VSC sklep Cp 620/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka določilo potek meje med nepremičninama parc. št. 112/79, ki je last predlagatelja in parc. št. 112/30 (ne 122/30, kot je očitno pomotoma zapisano v izreku izpodbijanega sklepa), k. o. G., ki je v solasti nasprotnih udeležencev vsakega do ½ tako, da ta poteka od tromeje parc. št. 112/76, 112/30 in 112/79, vse k. o. G., od obstoječega mejnega znamenja, plastičnega mejnika z železnim sidrom v zemljiško-katastrski točki 4479, v ravni liniji do točke 2, nato v ravni liniji do točke 3 in naprej v ravni liniji do točke 4, v katerih se vkopljejo plastični mejniki z železnim sidrom ter nadalje v ravni liniji do tromeje parc. št. 112/79, 112/30 in 144/0, vse k. o. G., v kateri je že vkopan plastični mejnik z železnim sidrom. V točki II izreka je ocenilo vrednost spornega prostora na 5.631,52 EUR, v točki III izreka je odločilo, da je potek meje in lega mejnikov razvidna iz skice sodno določene meje in elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru izvedenca M. M. z dne 14. 5. 2014, ki je sestavni del tega sklepa, v točki IV pa je odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2Nasprotna udeleženca sta s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje, uveljavljala sta vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja v skladu z določbo 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) v nepravdnem postopku. Predlagala sta razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavljala sta tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka, vendar jih v pritožbi nista zaznamovala. V pritožbi sta nasprotna udeleženca navajala, da je v tem postopku bilo odsotno soglasje strank za ureditev meje po kriteriju močnejše pravice, ki je bilo potrebno zaradi ugotovljene vrednosti sporne ploskve, sodišče pa ni sprejelo predloga nasprotnih udeležencev, da se zadeva odstopi v obravnavanje pravdnemu sodišču in da gre med udeleženci očitno za lastninski spor. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom uredilo mejo po zadnji mirni posesti med točkama 2, 3 in 4, v razliki linije sporne meje pa po pravični oceni. V obrazložitev odločitve se je oprlo na izpoved prič, ki naj bi predstavile, da je predlagatelj zemljišče v preteklosti užival tudi v obsegu sporne površine. Nasprotna udeleženca poudarjata, da nihče od prič, ki jih sodišče omenja, ni predlagateljevega zatrjevanja o rabi zemljišča “do ceste” konkretiziral in tako takšne trditve ne morejo imeti kakršnekoli dokazne vrednosti zato, da bi se predlogu lahko ugodilo. Pregled spisovne dokumentacije izkaže, da zatrjevanja o konkretnih vsebinah rabe na sporni ploskvi s strani predlagatelja ni, zaradi česar tega ni upoštevati. Nasprotna udeleženca po obrazložitvi v točki 14 izpodbijanega sklepa sklepata, da je sodišče pri odločanju imelo pomislek o legi ceste zato, da bi se predlagateljevo trditev “raba do ceste” lahko preverilo, do tega pa ni prišlo, ker predlagatelj, ki je z upoštevanjem procesnih predpisov dolžan trditev dokazati, če želi, da bi se jo upoštevalo, ni plačal potrebnega predujma za izdelavo izvedenske dokumentacije, ki bi predstavila lego ceste oziroma njeno umeščenost v prostor v preteklosti, da bi se tudi po legi ceste lahko ugotavljalo okoliščine tistega kar predlagatelj predstavlja kot “raba do ceste”. Sodišče je kljub temu ocenilo, da je predlagatelj nesporno užival sporni prostor v delu, v katerega segajo njegovi objekti in drevje ob njih vsaj od zgraditve oziroma postavitve objektov pa do nastanka spora, navedeni prostor naj bi bil na skici spornega prostora označen s točkami 2 - 3 in 4. Obrazložitev odločitve izhaja iz ocene, da je zadnje mirno posestno stanje tisto, za katerega mejaši vedo, ga upoštevajo in prostovoljno spoštujejo. Katastrska meja med parcelama je bila določena v izključno ravni liniji v smeri sever - jug, zgolj v skrajnih točkah sta bili postavljeni mejni znamenji, takšna situacija je bila brez dvoma predlagatelju poznana ob nakupu, to potrjuje spisovna dokumentacija. Umestitev predlagateljevega gradbenega objekta v prostor dokumentarno potrjeno presega ravno linijo ločnice med parcelama obeh udeležencev, ni dvoma, da del objekta sega v prostor, ki je bil po geodetskem stanju ob nakupu brez dvoma v lasti pravnega prednika nasprotnih udeležencev. Predlagatelj je svoj gradbeni objekt zgradil brez gradbenega