VSL sodba V Cpg 2024/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točki I a) izreka in točki II izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: a) naj se ugotovi, da je en par športne obutve, zadržan z odločbo Carinskega urada Ljubljana, Izpostava Pošta Ljubljana, št. 4243-1488/2014-1 z dne 17. 6. 2014 ponarejeno blago, ki krši tožničino znamko X., to je znaka, zaščitenega z znamkama Skupnosti št. 277517 in 277632, b) naj toženec na svoje stroške in pod carinskim nadzorom zagotovi uničenje tega para obutve ter c) naj poravna vse stroške njegovega skladiščenja od začasnega zadržanja do uničenja v višini 1,00 EUR na dan (točka I. izreka). Odločilo je še, da tožnica sama nosi stroške tega postopka (točka II. izreka).

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka in sicer zoper zavrnilni del sodbe, v točki I a) izreka, ki se nanaša na zavrnitev ugotovitvenega zahtevka, da je en par športne obutve ponarejeno blago, ki krši znamko X. ter zoper II. točko omenjene sodbe, ki se nanaša na odločitve o stroških postopka. S pritožbo pritožnica uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi ugotovitvenemu zahtevku in odloči, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne in pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v odločanje v ponovljen postopek na prvi stopnji.

3Sodišče prve stopnje je v obravnavanem postopku izdalo zavrnilno zamudno sodbo. Pri tem je izhajalo iz materialno pravnega stališča, da je o gospodarskem prometu v smislu 1. odstavka 47. člena ZIL-1 mogoče govoriti le tedaj, kadar je določena fizična ali pravna oseba pri svojem delovanju podrejena tržnim zakonitostim, pri čemer je odločilno, kakšno dejavnost opravlja in kakšen namen zasleduje. Namen prepovedane uporabe kršitvenega znaka v gospodarskem prometu mora biti trženje blaga ali storitev. V obravnavanem primeru je toženec fizična oseba, ne pa podjetnik, ki se ukvarja s preprodajo obutve. Ker gre samo za en par športnih copatov iz trditev tožeče stranke pa tudi ne izhaja, da bi toženec zadevno obutev naročil z namenom dajanja na trg, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec navaden potrošnik, ki ga 1. in 2. odstavek 47. člena ZIL-1 ne zadevata. Zato je vse tožbene zahtevke zavrnilo.

4Pritožnica navedeno stališče sodišča prve stopnje utemeljeno graja. Pravilne so pritožbene navedbe, da je Sodišče Evropske unije v sodbi v zadevi C-98/13 z dne 6. 2. 2014 zavzelo stališče, da imetnik pravice intelektualne lastnine na blagu, ki se fizični osebi, ki prebiva na ozemlju države članice, proda preko spletne trgovine v tretji državi, uživa ob vnosu tega blaga na ozemlje te države članice varstvo, ki mu je podeljeno z Uredbo Sveta (ES) št. 1383/2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je bilo ugotovljeno, da je kršilo take pravice, že zgolj na podlagi nakupa navedenega blaga. Iz tega izhaja, da so pravice iz znamke, ki jih ima tožeča stranka, lahko kršene kadar se izkaže, da je bilo blago predmet prodaje stranki v Evropski uniji, kar pomeni, da se taka prodaja šteje za uporabo v gospodarskem prometu.

5Odločba sodišča prve stopnje pa je pravilna iz drugih razlogov.

6Tožeča stranka je pritožbo vložila le v zvezi z zavrnitvijo ugotovitvenega tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je en par športne obutve zadržan z odločbo Carinskega urada Ljubljana, Izpostava Pošta Ljubljana št. 0000-1488/2014-1 z dne 17. 6. 2014 ponarejeno blago, ki krši tožničino znamko X, ki je zaščitena znamka Skupnosti št. 277517 in 277632. Tožbo je utemeljevala na določbah tretjega odstavka 23. člena Uredbe Sveta (ES) št. 608/2013 z dne 21. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 (Uredba), določbah 47. in 121. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) in prvega ter šestega odstavka 71. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov ES ( ZICPES).

