnavani zadevi ni sporno, da je revidentka, tedaj okrožna sodnica na Okrožnem sodišču v Kranju, sklenila delovno razmerje na SEU kot pravnica lingvistka in 16. 5. 2012 to delo tudi nastopila, zaradi česar je tožena stranka izdala ugotovitveno odločbo o prenehanju njene sodniške funkcije, ki jo je sodišče prve stopnje potrdilo.

11Sporno je, ali takšna odločitev temelji na ureditvi, ki ni v skladu s pravom Evropske unije (v nadaljevanju EU), ker naj bi prenehanje sodniške funkcije namesto njenega mirovanja pomenilo nesorazmerno oviro prostemu gibanju delavcev, ki je urejeno v 45. členu PDEU. Sporno je tudi, ali so v okoliščinah obravnavanega primera določbe ZSS o prenehanju sodniške funkcije skladne z ustavnim načelom enakosti glede na določbe o mirovanju sodniške funkcije določenim sodnikom na podlagi 40. člena in tretjega odstavka 71. c člena ZSS.

12Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje glede na tedaj veljavni ZSS pravilna, revidentkini materialnopravni ugovori pa niso utemeljeni. Določba ZSS o prenehanju sodniške funkcije v primeru sklenitve delovnega razmerja poleg sodniške službe ni v nasprotju s pravom EU niti ni z njo kršeno ustavno načelo enakosti, kot bo razvidno v nadaljevanju te obrazložitve.

Ureditev v Ustavi RS in ZSS:

13V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (drugi odstavek 3. člena Ustave RS). Sodniško funkcijo opravljajo sodniki, pri tem so neodvisni, vezani zgolj na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS).

14V skladu s 133. členom Ustave RS in 3. členom ZSS sodnik ne sme opravljati funkcij ali dejavnosti, ki so po določbi Ustave RS ali po določbah zakona nezdružljive s sodniško funkcijo. Sodnik med drugim ne sme opravljati vrste poslov in dejavnosti, ki so opredeljeni v 41. in 42. členu ZSS, lahko pa v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZSS opravlja pedagoška, znanstvena, publicistična, raziskovalna ali druga podobna dela v pravni stroki, če s tem ni ovirano opravljanje sodniške službe. V nobenem primeru pa sodnik poleg sodniške službe ne sme skleniti delovnega razmerja (6. točka prvega odstavka 74. člena ZSS v zvezi s tretjim odstavkom 42. člena ZSS). Če delovno razmerje sklene, sodniku z dnem nastopa dela preneha sodniška funkcija po samem zakonu, o čemer izda Sodni svet ugotovitveno odločbo (76. člen ZSS).

15Drugačna je ureditev, če je sodnik izvoljen za predsednika republike, poslanca državnega zbora, sodnika ustavnega sodišča, sodnika mednarodnega sodišča ali na drugo mednarodno pravosodno funkcijo, predsednika vlade, varuha človekovih pravic oziroma njegovega namestnika, poslanca evropskega parlamenta, evropskega varuha človekovih pravic, imenovan za ministra, predsednika, namestnika predsednika oziroma člana komisije za preprečevanje korupcije, člana Evropske komisije ali člana mednarodne civilne misije. V teh primerih sodniku sodniška funkcija ter vse pravice in dolžnosti iz sodniške službe mirujejo (40. člen ZSS). Določba je bila sicer dvakrat spremenjena (z novelo ZSS-L(2) in ZSS-M(3) , na katero se sklicuje revidentka v vlogi z dne 16. 4. 2015), česar pa Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ne more upoštevati, saj je za odločitev v tej zadevi relevantno le materialno pravo, veljavno v času, ko je revidentka sklenila delovno razmerje in nastopila delo pravnice lingvistke. V upravnem sporu se na podlagi 1. in 2. člena ZUS-1 namreč presoja zakonitost upravnih aktov po dejanskem stanju in materialnem pravu, po katerima je moral odločati upravni organ (načelo zakonitosti na podlagi 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), razen če poseben zakon ne določa drugače. Glede na to, da novela ZSS-M ne določa drugače, je za presojo obravnavanega primera upoštevno pravo, na katerega je vezano tudi sodišče, ZSS, vključno z novelo ZSS-J, ne pa tudi z novelami ZSS-K, ZSS-L in ZSS-M.

