VSL sodba II Cp 438/2015

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine 34.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev stroškov tožencev.

2Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da odloči o obstoju odškodninske odgovornosti tožencev in o višini odškodnine. V sodbi niso upoštevani zdravstvena dokumentacija, izvedensko mnenje ter tožnikove navedbe in izpovedba. Iz teh dokazov je razvidno, da tožnikovo zdravljenje od začetka ni potekalo brez zapletov. Že prvi natančen pregled je bistvenega pomena za postavitev pravilne diagnoze, to pa vpliva na uspešen potek zdravljenja s čim manj zapleti in komplikacijami. Zaradi stopnjujočih se bolečin se je tožnik vračal na urgentno ambulanto UKC, kjer je bila šele po skoraj dveh mesecih potrjena diagnoza zloma dveh reber na levi strani. Zdravnik je po pregledu 21. 5. 2008 zdravljenje zaključil, ni pa predvideval, da izrazita bolečnost pod levim rebrnim lokom nakazuje možnost nastanka psevdoartroze, ki so jo napovedovale tipične bolečine na predelu poškodovanih reber. Zato bi moral na izvidu pripisati opozorilo, da mora tožnik v primeru povečanih bolečin čim prej poiskati pomoč pri kirurgu travmatologu ali v travmatološki ambulanti, da se zaplet nemudoma diagnosticira in ustrezno zdravi, po potrebi tudi operativno. Izvedenec je v zaslišanju potrdil, da bi previden zdravnik to navodilo gotovo vnesel v izvid in bi bil s tem pacient seznanjen z možnim zapletom. Ker se zdravstveno stanje ni izboljševalo, je 13. 10. 2008 ponovno iskal zdravniško pomoč na urgenci, kjer so ga na sprejemnem okencu usmerili na oddelek za internistično prvo pomoč. Zdravniku je natančno opisal poškodbo in bolečine pod levim rebrnim lokom ter mu pokazal izvid in rtg sliko poškodovanih reber ter ga opozoril, da se bolečina stopnjuje po vsakem globljem vdihu in pri ležanju na levem boku. Zdravnik teh podatkov ni vnesel v izvid, niti ni tožnika napotil k travmatologu. Izvedenec bi tako ravnanje ocenil kot grobo napako. Razlogov o tem, zakaj sodišče ni verjelo tožniku, da je zdravnika opozoril na hude bolečine pod levim rebrnim lokom zaradi zloma reber, v sodbi ni. Izvedenec je v zaslišanju izjavil, da tožniku verjame, vendar pa tega podatka ni mogel vnesti v mnenje, ker ni bil naveden v izvidu. Poleg tega je izvedenec navedel, da bi zdravnik internist moral tožnika usmeriti k travmatologu, ko je izključil možnost internega obolenja in ker je bil seznanjen s poškodbo reber. Zaradi te napake je bila diagnoza psevdoartroze postavljena izredno pozno, tožnikovo zdravljenje pa se je zavleklo še v leto 2011. Poleg tega števili izvidi potrjujejo, da je tožnik seznanjal zdravnike z nezgodo, v kateri je utrpel zlom reber. Na drugi strani je splošno znano, da so anamneze, povzete v izvid, zelo kratke in lahko tudi zelo netočne. Praktično nemogoče in povsem nerazumno je, da bi tožnik, ki je izredno vesten, natančen in dosleden, enkrat podajal anamnezo v celoti, drugič pa skrčil le na stanje trenutnega počutja. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Zdravniki v tožnikovem primeru niso ravnali v skladu z dolžno vestnostjo in skrbnostjo.

3Toženca nista odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine temelji na trditvah o nevestnem in nestrokovnem zdravljenju s strani prvotoženca, zaradi katerega je prišlo do zakasnele postavitve diagnoze psevdoartroze in s tem povezanih (zatrjevanih) bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

6Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda (131. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Tožnik mora zatrjevati in dokazati obstoj nedopustnega ravnanja, škode in vzročne zveze med njima, toženec pa dokazuje, da za nedopustno ravnanje ni odgovoren (kriv). Sodna praksa je že zavzela stališče, da je tudi v odškodninskih sporih zaradi strokovnih napak v postopkih zdravljenja trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, na pacientu. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena glede odgovornosti pa je dokazno breme glede vsebine pravnega standarda vestnega in pravilnega zdravljenja na tožencu(1).

