VSC sodba Cp 472/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 791,53 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 17.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval kot kolesar v škodnem dogodku, kateri se je pripetil dne 8. 7. 2006 okoli 20.00 ure in da je za nezgodo odgovoren voznik neznanega vozila bele barve, v katerem je vzrok za tožnikov padec, zato je podana pasivna legitimacija tožene stranke. Ker je prometno nesrečo povzročilo neznano vozilo, obstaja v skladu s 36. členom ZOZP odškodninska odgovornost tožene stranke, po načelu krivdne odgovornosti kot jo opredeljuje člen 131 OZ. Nato je ugotovilo, da je tožnik tudi sam soprispeval k nastali nezgodi, ker same hitrosti vožnje in načina vožnje ni prilagodil svojim sposobnostim. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje šteti, da je odgovornost tožene stranke 70 %, tožnikova pa 30 %. Sodišče prve stopnje je tudi odgovorilo na ugovor zastaranja zahtevka za nepremoženjsko škodo, ker je tožena stranka trdila, da je del zahtevka za telesne bolečine in neugodnosti in del zahtevka za strah zastaral, ker se je nezgoda pripetila 8. 7. 2006, tožnik pa je tožbeni zahtevek vložil 15. 10. 2010, torej po preteku treh let, pri čemer tožena stranka uveljavlja zastaranje zahtevka za obdobje od 8. 7. 2006 do 18. 1. 2007, ko se je tožniku aktivno zdravljenje zaključilo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da zahtevek ni zastaral oprlo na določbe člena 352 in 365 OZ, ki določata, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Ker je iz spisovne dokumentacije razvidno, da je tožnik po svojem pooblaščencu že dne 29. 6. 2009 na A. naslovil odškodninski zahtevek, kateri je po prenosu zadeve na B. d.d. bil zavrnjen, je to pomenilo, da je prišlo do pretrganja zakonsko določenega zastaralnega roka, ki bi potekel 9. 7. 2009. Zastaranje se je pretrgalo že z vložitvijo odškodninskega zahtevka z dne 29. 6. 2009, do vložitve dne 15. 10. 2010 pa se začeti zastaralni roki prav tako niso iztekli. Tudi glede zaključenega aktivnega zdravljenja tožnika sodišče pojasnjuje, da se le-to konča, ko je razviden oziroma znan celoten obseg škode. Zdravljenje tožnika v celoti je bilo zaključeno 31. 12. 2008, kar je razvidno iz medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja dr. L. z dne 29. 3. 2014, kar pomeni, da tudi z vidika končanega zdravljenja zahtevek nikakor ni zastaran. Tako ni zastaran zahtevek iz naslova bolečin in za strah, saj tudi zastaranje primarnega strahu začne teči šele takrat, ko je tožniku po običajnih kriterijih znano, kakšen obseg škode je utrpel, torej gledano celostno in ne le po posameznih oblikah škode (strah je zgolj ena odškodninska postavka). Nato je na podlagi mnenja izvedenca in izpovedi tožnika, tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino, saj je ugotovilo, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel pretres možganov, odprt zlom leve ključnice prve stopnje, zlom leve lopatice, zlom 8. in 9. rebra levo, odrgnine levega ramena, obeh komolcev in levega kolena, poškodbeno pretrgane membrane bobniča levo, ter izliv krvi pod bobničem levo. Poškodba sodi v skupno srednje hudih primerov. Sodišče je za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja od zahtevanih 25.000,00 EUR prisodilo 9.500,00 EUR, za strah od zahtevanih 2.000,00 EUR 1.700,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 14.200,00 EUR, ob upoštevanju soprispevka tožnika skupaj 27.780,00 EUR in je ta znesek naložilo v plačilo toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 7. 2009 dalje, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Tožena stranka v pritožbi meni, da je naslovno sodišče neupravičeno in nepravilno ter v nasprotju s pravili materialnega prava odločilo, da je ugovor tožene stranke glede zastaranja in sicer za del zahtevka za telesne bolečine in neugodnosti neupravičen in da tožnikov zahtevek ni zastaran. Tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbo člen 365 OZ, ki določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe ali z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Dopis tožnika na A. dne 29. 6. 