16Prav tako sodnik ne more opravljati sodniške službe in mu obveznosti iz sodniške službe mirujejo, čeprav obdrži pravico uporabljati naziv sodnik, če je dodeljen na Ustavno sodišče Republike Slovenije, v center za izobraževanje v pravosodju za vodenje centra ali za opravljanje drugih nalog v centru ali za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog na ministrstvo, pristojno za pravosodje (tretji odstavek 71. c člena ZSS).

17Po presoji Vrhovnega sodišča je glede na nesporno dejansko stanje te zadeve in navedeno pravno podlago pravilna odločitev, da je revidentki sodniška funkcija prenehala na podlagi 6. točke prvega odstavka 74. člena ZSS v zvezi s tretjim odstavkom 42. člena ZSS, saj pogoji za mirovanje njene sodniške funkcije na podlagi 40. ali tretjega odstavka 71. c člena ZSS niso bili izpolnjeni. Revidentka je poleg sodniške službe sklenila delovno razmerje in na tej podlagi nastopila delo ter ni bila izvoljena ali imenovana na enega izmed položajev, ki jih določa 40. člen ZSS, ali dodeljena na organ iz tretjega odstavka 71. c člena ZSS. Kot bo razvidno v nadaljevanju te obrazložitve, v obravnavanem primeru uporabe določb 40. in tretjega odstavka 71. c člena ZSS ne narekuje niti odprava domnevne kršitve načela enakosti, saj je revidentkin položaj v primerjavi s položaji, navedenimi v 40. in 71. c členu ZSS, bistveno drugačen.

18Vrhovno sodišče je zatrjevano kršitev načela enakosti (brez navedbe pravne podlage v reviziji) preverilo z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave RS, ki zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zavezuje, da se enake položaje pravnih subjektov obravnava enako, različne pa ustrezno različno.

19Prenehanje sodniške funkcije zaradi kršitve določb o nezdružljivosti sodniške funkcije ima pravno podlago v 6. točki prvega odstavka 74. člena ZSS. Določba 40. člena ZSS, ki ureja mirovanje sodniške funkcije za tiste sodnike, ki so izvoljeni ali imenovani na enega izmed tam naštetih (sicer s sodniško službo nezdružljivih) položajev, pomeni izjemo. Izjeme je treba razlagati restriktivno, a vselej upoštevaje njihovo vsebino in namen.

20Skupna značilnost položajev iz 40. člena ZSS je, da gre za časovno omejene, najvišje in najbolj izpostavljene položaje v državi in mednarodnem okolju, pri izvolitvi oziroma imenovanju katerih država na določen način sodeluje (npr. razpiše volitve, predlaga kandidate, napoti posameznike). Revidentkin položaj je neprimerljiv: enostransko in brez (vsaj posredne) vloge države se je odločila za delovno razmerje in nastopila delo na uslužbenskem delovnem mestu, ki po pristojnostih, odgovornosti in izpostavljenosti očitno ni primerljiv s položaji iz 40. člena ZSS.

21Vrhovno sodišče opozarja na pomemben ustavnopravni namen določbe 40. člena ZSS, in sicer zaščito neodvisnosti opravljanja sodniške funkcije (125. člen Ustave RS). Pravna teorija opozarja, da bi v primeru izvolitve ali imenovanja na eno izmed funkcij iz 40. člena ZSS prenehanje sodniške funkcije namesto njenega mirovanja lahko sodnika izpostavilo nevarnosti, da bi mu postavitev na (politično) funkcijo zaprla pot nazaj v sodstvo. Pri ponovnem odločanju o sodniški funkciji bi bil namreč izpostavljen ocenjevanju dela v času opravljanja te funkcije ali pa ocenjevanju preteklega sodniškega dela, kar bi bilo z vidika sodnikove neodvisnosti oboje slabo. Zato je prav, da se sodniku v tem času priznava mirovanje sodniške funkcije in mirovanje vseh pravic in dolžnosti, ki izvirajo iz sodniške službe.(4) Tudi na podlagi navedenega je očitno, da revidentki zaradi opravljanja uradniškega dela kot pravnica lingvistka mirovanje sodniške funkcije na podlagi 40. člena ZSS ne gre.

