VSL sodba I Cpg 512/2015

I. Pritožbi se zavrneta in se prvostopenjska sodba v 2. odstavku 1. točke ter v 2. in 3. točki izreka potrdi.

II. Pravdne stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko tako, da je naložilo plačilo tožeči stranki zneska 3.030,86 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 1. točke izreka sodbe). Preostali del tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko v znesku 278.347,42 EUR s pripadajočimi obrestmi (2. odstavek 1. točke izreka sodbe) in celotni tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko (2. točka izreka sodbe) je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvemu tožencu v znesku 4.382,85 EUR, drugemu tožencu v znesku 4.440,31 EUR in stranskemu intervenientu H d.d. v znesku 2.290,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka izpodbijane sodbe).

2V pritožbenem roku je preko svojih pooblaščencev tožeča stranka vložila dve pritožbi. V obeh je uveljavljala pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovnimi posledicami v breme tožene stranke, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na vloženi pritožbi sta odgovor vložili obe toženi stranki. V odgovorih sta predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe.

4Čeprav je pooblaščenec tožeče stranke V. B. v svoji pritožbi navajal, da izpodbija prvostopenjsko sodbo v celoti, je očitno izhajal iz napačne ugotovitve v pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti. Tudi iz njegovih pritožbenih navedb tako izhaja, da izpodbija sodbo predvsem v tistem delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Za izpodbijanje sodbe v delu, v katerem je tožeča stranka uspela (1. odstavek 1. točke izreka) tožeča stranka niti ne bi imela izkazanega pravnega interesa. Pritožbeno sodišče je zato štelo, da tožeča stranka izpodbija zgolj zavrnilni del prvostopenjske sodbe, zato je v tem delu tudi preizkušalo utemeljenost pritožbe (prvi odstavek 350. člena ZPP).

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom od tožencev zahtevala solidarno plačilo zneska 281.378,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2011 dalje. Zoper prvotoženo stranko je tožbeni zahtevek utemeljevala na podlagi notarskega zapisnika o hrambi denarja z dne 7. 3. 2008, saj naj bi upnik H d.d. (stranski intervenient) v sodnem postopku v zvezi z ugotovitvijo obstoja svoje terjatve ne uspel, zato naj bi bila do deponiranega zneska upravičena tožeča stranka kot edini družbenik nekdanjega stečajnega dolžnika L. d.o.o. Zoper drugotoženo stranko pa je zahtevek utemeljevala na dolžnem postopanju v smislu določila 168. člena ZPPSL kot stečajnega upravitelja L. d.o.o., ko bi moral kot stečajni upravitelj po poplačilu vseh upnikov preostanek stečajne mase izročiti tožeči stranki kot edinemu družbeniku stečajnega dolžnika. Podrejeno pa je tožeča stranka zoper obe toženi stranki tožbeni zahtevek utemeljevala tudi na odškodninski podlagi zaradi opustitve skrbnosti pri sklepanju notarskega zapisnika o hrambi denarja, zaradi česar tožeča stranka ne uspe priti do pripadajočega preostanka stečajne mase.

7Tožeča stranka ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki med pravdnima strankama niti ni bila sporna, da sta toženi stranki 7. 3. 2008 podpisali notarski zapisnik o hrambi denarja št. DK-38/08 (priloga A3). Predmet hrambe so bila rezervirana sredstva v stečajnem postopku nad dolžnikom L. d.o.o. za poplačilo terjatve, ki jo je v navedenem stečajnem postopku uveljavljal upnik H. d.d., (stranski intervenient v tem postopku). Iz sklenjenega notarskega zapisnika je razviden dogovor, da se deponirana sredstva izplačajo enemu od dveh možnih upravičencev tožeči stranki ali stranskemu intervenientu. Ob tem ne gre spregledati očitno nespornega dejstva, da je bil stečajni postopek nad dolžnikom L. d.o.o. med tem že pravnomočno zaključen, kar je bilo omogočeno predvsem z deponiranjem sredstev, glede katerih še ni bila jasna usoda komu pripadajo: stranskemu intervenientu kot upniku, ki je zoper dolžnika v stečajnem postopku prijavil svojo terjatev, ki je bila prerekana ali pritožniku, ki je kot edini družbenik dolžnika upravičen do poplačila iz naslova presežka stečajne mase.