2009, po mnenju tožene stranke ni mogoče uvrstiti pod dikcijo člena 365 OZ, saj je upnik pred nepristojnim organom vložil zahtevek za izterjavo denarne terjatve. Po mnenju tožene stranke A. ni mogoče obravnavati kot drug pristojni organ v smislu OZ, saj ne gre za organ, ki bi izdajal meritorne odločbe in bi ustvarjal pravice za upravičence, temveč gre za pravno osebo, ki se ustanovi v skladu s pravili Zakona o gospodarskih družbah. Prav tako, kot takšen organi ni mogoče šteti zavarovalnice, saj njene odločitve in odločbe pravno ne zavezujejo. OZ jasno določa, kdaj začne teči zastaranje in da se to zastaranje pretrga zgolj z dejanjem pred pristojnim organom, torej pred sodiščem. V primeru, če zavarovalnica odkloni zahtevek oškodovanca, lahko ta svojo upravičenost do odškodnine izkaže in dokaže pred pristojnimi organi. Edino odločba, ki jo izda takšen organ pa pravno zavezuje in ima moč, da se zastaranje pretrga. Za pretrganje zastaranja je potrebno dejanje pred sodiščem, zgolj obvestila, opomini ali kaj podobnega ne zadostuje. Tako je po mnenju toženke odločitev naslovnega sodišča v nasprotju s pravili materialnega prava, zato predlaga, da sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v ponovno sojenju naslovnemu sodišču. Prav tako pa tožena stranka meni, da je tožnikov zahtevek zastaran in sicer iz razlogov, kot je navedla v odgovoru na tožbo (tako za telesne bolečine in neugodnosti kot tudi za strah). Škodni dogodek, v katerem se je tožeča stranka poškodovala se je pripetil dne 8. 7. 2006, tožbeni zahtevek pa je tožeča stranka vložila 15. 10. 2010. Glede na navedeno, je od same nezgode minilo že več kot tri leta, torej je del zahtevka za telesne bolečine in neugodnosti že zastaral. Glede na navedeno tožena stranka upravičeno uveljavlja zastaranje tožbenega zahtevka tožeče stranke za telesne bolečine in neugodnosti v delu, ki se nanaša na obdobje od 8. 7. 2006 do 18. 1. 2007, ko se je njeno aktivno zdravljenje zaključilo, kar je razvidno iz izvida K. d. d. z dne 18. 1. 2007. Takrat je bil tožnik pozvan, da se naj oglasi po enem letu, po operativnem posegu. Torej kot je že navedeno tožena stranka meni, da je tožbeni zahtevek tožnika v tem delu zastaran, saj se je aktivno zdravljenje zaključilo, tožnik pa ni imel nobenih težav v nadaljnjem obdobju, kar pa je razvidno tudi iz izvida SB C. z dne 18. 4. 2008, ko se je zglasil po datumu, za odstranitev OSM (enako tudi za strah). Glede na navedeno toženka meni, da je naslovno sodišče zmotno odločilo, da zastaranje ni nastopilo, zato predlaga, da sodišče druge stopnje, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da del tožbenega zahtevka, na katerega se nanaša ugovor zastaranja zavrne kot neutemeljen.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je A. mogoče šteti kot organ v smislu 365. člena OZ, saj določilo na nobenem mestu ne govori o tem, da bi moralo iti za državni organ. V skladu s 333. členom ZZavar je A. edino pristojno za reševanje odškodninskih zahtevkov v primeru škod, ki jih povzročijo neznani vozniki oziroma vozniki nezavarovanih vozil. Ne glede na to ali je mogoče A. šteti za pristojni organ v smislu 365. člena OZ je zastaranje v subjektivnem smislu (352. člen OZ v vsakem primeru začelo teči 1. 1. 2009, to je dan po tem (336. člen OZ), ko je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno, torej ko je bil obseg škode tožniku v celoti znan. Izvedenčevim ugotovitvam, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno dne 31. 12. 2008, tožena stranka ni osporavala. Zastaranje je torej v subjektivnem smislu začelo teči dne 1. 1. 2009 in je nastopilo dne 1. 1. 2012, v objektivnem smislu pa je pričelo teči 9. 7. 2006, torej dan po škodnem dogodku dne 8. 7. 2006 je nastopilo 9. 7. 2011. Tožba pa je bila vložena dne 15. 10. 2010, torej znotraj obeh zastaralnih rokov, prav tako ni mogoče govoriti o tem, da bi odškodninska terjatev zastarala zgolj v delu, torej gledano glede posameznih oblik nepremoženjske škode, glede drugih oblik pa ne. 352. člen OZ govori o zastaranju odškodninske terjatve v celoti in tudi sama odškodninska terjatev se ne glede na to, da je sestavljena iz posameznih delov, šteje kot enotna terjatev. Zastaranje torej začne teči in po preteku zastaralnega roka nastopi glede celotne terjatve in ne glede njenih posameznih delov, saj tudi celotna terjatev zapade v plačilo istočasno. Po mnenju tožeče stranke je ugovor zastaranja tožene stranke neutemeljen. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je glede ugovora zastaranja, na katerega se sedaj nanaša pritožba, delno materialno pravno uporabilo napačno. To je v delu, kjer sodišče prve stopnje uporabi določbo člena 365 OZ, ki določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Sodišče prve stopnje je štelo, da je vložen odškodninski zahtevek na Slovensko zavarovalno združenje dne 29. 6. 2009 pomenil pretrganje zastaranja. S tem sodišče prve stopnje neupravičeno štetje, da je s tem upnikovim dejanjem dne 29. 6. 2009 prišlo do pretrganja zakonsko določenega triletnega zastaralnega roka, ki bi potekel 9. 7. 2009, do vložitve tožbe, dne 15. 10. 2010 pa je začel znova teči zastaralni rok, in se tako zastaralni rok ni iztekel. Takšno naziranje sodišča prve stopnje je materialno pravno napačno, vendar ni vplivalo na pravilnost ugotovitev, da odškodninski zahtevek ni zastaral, ker je sodišče prve stopnje nadalje še zaključilo, da je bilo zdravljenje, tožnika v celoti zaključeno dne 31. 12. 2008, kar je razvidno iz izvedenskega mnenja dr. L. z dne 29. 3. 2014, kar pomeni, da tudi z vidika končanega zdravljenja zahtevek nikakor ni zastaran. Po določbi člen 365 OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovem dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Enake učinke kot tožba imajo tudi druga upnikova dejanja, toda samo takšna, ki so podana pred sodiščem ali drugim pristojnim organom in katerih namen je ugotoviti obstoj terjatve, njeno zavarovanje ali izterjavo, npr. uveljavljenje ugovora v pobot v pravdi, obvestitev drugega v pravdi, priglasitev terjatve v postopku prisilne poravnave ali v stečajnem postopku, uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, predlog za prisilno izvršbo ali zavarovanje, dejanje v upravnem postopku ali predlog za arbitražni postopek oziroma tožba v arbitražnem postopku. Upnikova dejanja, ki pretrgajo zastaranje so v 365. členu opisana z vsemi opredelitvenimi elementi. (1) V 368. členu pa je pojasnjevalna določba, da za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznosti. Zato vloženega odškodninskega zahtevka nad toženo stranko dne 29. 6. 2009 ni mogoče šteti kot takšnega, zaradi katerega bi prišlo do pretrganja zakonsko določenega triletnega zastaralnega roka.

6Sodišče prve stopnje pa je v točki 19 svoje obrazložitve zaključilo, da tudi glede zaključenega aktivnega zdravljenja tožnika sodišče pojasnjuje, da se le-to konča, ko je razviden oziroma znan celoten obseg škode. Zdravljenje tožnika v celoti je bilo zaključeno 31. 12. 2008, kar je razvidno iz medicinskega izvedenskega mnenja dr. L. z dne 29. 3. 2014, kar pomeni, da tudi z vidika končanega zdravljenja zahtevek nikakor ni zastaran. Tožba je bila namreč vložena dne 15. 10. 2010 in tako triletni subjektivni zastaralni rok do vložitve tožbe ni pretekel. Pritožnica v pritožbi te dejanske in pravne ugotovitve, da se je zdravljenje zaključilo dne 31. 12. 2008, pritožbeno ne izpodbija. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je del zahtevka tožeče stranke za telesne bolečine in neugodnosti ter za strah v delu, ki se nanaša na obdobje od 8. 7. 2006 do 18. 1. 2007, ko se je njeno aktivno zdravljenje zaključilo, kar naj bi bilo razvidno iz izvida K. d.d. z dne 18. 1. 2007, zaključilo. V nasprotju s temi pritožbenimi navedbami pa sodišče prve stopnje kot konec zdravljenja opredeljuje datum 31. 12. 2008 in ta ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na medicinskem izvedenskem mnenju dr. L. z dne 29. 3. 2014. Izvedenec je v svojem mnenju ugotovil, da se je zaradi posledic obravnavanja poškodbe tožnik zdravil ambulantno in hospitalno. Zdravljenje je trajalo od 8. 7. 2006 do 15. 2. 2007, ko je zaključil z bolniškim staležem. Drugi del zdravljenja je bil potreben zaradi odstranitev kovinskega materiala in je trajal od 8. 10. 2008, ko je bil operiran, pa do 31. 12. 2008, ko je zaključil polni bolniški stalež. S tem je bilo zdravljenje v celoti zaključeno. Rok za zastaranje terjatev za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo začne teči, ko je bilo tožnikovo stanje stabilizirano in končano. Gre za tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Ni pomembno, da morebitni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni. (2) Tožnikovo aktivno zdravljenje je tako bilo zaključeno dne 31. 12. 