22Revidentka se nadalje v reviziji večkrat, vendar neutemeljeno, primerja s sodniki, dodeljenimi na Ustavno sodišče, ki jim v tem času sodniška funkcija miruje. Položaj sodnika, dodeljenega na Ustavno sodišče, in revidentkin položaj pravnice lingvistke na SEU sta po presoji Vrhovnega sodišča različna. Revidentka se je sama odločila za delo na drugem delovnem mestu, za dodelitev sodnika npr. na Ustavno sodišče pa je predpisan poseben postopek, ki se začne na podlagi volje organa; gre za akt oblasti (de iure imperii), in ne za voljo ali po volji posameznika. O dodelitvi odloča Sodni svet na predlog predstojnika organa, kateremu bo sodnik dodeljen. Sodni svet pred odločitvijo pridobi pisno privolitev sodnika in mnenje predsednika sodišča, kjer sodnik opravlja sodniško službo. Dodelitev lahko traja največ tri leta, in se lahko s soglasjem dodeljenega sodnika ponovi (tretji in četrti odstavek 71. člena ZSS). Dodelitev torej ni stvar enostranske odločitve sodnika (kot to mestoma nakazuje revidentka) in tudi ne obstaja pravica do dodelitve.

23Po presoji Vrhovnega sodišča ima institut dodelitve sodnikov poleg tega tudi določeno vsebino in ustavnopravni namen, ki ne pokrivata obravnavanega primera. Bistvo dodelitve sodnikov je v začasni pomoči določenim nacionalnim (pravosodnim) institucijam s strani oseb, ki imajo sodniške izkušnje, pomembne za delo teh institucij.(5) Revidentkin položaj je drugačen, saj se za zasedbo delovnega mesta pravnice lingvistke ne zahtevajo sodniške izkušnje, niti ni vsebina njenega dela povezana z namenom dodelitve sodnikov, kot je opisan v prejšnjem stavku.

24Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da v obravnavanem primeru niti zaradi odprave zatrjevane kršitve načela enakosti ni podlage za mirovanje sodniške funkcije na podlagi 40. člena ali tretjega odstavka 71. c člena ZSS. Revidentkin položaj enostavno ni primerljiv s položaji sodnikov iz teh dveh členov.

25Po presoji Vrhovnega sodišča je v pristojnosti zakonodajalca, da v ustavnopravnih dopustnih mejah področje sodstva oziroma konkretneje položaj sodnika uredi tako, kot sam oceni, da je potrebno. Če je zakonodajalec ocenil, da je mirovanje sodniške funkcije utemeljeno samo za zelo ozek in predvidljiv krog oseb, ki ta privilegij uživajo iz točno določenih razlogov (glej 20. in 21. točko te obrazložitve), sicer pa je predvideno prenehanje sodniške funkcije, je sodišče na takšno ureditev vezano, dokler ta zasleduje dopusten cilj, pri tem pa nesorazmerno ne posega v pravice posameznikov.

26Po presoji Vrhovnega sodišča ureditev, ki je bila podlaga za odločitev v obravnavanem primeru, zasleduje dopusten cilj zagotavljanja neoviranega delovanja sodstva, pri tem pa nesorazmerno ne posega v pravice posameznikov. Pri odločitvi, ali gredo sodnikom določene pravice, je namreč po presoji Vrhovnega sodišča zaradi narave njihove službe treba upoštevati posledice, ki bi se odrazile v delovanju sodstva. To izhaja tudi iz zadeve U-I-175/97 z dne 25. 11. 1999, v kateri je tudi Ustavno sodišče neovirano delovanje sodstva prepoznalo kot razumen in stvaren razlog za poseg v pravice sodnikov.(6) Pri tem ni nepomembno niti dejstvo, da je funkcija sodnika trajna (prvi odstavek 129. člena Ustave RS), zaradi česar je zagotovo težje zagotoviti učinkovito nadomeščanje vseh sodnikov, ki bi jim funkcija mirovala, kadar bi se ti enostransko odločali za začasno opravljanje drugih del.(7) Na navedeno ne more vplivati sprememba zakonodaje (npr. noveli ZSS-L in ZSS-M), saj je v pristojnosti zakonodajalca, da ob morebitnih spremenjenih okoliščinah področje sodstva oziroma položaj sodnika uredi drugače.

