VSRS Sodba X Ips 170/2013

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Ljubljana, št. 301D-4/1992-141 z dne 23. 11. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 455-68/2002-47 z dne 13. 9. 2011. Tožena stranka je z navedeno delno odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil zahtevek za denacionalizacijo stavbnega zemljišča v izmeri 785 m² na prvotnih parcelah št. ... in delu parcele št. ..., obe k. o. ..., kot preostalega dela premoženja podržavljenega podjetja B. v obliki vzpostavitve lastninskega deleža na kapitalu zavezanca A., družbe za trgovino in druge storitve, d. d., v višini 73.611,00 DEM in v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v znesku 113.549,00 DEM oziroma podredno z vzpostavitvijo lastninskega deleža na kapitalu navedenega zavezanca v višini 69.697 DEM. Odločitev obeh upravnih organov temelji na ugotovitvi, da je bilo v postopku denacionalizacije podržavljenega podjetja B. prejšnjemu lastniku pred tem že priznana odškodnina, ki presega vrednost neto aktive navedenega podjetja.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sedanja vrednost podržavljenega podjetja, ugotovljena na podlagi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in predpisov, ki jih ta določa, predstavlja največjo vrednost (premoženja), ki se prejšnjemu lastniku podržavljenega podjetja lahko vrnjeno v denacionalizaciji. Ni podlage za drugačno razlago v primeru, ko je o delu podržavljenega premoženja sklenjena poravnava. Cenitveno poročilo izvedenca A. ni izdelano v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo), ker ne temelji na verodostojnih listinah v smislu drugega in tretjega odstavka 5. člena Navodila. Ker nobeno od preostalih mnenj ni bilo (v celoti) izdelano v skladu z navedenimi predpisi in ker tožnik z ustreznimi verodostojnimi listinami ni izkazal drugačnih vrednosti, kot izhajajo iz zapisnikov, sestavljenih ob podržavljenju, je tožena stranka vrednost neto aktive ugotavljala v skladu z 8. členom Navodila. Vrednost premičnin (vključno s terjatvami, denarnimi sredstvi in pasivo) je mogoče ugotoviti na način, predviden v 4. členu Navodila s pomočjo Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (v nadaljevanju Odredba). Organ je pri tem upošteval listino, predvideno v prvem odstavku 4. člena Navodila, to je Zapisnik o poslovanju strokovne komisije (Okrožnega sodišča v Ljubljani) za ugotavljanje vrednosti in odškodnine nacionaliziranega podjetja B., R 387/48 z dne 7. 4. 1949 (v nadaljevanju zapisnik z dne 7. 4. 1949). Ta zapisnik, v katerem je ugotovljena vrednost podržavljenega podjetja (aktiva, pasiva, neto aktiva), je javna listina, zato je drugačno vrednost mogoče dokazovati le na način, predviden v Navodilu, in ne z zapisnikom z dne 30. 4. 1948, ki je zapisnik o prevzemu podjetja (in ne o ugotovitvi vrednosti) s popisom podržavljenega premoženja, z oceno vrednosti dela tega premoženja. Z zapisnikom z dne 30. 4. 1948, bi bilo mogoče dokazovati drugačen obseg podržavljenega premoženja, kot je vrednoten v zapisniku z dne 7. 4. 1949, vendar le tako, da bi bilo ob primerjavi izkazano, da so priloge glede popisa premoženja, na katerih temelji zapisnik z dne 7. 4. 1949 (se nanje sklicuje), pomanjkljive oziroma nepopolne ter da ne odražajo resničnega stanja glede premoženja v času podržavljenja, ker da je resnično stanje izkazano z zapisnikom z dne 30. 4. 1948 oziroma drugo listino. Ker iz spisne dokumentacije izhaja, da se je tožena stranka opredelila do cenitev podržavljenega podjetja v spisni dokumentaciji in tožnika pozivala, naj predloži nove dokaze, ter da je tožnik aktivno sodeloval v postopku pred toženo stranko in bil seznanjen z odgovori Slovenskega državnega holdinga, ne drži, da ni mogel varovati svojih procesnih pravic in da se ni mogel izjaviti glede relevantnih dejstev oziroma aktivno sodelovati pri ugotavljanju resničnega dejanskega stanja. Tožnik pa brez podlage zatrjuje, da bi moralo biti zemljišče vrednoteno na podlagi Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (v nadaljevanju Uredba), ki je predpis, izdan na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP).