dovoljenja, ob poznavanju te okoliščine in predpisov je po zgraditvi sprožil postopek legalizacije, da bi legalizacijo dosegel, je potreboval geodetsko predstavitev umeščenosti objekta v lastno parcelo. Dokument, ki je nastal kot podpora predlogu za legalizacijo nedovoljene gradnje, kaže mejo med zemljišči strank risano v bistveno lomljeni varianti. Zagotovo ni bilo utemeljenega razloga, da se takšne situacije ne bi registriralo in ugotovilo, da je pri gradnji predlagatelj pretiraval in objekt umestil v prostor, ki ni bil v njegovi lasti, ampak pravnega prednika nasprotnih udeležencev. Dobra vera kot element priposestvovanja je v predstavljenem brez dvoma izključena. Dalje sta navajala, da izpodbijata zaključek sodišča prve stopnje, da šteti, da je predlagatelj užival sporni prostor med točkama 2 do 4. To pa iz razloga, ker ni bilo nikakršnega navajanja, zatrjevanja in dokazovanja predlagatelja v kontekstu konkretnih ravnanj. Tudi če bi se štelo, da je res v preteklosti zasadil smreke, jih brez dvoma ni “do ceste”, pa tudi sama zasajenost v smislu rabe ne pomeni ničesar. Če bi zasadil sadno drevje in zatrjeval obiranje jabolk, bi še bilo razumljivo in morda celo sprejemljivo zatrjevanje o rabi prostora, od smrek pa, razen gledanja na daljavo, ne more biti ničesar. Spisovna dokumentacija ne izkaže niti enega elementa, ki bi ga bilo mogoče definirati kot konkretizirano rabo prostora. Predlagatelj glede na stanje, ko predlagatelj ni definiral kakršnekoli rabe, ni mogel biti v dobri veri. Sodišče prve stopnje je dalje mejno linijo med tromejo na skrajnih točkah v povezavi med točko 2 oziroma točko 4 po skici določilo na podlagi pravične ocene. V točki 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedlo, da je ravna linija glede na stanje v naravi in interese udeležencev najprimernejša, saj naj bi se na ta način mejna črta v naravi najlažje prepoznala in lastnikom omogočala praktično rabo prostora ob meji. Takšna navedba je nekonkretizirana in ni točna oziroma utemeljena. Meja je prepoznavna, če je določena in jo lastniki spoštujejo in je pri tem popolnoma vseeno ali je ravna ali pa ne. Opredelitev praktičnosti rabe prostora ob meji pa je popolnoma brez vsebine in je sploh ni mogoče preizkusiti. Ustvaritev lomljene linije meje med skrajnima točkama zemljišč v lasti ene oziroma druge stranke je očitna posledica stališča sodišča o tem, da je med točkama 2 in 4 slediti predstavitvi predlagatelja, ko govori o rabi prostora in se pri tem sklicuje na sajenje smrek. Če bi sajenje smrek predstavljalo karkoli relevantnega za podporo trditvi o rabi prostora na sporni ploskvi, je poudariti, da je del smrečja rastoč na prostoru rasel brez dvoma v popolnoma ravni liniji in zagotovo ne tako, kakor očitno predvideva izpodbijana odločba in pri tem nima nobene realne podpore. Absurd trditve sodišča o praktični rabi prostora ob meji poudari predstavitev, da sta nasprotna udeleženca za gradnjo stanovanjske hiše na svoji nepremičnini pridobila gradbeno dovoljenje, ki predvideva odmik gradnje 4 metre od linije meje s sosednjo parcelo predlagatelja. Določena meje pa pomeni, da je objekt na parceli nasprotnih udeležencev zgrajen v manjšem odmiku od meje, to pa pomeni, da bi predlagatelj oziroma njegovi morebitni pravni nasledniki imeli možnost izpodbijanja zakonitosti zgrajenega objekta. V zvezi s tem je izjemno pomemben poudarek, da je pri zbiranju dokumentacije, nujne za podporo izdaje gradbenega dovoljenja, predlagatelj bil seznanjen z vsemi dokumenti, z vsemi načrti in so le-ti vsebovali podatke, ki so mejno linijo med enim in drugim zemljiščem predvidevali kot ravno linijo ter je dal pisno soglasje. Pritožba uveljavlja pritožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, če se upošteva način, na katerega je sodišče tretiralo predlog nasprotnih udeležencev, oziroma opozorilo na obstoj vprašanja, ki se ureja kot sporno v pravdnem postopku in tudi na zmotno uporabo materialnega prava, ki ga predstavljajo določbe ZNP o načinu in vsebini določanja linije meje. Izpodbijani sklep je obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker ima odločitev pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek nasprotuje razlogom sodbe, odločilna dejstva niso navedena, razlogi so nejasni in v nasprotju med seboj, v odločilnih dejstvih pa je nasprotje med navajanjem v obrazložitvi in vsebino listin oziroma dokaznega gradiva.