Pravo EU:

27Po presoji Vrhovnega sodišča je tudi za pravilno uporabo prava EU treba ločiti med sodniško funkcijo in sodniško službo. Sodnik je izvoljen v sodniško funkcijo z izvolitvijo v Državnem zboru (130. člen Ustave RS), sodniško službo pa nastopi z dnem, ko pred predsednikom Državnega zbora priseže (23. člen ZSS). Sodniku sodniška funkcija preneha po zakonu, če ne priseže najpozneje v šestdesetih dneh od dneva izvolitve v sodniško funkcijo, razen če ne priseže iz razlogov, na katere sam ne more vplivati (1. točka prvega odstavka 74. člena ZSS).

28Sodnik je v službenem razmerju z Republiko Slovenijo (drugi odstavek 1. člen ZSS), ki je javnopravno razmerje in ima tudi nekatere elemente delovnega razmerja, vendar sodnik ni v delovnem razmerju z državo, ampak je nosilec ene od vej oblasti.(8) Sodnik ima torej specifičen položaj, je nosilec sodniške (oblastne) funkcije in opravlja sodniško službo, ki ima v določenih primerih delovnopravno vsebino (4. a člen ZSS(9) ). Pri tem je osrednjega pomena sodnikova izvolitev v funkcijo, saj je osnovni pogoj za nastop sodniške službe.

29V skladu s 5. členom Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljevanju PEU) velja za razmejitev pristojnosti med EU in državami članicami načelo prenosa pristojnosti (prvi odstavek), ki pomeni, da EU deluje le v mejah pristojnosti, ki so jih s Pogodbama(10) nanjo prenesle države članice za uresničevanje ciljev, določenih v Pogodbah. Države članice ohranijo vse pristojnosti, ki niso s Pogodbama dodeljene EU (drugi odstavek).

30Pristojnost držav članic, da urejajo pogoje za pridobitev in prenehanje nacionalnih oblastnih funkcij, vključno s sodniško, na EU ni bila prenesena.(11)

31V obravnavani zadevi je predmet spora prenehanje sodniške funkcije, kar pomeni, da se pravo EU ne uporabi, saj EU na tem področju nima pristojnosti. Revidentki je sodniška funkcija prenehala na podlagi ZSS, ki je po presoji Vrhovnega sodišča to področje urejal tako, da je zagotavljal neovirano delovanje sodstva in ni nesorazmerno posegal v pravice posameznikov. Vrhovno sodišče kot dodatno pojasnjuje, da je bilo prenehanje sodniške funkcije predvideno tako za tiste, ki so poleg sodniške službe sklenili delovno razmerje v drugi državi članici EU, kot za tiste, ki so delovno razmerje sklenili v svoji državi, kar pomeni, da revidentka s tega vidika ni bila diskriminirana.

32Ker se revidentka v reviziji izrecno sklicuje na 45. člen PDEU, ki ureja prosto gibanje delavcev, Vrhovno sodišče v nadaljevanju pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi po vsebini relevanten le njegov četrti odstavek, ki izključuje uporabo preostalih odstavkov 45. člena PDEU.

33Določba 45. člena PDEU se v državah članicah EU neposredno uporablja in učinkuje. Določa, da se v Uniji zagotovi prosto gibanje delavcev (prvi odstavek); da prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji (drugi odstavek); da ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem, zajema pravico: (a) sprejeti ponujeno delovno mesto; (b) se v ta namen na območju držav članic prosto gibati; (c) bivati v državi članici zaradi zaposlitve skladno z določbami zakonov ali drugih predpisov, ki urejajo zaposlovanje državljanov te države; (d) ostati na ozemlju države članice po prenehanju zaposlitve v tej državi pod pogoji, zajetimi v predpisih, ki jih pripravi Komisija (tretji odstavek); da se določbe tega člena ne uporabljajo pri zaposlovanju v državni upravi (četrti odstavek).