7Obseg sodnega varstva imetnika znamke je določen z ZIL-1. V skladu s 1. odstavkom 121. člena ZIL-1 imetnik pravice lahko uveljavlja opustitveni zahtevek, odškodninski zahtevek, zahtevek za odstranitev ali uničenje predmetov in sredstev kršitve in zahtevek za objavo sodbe. Med navedenimi zahtevki pa ni ugotovitvenega zahtevka, da je pravica kršena.

8ZICPES v razmerju do ZIL-1 ne predstavlja specialnega predpisa, ki bi določal kakšne zahtevke ima imetnik pravic v razmerju do kršitelja, saj je naslovljen na carinske organe, ki nimajo pristojnosti odločati o samih pravicah intelektualne lastnine. Ukrepanje carinskih organov pa je le odloženo do pravnomočne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku zaradi kršitve pravic. Dejstvo, da je bila kršitev pravice storjena z uvozom, imetnikom znamke ne daje drugačnega pravnega položaja in širšega varstva, kot ga imajo imetniki pri drugih oblikah kršitve pravic v gospodarskem prometu (sodba VS RS opr. št. III Ips 63/2013). Prav tako tudi Uredba EU št. 608/2013 v zvezi s kršitvijo pravic ureja le postopke za ukrepanje carinskih organov, med katere spadajo postopki prekinitve prepustitve blaga ali njegovo zadržanje in postopke v zvezi z uničenjem blaga (poglavje III Uredbe). Uredba v tretjem odstavku 23. člena določa, da v primeru, če deklarant ali imetnik blaga ni pisno potrdil soglasja za uničenje, imetnik odločbe lahko začne postopek za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine, v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovem zadržanju, pri pokvarljivem blagu pa v 3 delovnih dneh. Tudi Uredba imetnikom znamke ne daje drugačnega položaja kot ga imajo imetniki pri drugih oblikah kršitve znamke v gospodarskem prometu. Citirano določilo imetnika znamke napotuje na začetek postopka zaradi kršitve po določbah zakona, ki ureja pravice imetnikov znamk v primeru kršitve, to je v obravnavanem primeru ZIL-1.

9V določilih ZIL-1 torej ni podlage za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka. Ker tudi v posebnih predpisih, ki jih citira tožeča stranka, to je ZCUKPIL in Uredbi EU št. 608/2013 z dne 12. junija 2013 ni podlage za vložitev ugotovitvene tožbe, da so pravice iz znamke kršene, bi lahko v obravnavanem primeru prišla v poštev le ugotovitvena tožba na podlagi določil ZPP, po katerih tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oz. neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, še preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, če ima tožeča stranka od tega pravno korist ali če ima kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe (2. odstavek 181. člena ZPP).

10Tožeča stranka pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe ni z ničemer utemeljila. Prav tako tudi ni pojasnila, zakaj ni uveljavljanja dajatvenega zahtevka na prepoved obstoječe kršitve, ampak le s tem zahtevkom povezan ugotovitveni zahtevek, da je do kršitve prišlo. Od tožene stranke pa zahtevala še uničenje zaseženega blaga. Postavila je torej odstranitveni zahtevek, ki je po svoji naravi dajatveni zahtevek (d točka 1. odstavka 121. člena ZIL-1), namen katerega je vzpostavitev položaja, ki je obstajal pred nastankom kršitve. Pri tem ne gre za opustitev dejanja kršitve, temveč za naložitev novega ravnanja, s katerim se odstranijo posledice kršitve. Za razliko od obravnavanega primera je v prej citirani zadevi C-98/13 tožeča stranka R. od tožene stranke M. B. zahtevala naj pripozna prekinitev sprostitve v prost promet in uničenje blaga, torej je postavila dva dajatvena zahtevka (točka 20 obrazložitve citirane odločbe). Pritožbeno sodišče glede na povedano ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala, da bi imela od vložitve obravnavane ugotovitvene tožbe pravno korist.

11Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe v pritožbi, ki so odločilne v zadevi (1. odstavek 360. člena ZPP).

12Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 250. člena), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.