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Njeno dovoljenost uveljavlja po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da se glede na tretji odstavek 85. člena ZDen Navodilo ne uporablja v primerih, ko gre za vrednotenje obstoječih podjetij in drugih pravnih oseb. V takih primerih se uporabi ZLPP in na njegovi podlagi izdana Uredba. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-169/93, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo nepravilno. Zmotna uporaba Navodila predstavlja kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena in enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Vsebina poravnave z dne 14. 3. 1996 ni bila pravilno upoštevana, saj tako kot tudi odločba prvostopenjskega organa, št. 301-10/93 z dne 15. 4. 1996, ne vključuje sedaj obravnavane nepremičnine. Z izpodbijano odločitvijo, ki ne upošteva, da je poravnava po svoji materialnopravni naravi civilnopravna pogodba, je bilo nedopustno, enostransko, arbitrarno in retroaktivno poseženo v navedeno poravnavo. Ker o preostanku premoženja, to je o sedaj obravnavani nepremičnini, teče samostojni denacionalizacijski postopek, je sklicevanje na varstvo javne koristi neustrezno. Ker sodišče prve stopnje ne pojasni, v čem naj bi bila oškodovana javna korist, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), prav tako pa kršitev 22., 33. in 74. člena Ustave RS. Na morebitno nedopustnost poravnave bi moral opozoriti že upravni organ, ki jo je vključil v svojo odločbo. Tudi sicer se morebitna nedopustnost ne more sanirati na način, kot je to bilo storjeno z izpodbijano odločitvijo. Zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava še vedno ni bilo odločeno o denacionalizaciji obravnavanega zemljišča, ki s poravnavo ni bilo zajeto. Dejstvo, da je tožena stranka v poročilu o pravnih in dejanskih okoliščinah z dne 8. 3. 2011 upoštevala tudi cenitveno poročilo A. z dne 10. 2. 1994, nato pa je v odločbi z dne 13. 9. 2011 isto poročilo ocenila kot neupoštevno, pomeni kršitev prvega odstavka 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP 1986), saj strankam ni bilo omogočeno, da se pred izdajo odločbe opredelijo do ugotovitve o neustreznosti cenitvenega poročila. Meni, da je cenitveno poročilo skladno z ZDen in Navodilom. Če je tožena stranka ocenila, da ni ustrezno, bi morala postopek dopolniti z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja, zaslišanjem izvedenca ali celo drugim izvedencem. Sodišče prve stopnje je zavrnilo enake tožbene očitke, pri tem pa ni pojasnilo, ali bi upravni organ moral stranke seznaniti s spremenjenimi ugotovitvami in jim omogočiti, da se o tem opredelijo do izdaje odločbe. Navaja še, da je upravni organ pri vrednotenju neto aktive upošteval le zapisnik R 387/49 z dne 7. 4. 1949 in odločbo S-nac 46/16-50 z dne 20. 12. 1951, ne pa tudi zapisnika z dne 30. 4. 1948 in priloge „Stanje podjetja ob dnevu nacionalizacije“, opr. št. K 387/48/6 (pravilno R 387/48/6), ki zajemata premoženje podjetja, ki v upoštevanih listinah ni zajeto. Sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo obstoj teh listin in samo opravilo njihovo presojo, svoje presoje ni ustrezno utemeljilo niti ni opravilo glavne obravnave in upoštevalo dokaznega predloga za postavitev izvedenca. Prav tako pa ni odgovorilo na tožbeni očitek o tem, da tožena stranka ni upoštevala vrednotenja pravice industrijske lastnine.

4Revizija je bila vročena toženi stranki in strankama z interesom, ki pa na revizijo niso odgovorile.