34Za presojo, ali se uporabi 45. člen PDEU, je glede na njegov četrti odstavek pomembno, ali gre za zaposlovanje v „državni upravi“. Pri tem velja pojasniti, da za razlago navedenega pojma ni pomembno, kakšno vsebino ima ta pojem v nacionalni zakonodaji niti ni za razlago pojma pristojno nacionalno sodišče. Pojem je pristojno razlagati izključno SEU z namenom, da se zagotovi enotna uporaba prava EU v vseh državah članicah EU. Tako je za ta primer pravno nepomembno, da 1. člen Zakona o državni upravi (ZDU-1) pojem „državna uprava“ opredeljuje kot (zgolj) del izvršilne oblasti v Republiki Sloveniji.(12)

35Iz sodne prakse SEU izhaja, da gre za državno upravo(13) v smislu četrtega odstavka 45. člena PDEU takrat, ko gre za neposredno ali posredno sodelovanje pri izvajanju javnih pooblastil in nalog varovanja splošnih interesov države ali drugih javnopravnih korporacij.(14) Sem sodi tudi sodstvo, kar smiselno izhaja iz sodbe SEU v zadevi Reyners proti Belgiji (št. 2/74 z dne 21. 6. 1974) in izrecno iz sklepnega predloga generalnega pravobranilca Mayrasa k tej zadevi (z dne 28. 5. 1974). Omenjeni primer se sicer nanaša na pravico do ustanavljanja (49. člen PDEU) in razlago pojma „dejavnost, povezana z izvajanjem javne oblasti“(15) iz 51. člena PDEU, vendar se pojma glede na njun skupen namen prekrivata.(16) O tem, da sodstvo spada v okvir izjeme po četrtem odstavku 45. člena PDEU, je sprejela izrecno stališče tudi Evropska komisija.(17)

36Glede na navedeno ni dvoma, da se določbe PDEU o prostem gibanju delavcev ne uporabljajo pri zaposlovanju sodnikov. Ker je revidentkina zahteva po mirovanju sodniške funkcije in s tem tudi sodniške službe neločljivo povezana z vprašanjem njene dejanske (ponovne) zaposlitve oziroma opravljanja sodniške službe v sodstvu, se glede na četrti odstavek 45. člena PDEU določbe o prostem gibanju delavcev v obravnavanem primeru ne uporabljajo.

37Glede revidentkinega predloga za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU na podlagi 267. člena PDEU Vrhovno sodišče na podlagi vsega navedenega in upoštevaje sodbo SEU v zadevi C.I.L.F.I.T., št. 283/81 z dne 6. 10. 1982, ugotavlja, da za to niso izpolnjeni potrebni pogoji (po doktrini acte clair).

38Vprašanje, ki ga je postavila revidentka in je navedeno v 7. točki te obrazložitve, v obravnavani zadevi ni upoštevno, ker izhaja iz napačne predpostavke, da ima na področju pridobitve in prenehanja nacionalnih oblastnih funkcij, vključno s sodniško, ki je predmet obravnavane zadeve, EU določene pristojnosti. Kot je bilo že pojasnjeno v 29., 30. in 31. točki te obrazložitve, EU na tem področju nima pristojnosti, saj tovrstna pristojnost nanjo nikoli ni bila prenesena (načelo prenosa pristojnosti iz 5. člena PEU).

39Pravilna razlaga določbe četrtega odstavka 45. člena PDEU, ki izključuje uporabo določb o prostem gibanju delavcev, ko gre za zaposlovanje v državni upravi (revidentka pa se v obravnavanem primeru sklicuje prav na prosto gibanje delavcev), se ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom. Vrhovno sodišče je primerjalo različne jezikovne različice besedila, a obenem ugotovilo, da je bil pojem „državne uprave“ že razložen s strani SEU, o tem obstaja tudi izrecno stališče Evropske komisije. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče prepričano, da je uporaba določbe četrtega odstavka 45. člena PDEU (kot je bila pojasnjena v 34., 35. in 36. točki obrazložitve) enako očitna tudi za sodišča drugih držav članic in SEU in da ni nevarnosti razhajanj sodne prakse v EU.

40Vrhovno sodišče še dodaja, da odločbe SEU, na katere se sklicuje revidentka, za odločanje v obravnavani zadevi niso relevantne, saj ne upoštevajo specifičnih okoliščin tega primera, to je, da gre za vprašanje urejanja sodniške funkcije oziroma v okviru 45. člena PDEU za „izjemo državne uprave“. Prav tako je pravno nepomembno, kakšna je ureditev (mirovanja) sodniških funkcij v drugih državah članicah EU. Kot je že bilo pojasnjeno, je to področje v pristojnosti vsake države članice EU in na tej podlagi ni mogoče utemeljevati kršitve prava EU ali načela enakosti.