7V prvem sojenju je bilo ugotovljeno, da je kljub neraziskanosti suma zloma reber zdravljenje potekalo na enak način, kot da bi bila ta diagnoza potrjena, da razvoj psevdoartroze predstavlja neželen zaplet pri zdravljenju, ki ga ni mogoče preprečiti, in da se razvije v šestih do devetih mesecih po poškodbi. Zavzeto je bilo stališče, da morebitne zakasnitve pri ugotavljanju zloma reber v obdobju od tožnikovega padca 4. 4. 2008 do junija 2008 niso v vzročni zvezi z nastankom psevdoartroze. Opustitev opozorila ob teh pregledih, naj tožnik v primeru povečanih bolečin čim prej poišče pomoč v travmatološki ambulanti, na kar opozarja obravnavana pritožba, ne more predstavljati kršitve standarda vestnega zdravljenja, ki bi bilo v upoštevni vzročni zvezi z zakasnelim diagnosticiranjem že razvite psevdoartroze. V sodbi je ugotovljeno, da je zdravnik ob pregledu 5. 6. 2008 tožniku svetoval pravilno in ga napotil k osebnemu zdravniku. Izvedenčevo mnenje, da bi previden zdravnik vnesel opozorilo v izvid, ne narekuje drugačnega zaključka. Pritožnik ne zatrjuje, da dokazni postopek daje podlago za sklep, da bi bil razvoj psevdoartroze ob njegovem tedanjem stanju bolj verjeten kot na splošno velja za pojav tega neželenega zapleta(2) in da zato napotilo na osebnega zdravnika ne bi bilo zadostno.

8Pritožba ne vzbuja dvoma niti v pravilnost zaključka, da je bilo tožnikovo obravnavanje pri prvotožencu 13. 10. 2008 pravilno in v skladu z medicinsko doktrino. Zaključek je oprt na ugotovitve,

- da je v anamnezi pregleda 13. 10. 2008 povzeta navedba tožnika, da ga zadnje tri dni boli pod levim rebrnim lokom, da se bolečina širi v prsnico in vrat, da je vseskozi prisotna in se ojača ob ležanju na levem boku in globokem vdihu,

- da ni dokazano, da bi tožnik ob pregledu 13. 10. 2008 seznanil zdravnika, da je utrpel zlom reber,

- da je bil sledeč izvedenskemu mnenju klinični pregled 13. 10. 2008 izveden v skladu z doktrino postopanja na internistični prvi pomoči: na podlagi pregledov tožnika je bilo izključeno nujno stanje ne le z internističnega, ampak tudi z drugih področij, po taki ugotovitvi pa je bil tožnik pravilno napoten k osebnemu zdravniku in na ultrazvočno preiskavo trebuha, ne pa tudi k travmatologu,

- da psevdoartroza ni urgentno oziroma življenje ogrožujoče stanje in zato ni potrebno ter bi bilo celo strokovno nepravilno zdraviti jo v okviru urgence,

- da je bil tožnik v letu 2008 enaindvajsetkrat pri splošnem zdravniku in trinajskrat pri specialistu ter da je bil od julija 2008 do konca 2009 na internističnih pregledih zaradi srčnih težav in kasneje težav z grlom.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek, da zaključek sodbe o nedokazanosti tožbene trditve, da je tožnik ob pregledu 13. 10. 2008 povedal za predhodni zlom reber, ni obrazložen. V 22. točki obrazložitve se je sodba opredelila do dokazov, izvedenih v zvezi z ugotavljanjem te okoliščine. Ocenjena je tudi v pritožbi izpostavljena okoliščina, da iz številnih izvidov izhaja, da je tožnik seznanjal zdravnike z nezgodo, v kateri je utrpel zlom reber. Navedeno daje podlago za sklep, da so v anamnezo vendarle povzete vse bistvene navedbe pacienta in ne za sklep o nasprotnem, kar pritožba izpostavlja kot splošno znano dejstvo. Tudi siceršnja vestnost, natančnost in doslednost tožnika ob argumentih sodbe ne zadostuje za dovolj zanesljiv nasproten zaključek.

10Sicer pa sta za odločitev ključni ugotovitvi, da je prvotoženčev zdravnik ob pregledu 13. 10. 2008 storil vse, kar je treba, da je mogel izključiti urgentno, tj. življenje ogrožujoče stanje, glede ostalega pa je glede na omejitev obravnave v okviru prvotoženca na urgentna stanja tožnika pravilno napotil na osebnega zdravnika. Izvedenec je navedel, da bi zdravnik internist, če bi bil seznanjen s poškodbo reber, moral po izključitvi možnosti internega obolenja v izvidu priporočiti osebnemu zdravniku, naj tožnika napoti k travmatologu, vendar je dodal, da ni šlo za nujno napotitev ("tisto noč"), ampak je bila potrebna napotitev v čim krajšem času.

11Ker sta toženca dokazala, da zatrjevane opustitve ne pomenijo kršitve pravil vestnega in pravilnega zdravljenja, je odločitev o neutemeljenosti zahtevka pravilna.

12Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP9, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

--------

Op. št. (1): Prim. odločbi VS RS II Ips 712/2004 z dne 16. 2. 2006 in II Ips 32/2012 z dne 25. 10. 2012 ter Zobec, v Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 385.

Op. št. (2): Izvedenec je tudi povedal, da gre za relativno redek pojav in se jo redko išče s ciljano diagnostiko ter da iz slik in izvidov, nastalih do junija 2008 ni mogoče sklepati, da so možnosti zaceljenja minimalne in da bo najverjetneje prišlo do psevdoartroze.