3Pritožba ni utemeljena.

4.Materialnopravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da gre med udeleženci tega postopka za mejni spor, saj nedvomno gre za spor o poteku meje med parcelnima številkama 112/79 in 112/30 (vse k. o. G.), pri čemer meja ni bila sporna v skrajni severni katastrski točki 4479 (tromeja med parcelnimi številkami 112/79 in 112/30 ter 112/76), v kateri je obstoječe mejno znamenje in v skrajni južni katastrski točki na tromeji med parcelnimi številkami 112/79, 112/30 in 144, (to je v katastrski točki 6271 po elaboratu), v kateri je tudi obstoječe mejno znamenje (betonski mejnik po elaboratu). Potek meje je bil sporen po ugotovitvi sodišča prve stopnje med obema obstoječima mejnikoma, ker je v razdalji med njima bil s strani predlagatelja in nasprotnih udeležencev pokazan različen potek meje, med obema pokazanima meja pa je bil sporni prostor v površini 123 m2. Torej je bilo dejansko vprašanje poteka meje med obema nepremičninama v naravi.

5V mejnem sporu mora nepravdno sodišče določiti mejo v skladu s kriteriji po 77. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ob dejstvu, da je ugotovljena vrednost spornega prostora presegla dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednost in da le nasprotna udeleženca nista dala soglasja za uporabo kriterija močnejše pravice ter ob pravilni presoji, da gre za mejni spor, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in v skladu s četrtim odstavkom 77. člena SPZ. Udeleženci pa lahko še vedno uveljavljajo močnejšo pravico s tožbo v pravdnem postopku v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje (78. člen ZNP).

6.Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da pri ureditvi meje po kriteriju zadnje mirne posesti sodišče ugotovi in upošteva zadnje mirno posestno stanje, ki ga mejaši poznajo, ga upoštevajo in prostovoljno spoštujejo. Pri uporabi kriterija zadnje mirne posesti dobra vera pri izvajanju posesti ni odločilna, temveč je odločilno dejstvo zadnje mirno posestno stanje, to je izvajanje dejanske posesti na zemljišču brez nasprotovanja lastnika zemljišča. Prav tako ni potrebno izvajanje zadnje mirne posesti v časovnem obdobju, ki je potrebno za priposestvovanje. Dobra vera in potreben čas za priposestvovanje sta odločilna za ugotovitev meje po kriteriju močnejše pravice. Prav tako ni pravno pomembno dejstvo o siceršnjem poteku meje po katastru, če meja ni bila dokončno urejena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo v točki 7 obrazložitve, da meja v katastrskem postopku ni bila dokončno urejena in tega pritožba ne izpodbija.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva:

- predlagatelj je skupaj z ženo D. Ž. kupil parc. št. 112/79 20. 8. 1976, v 80. letih je na tej parceli pozidal objekt (vikend hišo), od leta 2000 dalje pa je sam izključni posestnik te nepremičnine,

- nasprotna udeleženca sta solastnika parc. št. 112/30 od leta 1998, te nepremičnine nista funkcionalno uporabljala,

- v naravi je bilo območje med obstoječima mejnima znamenjema na skrajnem severu in skrajnem jugu sporne meje gozd, razdalja med obema mejnima znamenjema je 58 metrov,

- spor med udeleženci glede meje je nastal leta 2008,

- za predlagateljevim vikendom je še lopa, nasprotna udeleženca nista prerekala predlagateljevih trditev, da je bila zahodno od vikenda plastična mreža dolžine 15 metrov, ki je segala še 3,5 metrov severno od objekta, znotraj mreže pa so rasle tri smreke,

- predlagatelj je nemoteno užival sporni prostor v delu, v katerega segajo njegovi objekti in drevje ob njih vse do nastanka spora, to je sporni prostor med točkami 2, 3 in 4,

- prvemu nasprotnemu udeležencu je bilo stanje predlagateljevih objektov in nasploh stanje nepremičnin v naravi znano, predlagatelju je v letu 2008 omenil, da so nekateri predlagateljevi objekti na njegovem zemljišču,

- po nepremičnini nasprotnih udeležencev ob meji s predlagateljevo nepremičnino je potekala cesta, ki pa je sedaj v naravi ni več.