O ugovoru bistvenih kršitev določb postopka

41Revidentkin ugovor, da tožena stranka ni obrazloženo odločila o mirovanju njene sodniške funkcije, ampak je izdala le dopis z dne 30. 1. 2012, v obravnavani zadevi ni utemeljen, ker se ne nanaša na izpodbijani akt (odločbo sodišča prve stopnje) niti na akt tožene stranke, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu. Če revidentka meni, da je dopis tožene stranke akt, zoper katerega je dopusten in utemeljen upravni spor, bi morala vložila tožbo v ločenem postopku.

42Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, da se tožena stranka v svoji odločbi ni opredelila do načela sorazmernosti in enakosti in da je s tem kršila 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predmet revizijskega postopka je namreč presoja zakonitosti in pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje in ne odločbe upravnega organa. Revidentka pa ni navedla, s čim naj bi sodišče prve stopnje kršilo ZUS-1.

43Vrhovno sodišče dopolnitve revizije (revidentka jo je poimenovala odgovor na odgovor na revizijo) ni upoštevalo, ker je bila vložena prepozno, to je po izteku 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 83. člena ZUS-1.

Sklepno

44Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

45Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Uradni list RS, št. 19/1994 z dne 13. 4. 1994 s spremembami, vključno z novelo ZSS-J, Uradni list RS, št. 33/2011 z dne 3. 5. 2011.

(2) Uradni list RS, št. 63/2013 z dne 26. 7. 2013, popravek v Uradni list RS, št. 69/2013 z dne 23. 8. 2013.

(3) Uradni list RS, št. 17/2015 z dne 13. 3. 2015.

(4) Sovdat, v: Predpisi o sodstvu in državnem tožilstvu z uvodnimi pojasnili Janeza Breznika, Janeza Novaka, Jadranke Sovdat in Zvonka Fišerja, UL RS, 1994, str. 141.

(5) Primerjaj z ibid., str. 144-145.

(6) V tej zadevi je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je različna (manj ugodna) ureditev pravice do letnega dopusta za sodnike v primerjavi s tistimi, ki so v delovnem razmerju, utemeljena tudi na razumnem in stvarnem razlogu neoviranega delovanja sodstva kot tretje veje oblasti.

(7) Takšne ureditve ni poznal niti takrat veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR), ki je urejal suspenz pogodbe o zaposlitvi (51. člen) oziroma odsotnost z dela zaradi opravljanja funkcije ali obveznosti po posebnih zakonih (170. člen). Mirovanje pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, če je delavec začasno prenehal opravljati svoje delo, je bilo možno samo, če je bilo to določeno z (drugim) zakonom, kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

(8) Primerjaj Predlog za izdajo ZSS z osnutkom zakona, Poročevalec DZ z dne 15. 3. 1994, št. 11, letnik 1994, str. 55. Enako odločba Ustavnega sodišča U-I-175/97 z dne 25. 11. 1999.

(9) Glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja.

(10) PEU in PDEU.

(11) Glej tudi drugi odstavek 4. člena PEU.

(12) Na problem slovenskega prevoda opozarja tudi pravna teorija. Glej Trstenjak: Javna oblast - omejitve in izjeme po Pogodbi o delovanju EU, Dignitas, Ljubljana, 2010, str. 28.

(13) V jezikovnih različicah: nemško: öffentliche Verwaltung, angleško: public service, francosko: administration publique in druge.

(14) Glej Trstenjak: Javna oblast - omejitve in izjeme po Pogodbi o delovanju EU, Dignitas, Ljubljana, 2010, str. 29, in tam zbrano sodno prakso SEU.

(15) V jezikovnih različicah: nemško: Tätigkeiten, die mit der Ausübung öffentlicher Gewalt verbunden sind, angleško: activities which are connected with the exercise of official authority, francosko: activités participant à l'exercice de l'autorité publique in druge.

(16) Glej Barnard: The substantive law of the EU: the four freedoms, Oxford University Press, 2010, str. 503.

(17) Freedom of movement of workers and access to employment in the public service of the Member States - Commission action in respect of the application of Article 48 (4) of the EEC Treaty, No C 72/2, Uradni list Evropske skupnosti, 18. 3. 1988.