VSC sodba Cp 391/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pravdne stranke same nosijo stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo v zvezi s sklepom o popravi, s katerim je sodišče prve stopnje popravilo sodbo tako, da je kot toženi stranki navedlo le drugo in tretjo toženo stranko (A. d. o. o. in N. d. d.), je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izvršba, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Velenju izreče za nedopustno. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženima strankama stroške pravdnega postopka. Tožnikov zahtevek, da se izvršba izreče za nedopustno ker je predmet izvršbe skupno premoženje, ni utemeljen, saj je tožnik zahteval ugotovitev skupnega premoženja na nepremičnini, ki je last družbe E. in ki po Zakonu o gospodarskih družbah(ZGD) ne more biti predmet skupnega premoženja. V pravnem prometu je le poslovni delež družbe, zato bi le ta lahko spadal v skupno premoženje.

2Tožnik se je zoper sodbo pravočasno pritožil in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da tožba ni sklepčna, pri tem pa ponavlja svoje trditve o tem, da predstavlja to premoženje skupno premoženje z V. H. Družba E. d. o. o. teh nepremičnin ni pridobila zase, ampak za račun tožeče stranke V. H. zato takšna nepremičnina spada v skupno premoženje. S tem pa tudi utemeljuje sklepčnost tožbe. Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da pravna oseba ne more sklepati poslov za nekoga drugega, ker to ne drži in v tem delu sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo zaključiti, da je bila ta nepremičnina kupljena kot skupno premoženje partnerjev. Zato sodišče ni ravnalo pravilno, ko ni ocenjevala dokazov. Vprašanje ali je družba E. d. o. o. nepremične to nepremičnino pridobila za svoj račun ali za račun tožeče stranke in V. H. je vprašanje dejanskega stana in bi se sodišče s takšnim dejanskim stanjem moralo ukvarjati. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi ter da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

3Obe toženi stranki sta vsaka zase vložili odgovor na pritožbo, v katerem ponavljata svoje navedbe iz postopka na prvi stopnji in predlagata, da se pritožba zavrne in zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritožba ni utemeljena. Tožnik je v tem postopku zatrjeval, da predstavlja nepremičnina, ki je last družbe E. d. o. o. in na katero je dovoljena izvršba, skupno premoženje njega in njegove partnerke. To ponavlja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje mu je na te navedbe obširno in pravilno obrazložilo, ko je navedlo, zakaj ne obstajajo razlogi, da se izvršba na tem predmetu izreče za nedopustno. Takšna obrazložitev je v točkah 6 do 10 sodbe.

4Lastnik te nepremičnine je družba E. d. o. o., pri tem pa ni važno, ali ima družba enega ali več družbenikov. Tudi pritožbene navedbe o tem, da je tožnik z vlaganjem v skupno premoženje pridobil lastništvo te družbe, niso utemeljene. Ustanovitev družbe in osnovni vložek ureja ZGD, ki v 495. členu izrecno določa, da se premoženje, ki je potrebno za ohranitev osnovnega kapitala družbenikom ne sme izplačati. Vložki družbenikov so last družbe in z njimi mora družba prosto razpolagati. Le na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo pridobi družbenik poslovni del, ki je lahko tudi del skupnega premoženja partnerjev.(1) Sodišče prve stopnje je tako pravilno navedlo, da se lahko le poslovni delež deli ob delitvi skupnega premoženja zakoncev (483. člen ZGD).

5Pritožbena izvajanja o tem, da je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala, da ima pravna oseba enako kot vsaka fizična oseba v okviru svoje poslovne sposobnosti možnost, da sklepa posle in pridobiva premoženje za nekoga drugega, niso utemeljene. Pravna oseba je samostojen subjekt gospodarskega prava, ki na trgu tudi samostojno nastopa, vendar pa to ne pomeni tega, kar v pritožbi izpostavlja pritožnik. ZGD natančno določa, na kak način pravna oseba nastane, kaj je pogoj za ustanovitev in kakšna je narava osnovnega vložka pravne osebe ter kateri del nekega gospodarskega subjekta je lahko v pravnem prometu. Ti predpisi so kogentne narave. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati s trditvami tožeče stranke o tem, kaj in koliko je vlagal v ta gospodarski subjekt, saj je pravilno štelo, da iz trditev tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in da tožba glede na njegovo trditveno podlago ni sklepčna. Zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da sodba nima razlogov o njegovih vlaganjih in da je podana kršitev določb pravdnega postopka (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišču prve stopnje se glede na pravno podlago ni bilo potrebno ukvarjati s temi navedbami tožnika ker niso bile odločilne.

6Sodišče prve stopnje je tako ob upoštevanju pravno pomembnih dejstvih pravilno zaključilo, da trditve tožnika o tem, da izvršba na nepremičnine ni dopustna ker ta predmet predstavlja njegovo premoženje, ki ga je pridobil v času življenjske skupnosti, niso utemeljene. Zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prva stopnje.

7Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165/1, 154/1). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve in ni bil potreben, zato toženi stranki v skladu z določbo 155. člena ZPP same nosijo stroške pritožbenega postopka.

----

Op. št. (1.): Tako VS RS III Ips 905/2008, VSL I Cpg 778/2010 in II Cp 11114/2010