8V 6. alineji zgoraj navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba izpodbija z navedbo, da zasaditev smrek v smislu rabe ne pomeni ničesar, da bi bilo razumljivo in morda sprejemljivo zatrjevanje rabe prostora, če bi predlagatelj zasadil sadno drevje in zatrjeval obiranje jabolk in da spisovna dokumentacija ne izkazuje niti enega elementa, ki bi ga bilo mogoče definirati kot konkretizirano rabo prostora.

Ob dejstvu, da nasprotna udeleženca nista zatrjevala, da je na sporni ploskvi njun pravni prednik izvajal posest, oziroma to zemljišče kakorkoli uporabljal, da nista zatrjevala, da sta sporni prostor v času od pridobitve solastninske pravice na parc. št. 112/30 uporabljala sama ter ob dejstvu, da se na delu sporne ploskve od točk 2, 3 do 4 nahaja del predlagateljevega objekta in se tam nahajajo smreke, ki jih zasadil predlagatelj, po presoji pritožbenega sodišča zgoraj povzete pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imel predlagatelj zadnjo mirno posest na spornem prostoru v delu od točke 2 do 3 in do 4. Glede na ugotovljena dejstva in na podlagi teh določeno mejo v točkah 2, 3 in 4 je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljena pritožbena navedba, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker ni bilo izdelano izvedensko mnenje v dokaz umeščenosti lege ceste v prostor v preteklosti, torej ceste, ki je danes ni več. Po presoji pritožbenega sodišča dejstvo o legi včasih obstoječe ceste ni pravno odločilno, ker je zadnja mirna posest predlagatelja ugotovljena po obstoju njegovih objektov in zasaditve.

9Za ureditev meje v delih spornega prostora od postavljenega mejnega znamenja v katastrski točki 4479 do točke 2 in od točke 4 do postavljenega mejnega znamenja na jugu (katastrska točka 6271), je sodišče prve stopnje uporabilo kriterij pravične ocene. Ugotovilo je, da v teh delih ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti stanja zadnje mirne posesti pred nastankom spora, zato je uporabilo tak kriterij in to tako, da je mejo določilo v ravni liniji od obstoječega mejnega znamenja v točki 4479 do točke 2 in od točke 4 do obstoječega mejnika v skrajni južni točki.

Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti stanja zadnje mirne posesti, temveč meni, da razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo potek določene meje po tem kriteriju, niso konkretizirani.

Materialnopravno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mora sodišče pri urejanju meje po tem kriteriju upoštevati vse konkretne okoliščine, stanje v naravi ter interese udeležencev postopka tako, da je zagotovljeno načelo enakosti in pravičnosti. Pritožbeno sodišče dodaja, da po ustaljeni sodni praksi uporaba tega kriterija pomeni določitev meje tako, da ta razdeli sporni prostor na polovico, ker je s tem najbolje zadoščeno enakosti in pravičnosti, kar je glede na elaborat storjeno tudi v obravnavanem primeru. Ob odsotnosti trditev udeležencev tega postopka o obstoju kakšnih njihovih posebnih interesov glede teh delov spornega prostora pritožbeno sodišče meni, da razlogi sodišča prve stopnje zadoščajo, niso v nasprotju z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi in imajo povsem jasen pomen. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je po tem kriteriju v ravni linijo določena meja med nepremičninama najprimernejša, saj je najbolj praktična za prepoznavo in tudi za uporabo zemljišča obeh nepremičnin glede na stanje v naravi. Za določitev lomljene meje v teh delih (v razdalji 15,91 m in 26,33 m glede na elaborat) tudi pritožba ne ponuja konkretnega razloga.

10Pritožbene navedbe v zvezi z gradnjo stanovanjske hiše na nepremičnini nasprotnih udeležencev pod določenimi pogoji, ki zaradi z izpodbijanim sklepom določene meje ne bodo spoštovani, pa so pravno neupoštevne. Kljub temu pa pritožbeno sodišče dodaja, da je odveč v pritožbi izpostavljena bojazen nasprotnih udeležencev o morebitnem izpodbijanju zakonitosti izgradnje njunega objekta, saj pritožba sama navaja, da je predlagatelj dal soglasje za gradnjo njunega objekta.

11Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani sklep ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, saj vsebuje vsa pravno odločilna dejstva, razlogi sodišča prve stopnje o teh dejstvih pa so dovolj jasni za preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve, ki ga je pritožbeno sodišče tudi opravilo.

12Pritožba pa ni konkretizirala očitka o obstoju bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 37. členom ZNP, na to kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi uradoma, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi sicer ni našlo drugih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), zato ta pritožbeni razlog ni uresničen.

13.Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožba v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

14O pritožbenih stroških nasprotnih udeležencev ni odločeno, ker jih nista zaznamovala.