5Revizija ni utemeljena.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je podan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odškodnina v obliki obveznic SOD, ki jo tožnik zahteva poleg vzpostavitve lastniškega deleža na kapitalu družbe Slovenijales, namreč znaša 58.056,68 EUR. Revizijsko sodišče se zato ni opredeljevalo do vprašanja, ali gre pri zahtevi za vzpostavitev lastninskega deleža na kapitalu delniške družbe za uveljavljanje pravice, izražene v denarni vrednosti, niti do drugih uveljavljanih razlogov za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo je upravni organ odločil o denacionalizaciji dela premoženja podjetja B., ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP). O (drugem) delu premoženja podržavljenega podjetja B. je bilo pred tem že odločeno z odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič-Rudnik, št. 301-10/93 z dne 15. 4. 1996, v katero je bila povzeta poravnava, sklenjena med tožnikom in zavezancem podjetjem H., p. o., in sicer, da se upravičencu B. B., prejšnjemu lastniku podjetja B., prizna denarna odškodnina za podržavljeno premoženje v višini 600.000,00 DEM (306.775,12 EUR) po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in da je zavezanec H., p. o.. Ker je po ugotovitvah tožene stranke vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, ki znaša 193.413,45 EUR, manjša od zneska, ki ga je prejšnji lastnik že prejel za premoženje, zajeto v zgoraj navedeni odločbi z dne 15. 4. 1996, je zahtevek za denacionalizacijo v presežku zavrnilo.

9Po presoji Vrhovnega sodišča so bile v obravnavani zadevi pravilno uporabljene določbe ZDen in na njegovi podlagi izdanih predpisov, ki veljajo za vračanje podjetij. Ko gre namreč za vračanje podjetja, se mora ugotoviti vrednost njegove neto aktive (8. člen Navodila), ki se ugotavlja na podlagi 4. člena oziroma 5. člena in prvega odstavka 6. člena Navodila. Vrednost z denacionalizacijo vrnjenega podjetja (v naravi in odškodnini) pa ne sme preseči vrednosti neto aktive podjetja.(1) Ker je bil del premoženja podržavljenega podjetja B. upravičencu že vrnjen v obliki odškodnine, je tožena stranka o utemeljenosti preostalega dela denacionalizacijskega zahtevka pravilno odločala tako, da je najprej izračunala vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, saj je od razlike med vrednostjo že vrnjenega dela premoženja in vrednostjo neto aktive odvisno, ali oziroma v kolikšnem obsegu je prejšnji lastnik podjetja še upravičen do denacionalizacije tega podjetja.

10Tožena stranka je pravilno ravnala na naveden način, kljub temu da je bila o že vrnjenemu delu premoženja podjetja B. sklenjena poravnava, ki je bila na podlagi 69. člena ZDen vključena v zgoraj navedeno odločbo o denacionalizaciji, z dne 15. 4. 1996. Navedena določba ZDen namreč omogoča strankam v postopku denacionalizacije, da lahko vsak čas med postopkom pred organom prve stopnje sklenejo poravnavo o premoženju, ki je predmet denacionalizacije. Poravnava lahko obsega vse premoženje ali njegov del. Sklenjena je, ko stranke preberejo zapisnik o poravnavi in ga podpišejo. Organ pa vključi poravnavo v odločbo v denacionalizaciji. Drugače kot po določbah ZUP 1986, po katerih organ, pred katerim je bila sklenjena poravnava, izda sklep, s katerim po potrebi v celoti ali deloma ustavi postopek (peti odstavek 134. člena ZUP 1986), je v denacionalizacijskem postopku (ZDen je v tem smislu specialen predpis) poravnava vključena neposredno v odločbo o denacionalizaciji in tako predstavlja odločitev o zahtevku oziroma delu zahtevka.(2) Kljub temu, da je znesek odškodnine rezultat dogovora med zavezancem in upravičencem oziroma njegovimi pravnimi nasledniki, je zato v primeru, ko gre za vračanje podržavljenega podjetja, tudi v takem primeru odgovor na vprašanje, ali oziroma v kolikšnem obsegu je prejšnji lastnik podjetja še upravičen do denacionalizacije, odvisen od razlike med vrednostjo že vrnjenega dela premoženja in vrednostjo neto aktive. Revizijske navedbe, da navedena razlaga pomeni poseg v sklenjeno poravnavo, niso utemeljene, saj ta oziroma odločba, s katero je bilo pravnomočno odločeno o delu premoženja podržavljenega podjetja, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, ostaja nespremenjena.(3) Predmet izpodbijane sodbe je le še odločitev o (obsegu) utemeljenosti preostalega dela denacionalizacijskega zahtevka. Neutemeljena je zato revizijska trditev, da o preostalem delu premoženja tudi z izpodbijano odločitvijo še ni bilo odločeno.