8Da bi tožeča stranka uspela z zahtevkom proti prvotoženi stranki na pogodbeni podlagi, bi morala izkazati, da so izpolnjene predpostavke iz notarskega zapisnika o hrambi denarja (A3) pod katerimi je bila prvotožena stranka dolžna preostali znesek stečajne mase plačati tožeči stranki. Iz notarskega zapisnika o hrambi denarja (A3) je razvidno, da je bilo dogovorjeno upravičenje do izplačila zneska, ki je bil predmet hrambe v odvisnosti od izida sodnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Kranju, opr. št. I Pg 410/2006 zaradi ugotovitve obstoja terjatve v višini 178.176,66 EUR, v okviru katerega je bila že izdana sodba istega sodišča, s katero je bilo tožbenemu zahtevku upnika H. d.d., zoper v tem postopku tožečo stranko X. d.o.o. ugodeno tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja terjatve upnika H. d.d., do stečajnega dolžnika v znesku 177.002,72 EUR. Tožeča stranka je imela skladno z določbo prvega odstavka 3. točke notarskega zapisnika o hrambi denarja dogovorjeno upravičenje do plačila teh sredstev ob predpostavki, da se izkaže s pravnomočno sodno odločbo, zoper katero ni vloženo izredno pravno sredstvo ali z odločbo Vrhovnega sodišča RS, ki bo odločalo o izrednem pravnem sredstvu, iz katerih bo izhajalo, da je bil tožbeni zahtevek družbe H. d.d., Ljubljana, zavrnjen. Iz priloženega sklepa Vrhovnega sodišča RS št. III Ips 7/2009 z dne 6. 9. 2011 (A5) je razvidno, da je bil pravdni postopek, na usodo katerega je bila vezana pravica tožeče stranke do deponiranih sredstev pri notarju, najprej pravnomočno končan z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, I Pg 410/2006, na katero se sklicuje tudi notarski zapisnik o hrambi denarja. V revizijskem postopku pa je Vrhovno sodišče RS s sklepom III Ips 7/2009 z dne 6. 9. 2011 ugodilo reviziji tožene stranke tako, da je obe sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo.

9Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zavzetemu stališču prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da odločbe revizijskega sodišča o zavrženju tožbe tožnika v navedenem postopku ni mogoče razlagati v smislu izpolnjene predpostavke iz notarskega zapisnika za izplačilo deponiranih sredstev tožeči stranki, saj bi bila do tega izplačila upravičena le ob izkazani zavrnilni sodbi v pravdi, vodeni pred Okrožnim sodiščem v Kranju, pod opr. št. I Pg 410/2006.

10Res je sicer, kot zatrjuje pritožnik, da ustvarja učinek pravnomočnosti zgolj izrek sodne odločbe, vendar tudi ob tej ugotovitvi ni mogoče sklepati, da bi odločitev revizijskega sodišča o zavrženju tožbe stranskega interevenienta predstavljala odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve. To hkrati tudi ne pomeni, da za presojo učinkov odločbe revizijskega sodišča niso relevantni razlogi, ki jih je revizijsko sodišče navedlo v obrazložitvi svoje odločbe. Za odločitev pritožbenega sodišča v tem postopku ni relevantno nestrinjanje pritožnika z razlogi, ki jih je revizijsko sodišče navedlo v utemeljitev svoje odločitve v sklepu III Ips 7/2009. Prav tako niso relevantni pritožbeni očitki v delu, ki se nanašajo na zatrjevana procesna dejstva v stečajnem postopku nad družbo L. d.o.o., to je na navedbe, da je pritožnik prerekal terjatev stranskega interevenienta v navedenem stečaju, kakor tudi, da je bil stranski intervenient kot upnik napoten na pravdo za ugotovitev obstoja prijavljene terjatve. Za odločitev o pritožbi so nerelevantni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na zatrjevane zmotne ugotovitve revizijskega sodišča v obrazložitvi sklepa III Ips 7/2009. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je upoštevajoč obrazložitev sklepa Vrhovnega sodišča RS šteti za ugotovljeno terjatev stranskega intervenienta v višini 42,416.993,00 SIT oziroma 177.002,72 EUR. V kolikor bi bil stečajni postopek nad družbo L. d.o.o., še odprt, bi v posledici takšne odločitve revizijskega sodišča stečajno sodišče moralo šteti terjatev stranskega intervenienta do navedene višine za ugotovljeno v smislu tretjega odstavka 142. člena tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Vsaka drugačna razlaga učinkov citiranega sklepa revizijskega sodišča, ki bi priznala tožeči stranki upravičenje do izplačila zneska, ki so bila rezervirana za poplačilo terjatve, ki jo je prijavil stranski intervenient, bi pomenila onemogočanje stranskemu intervenientu učinkovitega varstva svojih pravic pred sodiščem. V sodnem postopku je namreč stranski intervenient prišel do pravnomočne sodbe, ki se je nanašala na ugotovitev obstoja njegove terjatve do stečajnega dolžnika. Razveljavitveni razlog navedene pravnomočne sodbe pa je bil s strani revizijskega sodišča utemeljevan na presoji revizijskega sodišča, da pritožnica ni bila pasivno legitimirana v navedeni pravdi, saj kljub prerekanju pritožnice ni bilo ovire za priznanje sporne terjatve stranskega intervenienta.

11Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim poskuša izpodbiti odločitev prvostopenjskega sodišča v smislu zavrnitve odškodninske podlage tožbenega zahtevka zoper obe toženi stranki. Pritožnica se v tem smislu sklicuje zgolj na okoliščino, da naj bi toženi stranki imeli ustrezne kvalifikacije in bi jima s tem morala biti jasna osnova pravila ZPP, s čimer naj bi povzročila spor med tožečo stranko in družbo H. d.d. Zgolj iz okoliščine, da toženi stranki pri sklenitvi notarskega zapisa o hrambi denarja izrecno nista uredili načina izplačila deponiranih sredstev za primer zaključka pravdnega postopka na procesni način, kot izhaja iz sklepa revizijskega sodišča III Ips 7/2009, še ni mogoče sklepati, da je v tem smislu šlo za opustitev dolžne skrbnosti, še manj pa, da je v posledici tega tožeči stranki nastala škoda v višini deponiranih sredstev. Deponiranje rezerviranih sredstev iz stečajne mase, s čimer je bil omogočen hitrejši zaključek stečajnega postopka, je bilo vsekakor v interesu vseh upnikov stečajnega postopka in s tem tudi tožeče stranke, saj bi bili v nasprotnem primeru v posledici stroškov nadaljnjega vodenja postopka poplačani v nižjem obsegu.

12V povezavi z navedenimi ugotovitvami je neutemeljen tudi pritožbeni očitek glede stroškov te pravde, češ, da sta jih povzročili toženi stranki z neskrbnim ravnanjem. Če je tožeča stranka zmotno interpretirala učinke sklepa revizijskega sodišča III Ips 7/2009, si bo pač morala razloge za nastanek pravdnih stroškov pripisati sama sebi.

13Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na neutemeljenost stroškov stranskega intervenienta, ki mu jih je priznalo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Pritožnica se pri tem sklicuje predvsem na okoliščino, da prvostopenjsko sodišče o dopustitvi intervencije ni odločilo v smislu 200. člena ZPP. Odločitev o dopustitvi stranske intervencije predstavlja procesni sklep, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 200. člena ZPP). Hkrati pa pravdna dejanja intervenienta učinkujejo do pravnomočnosti sklepa, s katerim je bila s strani sodišča intervencija zavrnjena (drugi odstavek 200. člena ZPP). Sklep o dopustitvi intervencije ima zato le deklaratorni učinek. Iz spisovnih podatkov je razvidna ugotovitev sodišča na zapisnik o glavni obravnavi 4. 11. 2014, da nobena od strank postopka ni nasprotovala stranski intervenciji H. d.d. To pa pomeni, da je intervenient upravičen do povrnitve nastalih stroškov, v kolikor je v postopku uspela stranka, na strani katere je predlagal intervencijo. Do povrnitve potrebnih stroškov je zato upravičen tudi v primeru, da sodišče ni izdalo posebnega sklepa o dopustitvi njegove intervencije. Ker tožeča stranka s pritožbo konkretizirano ne izpodbija pravilnosti same odmere stroškov stranskemu intervenientu, se tudi ta del pritožbe izkaže kot neutemeljen.

14Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ob ugotovitvi, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15Pri odločitvi o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče upoštevalo, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako pa ni upravičena do povrnitve priglašenih stroškov pritožbenega postopka niti prvotožena stranka, saj v odgovoru na pritožbo zgolj ponavlja trditve, ki jih je podala v prvostopenjskem postopku in s tem ni z ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi tožeče stranke. Drugotožena stranka ob vložitvi odgovora na pritožbo pritožbenih stroškov ni priglasila.