2008, tožba za zahtevek za plačilo nepremoženjske škode pa je bila vložena dne 15. 10. 2010, tako od aktivno zaključenega zdravljenja pa do vložitve tožbe ni pretekel triletni zastaralni rok iz prvega odstavka in tudi ne iz drugega odstavka 352. člena OZ. Tako ni moč slediti pritožbenim navedbam tožene stranke, da je del zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na telesne bolečine in neugodnosti v delu, ki se nanaša na obdobje od 8. 7. 2006 do 18. 1. 2007, ko naj bi se njeno aktivno zdravljenje zaključilo, zastaral. Po zaključku sodišča prve stopnje se je namreč aktivno zdravljenje tožnika hkrati zaključilo dne 31. 12. 2008, iz česar izhaja, da aktivno zdravljenje ni potekalo le do 18. 1. 2007, kot to v pritožbi navaja tožena stranka. Tako delno zastaranje iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem do 18. 1. 2007 ni nastopilo, enako velja tudi za delno zastaranje iz naslova strahu. V tej zvezi je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni utemeljen ugovor zastaranja o tožbenem zahtevku iz naslova strahu, pri čemer je glede zastaranja primarnega strahu sodišče prve stopnje pojasnilo, da začne zastaranje tudi za to obliko škode teči, ko je tožniku po običajnih kriterijih znano, kakšen obseg škode je utrpel, torej gledano celostno in ne le po posameznih oblikah škode (strah je zgolj ena odškodninska postavka). Tožena stranka tako v pritožbi meni, da je tožnikov zahtevek zastaran v delu, ki se nanaša na obdobje od 8. 7. 2006 do 18. 1. 2007, pri tem pa protispisno navaja, da se je aktivno zdravljenje tožnika zaključilo tega dne, saj je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja dr. L. zaključilo, da se je aktivno zdravljenje tožnika zaključilo dne 31. 12. 2008. Zaključek sodišča prve stopnje je utemeljena na podlagi mnenja izvedenca dr. L. z dne 29. 3. 2014, medtem ko trditev tožene stranke nima opore v tem izvedenskem mnenju.

7Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje sledilo navedbam in zaključkom sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v delih, katerega zastaranje uveljavlja tožena stranka, ni zastaral. Tožena stranka ne uveljavlja nastopa zastaranja odškodnine iz naslova psihičnih bolečin za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Uveljavlja le delno zastaranje fizičnih bolečin in neugodnosti zdravljenja in iz naslova strahu, čemur pa sodišče druge stopnje ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel v nezgodi pretres možganov, odprt zlom leve ličnice prve stopnje, zlom leve lopatice, zlom osmega in devetega rebra, odgrnine in pretrganje membrane bobniča levo ter izliv krvi pod bobničem levo. Iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je tožniku prisodilo 9.500,00 EUR, za strah 1.700,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 24.200,00 EUR, skupaj 27.780,00 EUR. Tožena stranka v pritožbi ne uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki bi se nanašal na višino prisojene odškodnine iz posameznih postavk, ki so določene v členu 179 OZ. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus uporabe materialnega prava in sicer določb člena 179 in 182 OZ in je pri tem ugotovilo, da prisojena odškodnina po posameznih postavkah ustreza načelu prisoje pravične denarne odškodnine iz naslov nepremoženjske škode in je ustrezna tako subjektivnim kot objektivnim kriterijem, katera mora spoštovati sodišče prve stopnje pri določitvi pravične denarne odškodnine.

8Po določbi člena 353 ZPP, sodišče druge stopnje zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo prve stopnje, če spozna, da niso podani razlogi iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je sodišče druge stopnje s to sodbo, v celoti zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je še ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 791,53 EUR. Ti stroški so sestavljeni iz nagrade za postopek s pritožbo po tar. št. 32010 Odvetniške tarife, ki znaša 628,80 EUR in stroške po tar. št. 6002 Odvetniške tarife v znesku 20,00 EUR, vse povečano z 22 % DDV, po tar. št. 6007 Odvetniške tarife.

-----

Op. št. (1): Tako komentar po Obligacijskemu zakoniku, druga knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, stran 503-504.

Op. št. (2): Tako sodba VS RS II Ips 105/2012 z dne 20. 2. 2013 in sodba in sklep II Ips 574/2008 z dne 22. 12. 2011.