11Ker navedeno pomeni, da je bila tožena stranka v okviru odločanja o utemeljenosti preostalega dela denacionalizacijskega zahtevka že zaradi pravilne uporabe materialnega prava dolžna upoštevati odločbo o denacionalizaciji, v katero je bila vključena poravnava, revident ne more uspeti z očitkom, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem naj bi bila sicer oškodovana javna korist, niti z navedbami o tem, da v okviru obravnavanega postopka ni mogoče ugotavljati nedopustnosti sklenjene poravnave. Posledično so neutemeljene tudi s tem povezane navedbe o kršitvah pravic iz 22., 33. in 74. člena Ustave RS.

12Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bilo treba pri ugotavljanju vrednosti neto aktive premoženje podržavljenega podjetja vrednotiti na podlagi določb Navodila ter da v danem primeru ni bilo podlage za vrednotenje zemljišča, o katerem je organ v tem postopku še odločal, na podlagi Uredbe, izdane na podlagi ZLPP.

13Navodilo je sprejeto na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDen, ki predstavlja dopolnitev določb 44. člena ZDen. Temeljno pravilo za vrednotenje podržavljenega premoženja v postopkih denacionalizacije vsebuje prvi odstavek 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.

14Z Uredbo, na katero se sklicuje revident, je predpisana metodologija vrednotenja posameznih postavk v otvoritveni bilanci stanja iz 4. člena ZLPP na dan 1. 1. 1993. Na ta način se ugotovi višina družbenega kapitala, ki je osnova za izdajo delnic v smislu ZLPP.(4) Ta Uredba tako ne more biti podlaga za ugotavljanje vrednosti podržavljenega podjetja, ki je predmet vračanja v denacionalizaciji in ki se ugotavlja po metodi neto aktive po določbah Navodila. Tožena stranka zato v okviru presoje utemeljenosti preostalega dela denacionalizacijskega zahtevka upravičeno ni uporabila Uredbe. Skladno z določbo tretjega odstavka 85. člena ZDen, na katero se sklicuje revizija, se Uredba v postopkih denacionalizacije uporablja le za vrednotenje sedanjih podjetij in drugih pravnih oseb. Kot izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-169/93 z dne 30. 6. 1994, na katero se sklicuje revident, je to Uredbo treba uporabiti, ko se ugotavlja lastninski delež na kapitalu zavezanca. Sredstva bivših lastnikov, ki se vračajo na navedeni način, so v takem primeru vključena v otvoritveno bilanco podjetja, ki se lastnini. Za določitev lastninskega deleža bivših lastnikov na kapitalu zavezanca, pa je treba uporabiti enaka merila kot za vrednotenje ostalih sredstev zavezanca.(5) Uredba bi zato v primeru, kakršen je obravnavani, ko revident za del premoženja podržavljenega podjetja uveljavlja vrnitev v obliki lastninskega deleža na kapitalu zavezanca, prišla v poštev šele pri ugotavljanju tega deleža, in sicer, če bi bilo ugotovljeno, da je prejšnji lastnik upravičen do denacionalizacije tega dela premoženja. Ker je bilo obravnavanem primeru ugotovljeno, da pogoji za vrnitev tega dela premoženja podržavljenega podjetja, glede katerega revident uveljavlja vrnitev v obliki lastninskega deleža na kapitalu zavezanca, niso bili izpolnjeni, do ugotavljanja lastninskega deleža bivšega lastnika na kapitalu zavezanca, v okviru katerega bi se lahko uporabila Uredba, sploh ni prišlo. Ker v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo Uredbe, ni utemeljen niti s tem povezan revizijski očitek o kršitvi enakega varstva pravic iz 22. člena in enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.

15S poročilom o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve iz drugega odstavka 65. člena ZDen se v postopku denacionalizacije strankam zagotavlja pravice v skladu s temeljnim načelom zaslišanja stranke v upravnem postopku (8. in 143. člen ZUP 1986).(6) Za varstvo strankine pravice do izjave (načelo zaslišanja stranke) je bistveno, da je še pred izdajo odločbe seznanjena o vseh pravnih in dejanskih okoliščinah, ki so lahko pomembne za odločitev. V obravnavani zadevi je tožena stranka, ki je sama dopolnila ugotovitveni postopek, na podlagi pripomb, ki jih je na njeno poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve podala stranka z interesom (Slovenski državni holding), v odločbi drugače presodila cenitveno poročilo A. Upoštevaje ugotovitev, da je bil revident pred izdajo odločbe seznanjen z vsemi pripombami strank z interesom in da se je o njih pred izdajo odločbe lahko tudi izjavil, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da s tožbo uveljavljana kršitev pravice do izjave ni podana. Revident zato ne more uspeti z revizijskim ugovorom, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali bi upravni organ moral dopolniti poročilo in o naknadnih ugotovitvah seznaniti ter jim omogočiti podajanje pripomb.

