VDSS sodba Pdp 2155/94

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev, da njegovo članstvo pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja. Hkrati je tožniku naložilo, da glede na tak izid spora toženi stranki povrne njene stroške postopka v znesku 26.987,00 SIT. Pri tem je ugotavljalo, da je bil tožnik v času opravljanja dejavnosti taxi prevozov po 25.2.1983 res član toženega društva. Ker mu je bilo s 15.1.1986 odvzeto obrtno dovoljenje za opravljanje taxi dejavnosti in je s tem izgubil pogoje za članstvo, mu je članstvo pri toženki s 16.6.1986 zakonito prenehalo in mu po pridobitvi novega obrtnega dovoljenja v letu 1989 ni avtomatsko oživelo, izrecno pa v članstvo na novo tudi ni bil sprejet.

Zoper gornjo sodbo se tožnik pritožuje iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo v smeri stroškovne ugoditve zahtevku, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Pri tem opozarja, da je sodišče svojo odločitev o prenehanju njegovega članstva oprlo na določbe pravil tožene stranke, sprejetih 24.11.1988, ki v letu 1986 še niso mogle veljati, da se sploh ni opredelilo do načina prenehanja članstva in ponovno zatrjuje, da o prenehanju članstva ni bil obveščen, kar je absolutni pogoj, da bi lahko do prenehanja članstva pri toženi stranki prišlo. Zato bi moralo sodišče ugotoviti, da je še vedno član tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik sicer utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju prenehanja njegove članstva pri toženi stranki v letu 1986 napačno sklicevalo na pravila tožene stranke, sprejeta na zboru dne 24.11.1988, pri tem pa spregleda, da je bila dne 24.11.1988 sprejeta v bistvu le korekcija pravil tožene stranke, veljavnih že od 24.6.1978 in 27.3.1986 dalje. Pri tem je bilo že v prvotnem besedilu pravil v 15. členu članstvo pri toženi stranki vezano na status samostojnega obrtnika - taxista, z določbo, da se včlanjevanje vrši na podlagi pismene prošnje kandidata za članstvo. Edina izjema od pravila, da so člani le taxisti z ustreznim dovoljenjem za opravljanje dejavnosti, je bila določena v 16. členu, ki je določal, da so lahko člani tudi upokojeni taxisti.

Identično kot po korekciji v letu 1988 so pravila tožene stranke že v letu 1986 urejala prenehanje članstva v 21. členu in določala, da članstvo preneha z izstopom, s črtanjem, z izključitvijo na podlagi disciplinske odločbe in s smrtjo. Na podlagi pred sodiščem prve stopnje izvedenih dokazov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v letu 1986 tožniku prenehalo članstvo pri toženi stranki s črtanjem. Tako je razumeti obvestilo tožene stranke z dne 24.6.1986. Nesporno takrat ni šlo za izstop tožnika iz članstva, ki bi bil vezan na njegovo izstopno izjavo, prav tako pa ne za izključitev iz članstva, ki bi bila vezana na odločbo disciplinskega sodišča. Črtanje iz članstva pride v poštev v primeru objektivnega prenehanja pogojev za članstvo.

Ravno to pa je očitno ugotavljala tožena stranka v obvestilu z dne 24.6.1986, saj je izrecno pravilno ugotavljala, da je bilo tožniku pred tem odvzeto obrtno dovoljenje in zato ne more biti več njen član, tako da mu članstvo preneha s 16.6.1986, ko je bila tožena stranka uradno obveščena o odvzemu tožnikovega obrtnega dovoljenja.

Ker je črtanje iz članstva pogojeno z izgubo objektivnih pogojev za članstvo, črtanje učinkuje od ugotovljene izgube pogojev za članstvo dalje, kot je to v tem primeru pravilno štela tožena stranka, ne pa šele od osebne vročitve obvestila o črtanju prizadetemu članu, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Zatrjevanje tožnika, da obvestila tožene stranke o črtanju oziroma prenehanju članstva z dne 24.6.1986 ni prejel, je zato v tem primeru irelevantno.

Glede na povedano je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotavljalo, da je tožniku prenehalo članstvo pri toženki že 16.6.1986 in mu to članstvo tudi o ponovni pridobitvi obrtnega dovoljenja za taxi dejavnost v letu 1989 ni oživelo, kar bi bilo vezano na ponovni sprejem v društvo. Nesporno pa v letu 1989 tožnik v članstvo tožene stranke ni bil na novo sprejet, niti ni za sprejem izrecno zaprosil.

Ob povedanem in ker pri delu sodišča prve stopnje ni zasledilo drugih napak, na katere mora ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.