16Sodišče prve stopnje je v 12. točki (na 10. in 11. strani izpodbijane sodbe) obširno pojasnilo tudi, zakaj pritrjuje toženi stranki, da cenitveno poročilo A. ni izdelano v skladu z Navodilom (opira se namreč na listine, ki se ne štejejo za verodostojne listine v smislu drugega in tretjega odstavka 5. člena Navodila). Revident zato ne more uspeti z revizijskim ugovorom, ki neupoštevaje navedeno obrazložitev sodišča prve stopnje zgolj pavšalno vztraja, da je navedeno cenitveno poročilo skladno z Navodilom.

17Neutemeljen pa je tudi revizijski ugovor o kršitvi iz drugega odstavka 339. člena ZPP (verjetno meri na 14. točko te določbe ZPP) v zvezi tretjim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1, ki naj bi jo sodišče prve stopnje po navedbah revidenta zagrešilo s tem, ko je obstoj listin, ki jih je navajal v tožbi, sicer ugotovilo ter nato samo brez ustreznega pojasnila in ne da bi opravilo glavno obravnavo ocenilo, da te listine ničesar ne dokazujejo, oziroma ni pojasnilo, zakaj zapisnik z dne 30. 4. 1948 ni relevanten kot dokaz o obstoju premoženja. Sodišču prve stopnje še očita, da se ni opredelilo do tožbene graje o tem, da upravni organ ni upošteval vrednotenja pravice industrijske lastnine, niti ni upošteval dodatnega dokaznega predloga za dokazovanje z izvedencem.

18Vrhovno sodišče je utemeljenost navedenih revizijskih očitkov presojalo glede na vsebino tožbenih navedb, na katere je odgovarjalo sodišče prve stopnje. Tožnik je tako kot v reviziji tudi v tožbi trdil, da je upravni organ upošteval le zapisnik R 387/48 z dne 7. 4. 1949 in odločbo S-nac 46/16-50 z dne 20. 12. 1951, spregledal pa je, da so bile dodatne nepremičnine ocenjene z ločenim zapisnikom R 387/48 z dne 30. 4. 1948 in prilogo „Stanje podjetja ob dnevu nacionalizacije“, prav tako z opr. št. R 387/48, iz katere naj bi bilo razvidno, da zgradbe, stroji, prevozna sredstva, orodje in oprema niso bile zajete, saj je bil ta del ocenjen ločeno. Trdil je še, da upravni organ ni upošteval dodatnih nepremičnin v nadaljevanju priloge z listovno št. 26 ter pravice industrijske lastnine, ki je bila 21. 12. 1931 vpisana v register Kraljevine Jugoslavije.

19Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi z navedenimi tožbenimi navedbami pravilno pojasnilo razliko med ugotavljanjem vrednosti in obsegom podržavljenega premoženja. Upoštevaje prvi odstavek 4. člena Navodila(7) in Uredbe o postopku za ocenitev vrednosti in o ugotavljanju odškodnine za nacionalizirano premoženje(8) , iz katere izhaja, da je vrednost neto aktive nacionaliziranega podjetja s pomočjo strokovne komisije, ki je pripravila tudi pregled aktiv in pasiv, takrat ugotavljalo okrožno sodišče, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je listina, na podlagi katere je mogoče ugotavljati vrednost podržavljenega premoženja,(9) lahko le zapisnik o poslovanju strokovne komisije Okrožnega sodišča v Ljubljani za ugotavljanje vrednosti in odškodnine nacionaliziranega podjetja R 387/48 z dne 7. 4. 1949, v katerem so ugotovljene aktiva, pasiva in neto aktiva podržavljenega podjetja(10), ne pa tudi zapisnik z dne 30. 4. 1948, ki je zapisnik o prevzemu premoženja. Drugačno vrednost podržavljenega premoženja je namreč mogoče izkazovati le z listinami v smislu drugega in tretjega odstavka 5. člena Navodila.(11) Upoštevaje določbe 3. člena Navodila(12) je sodišče pravilno pojasnilo, da je drugačen obseg premoženja podržavljenega podjetja, kot je vrednoten v zapisniku z dne 7. 4. 1949, sicer mogoče dokazovati tudi z zapisnikom z dne 30. 4. 1948 oziroma z drugimi listinami v smislu 3. člena Navodila, vendar le, če bi bilo ob primerjavi izkazano, da so priloge o popisu premoženja, na katerih temelji zapisnik z dne 7. 4. 1949 oziroma se nanje sklicuje, pomanjkljive oziroma nepopolne ter da ne odražajo resničnega obsega podržavljenega premoženja, ker da je resnično stanje v zapisniku oziroma drugi listini. Zato ne drži revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje brez glavne obravnave in brez pojasnila opravilo dokazno presojo navedenih listin, saj je sodišče prve stopnje le pojasnilo, kako je mogoče v skladu z Navodilom ugotavljati (drugačen) obseg in vrednost premoženja podržavljenega podjetja. To pojasnilo je, kot že rečeno, materialnopravno pravilno. Da je revident predložil verodostojne listine v smislu drugega in tretjega odstavka 5. člena Navodila, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazovati drugačno vrednost premoženja podržavljenega podjetja, oziroma da je drugačen obseg podržavljenega premoženja pravočasno prikazoval na način, kot ga pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (in kar vse velja tudi za trditev, da so bile v podržavljenje zajete pravice industrijske lastnine), pa v reviziji ne navaja.

20Glede na pojasnjeno metodologijo vrednotenja po določbah prvega odstavka 4. člena Navodila, ki ob uporabi določb Odredbe organu omogoča samostojno vrednotenje premoženja, zajetega s to določbo Navodila, brez pomoči izvedenca, je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da vrednotenje z izvedencem ni bilo potrebno.

21Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22Revident z revizijo ni uspel, zato na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 11/2010 z dne 15. 12. 2011 in X Ips 73/2010 z dne 15. 3. 2012.

(2) Na podlagi 69. člena ZDen sklenjena poravnava je izvršljiva šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji (prim. sodbo Vrhovnega sodišča U 862/1994 z dne 21. 5. 1997).

(3) Prim. sodbo X Ips 73/2010 z dne 15. 3. 2012.

(4) Prim. 1. člen Uredbe.

(5) Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča U 86/95 z dne 20. 5. 1999 (ki se sicer nanaša na isti denacionalizacijski postopek), kjer je bila Uredba uporabljena za potrebe zavarovanja pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev po določbah ZLPP.

(6) Tako tudi Breznik in drugi, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, druga, dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000, str. 462.

(7) Prvi odstavek 4. člena Navodila: „Vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja, za katere so bile z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti teh podržavljenih stvari oziroma premoženja, se določi praviloma na podlagi teh vrednosti.“

(8) Ta uredba je izdana na podlagi ZNZGP.

(9) Razen nepremičnin, ki se skladno z drugim odstavkom 4. člena Navodila, vrednotijo na podlagi drugega in tretjega odstavka 44. člena ZDen in drugih določb Navodila.

(10) Natančnejšo vsebino tega zapisnika sodišče prve stopnje deloma povzema v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

(11) Drugi in tretji odstavek 5. člena Navodila: „Šteje se, da je realna vrednost podržavljene stvari oziroma premoženja dokazana, če je za vsako posamezno stvar, za katero se vrednost izkazuje na način iz prejšnjega odstavka, predložena verodostojna listina, iz katere je razvidna realna vrednost take stvari oziroma premoženja ob podržavljenju.

Za verodostojne listine iz prejšnjega odstavka se štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja in tem podobne verodostojne listine, iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju take stvari oziroma premoženja.“

(12) Člen 3. Navodila: „Stanje ob podržavljenju se ugotavlja po aktih o podržavljenju oziroma po zapisnikih sestavljenih ob odvzemu premoženja.

Če stanja na način iz prejšnjega odstavka ni mogoče pravilno ugotoviti, se stanje ugotovi po drugih listinah oziroma dokazilih.“