VDSS sodba Psp 558/2014

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe ustavilo postopek v zvezi z vtoževano odpravo odločb št. ... z dne 18. 2. 2013 in z dne 27. 8. 2012 ter izplačilo razlike v pokojninski dajatvi zaradi negativne uskladitve pokojnin (I. točka izreka). Hkrati je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov razlike v pokojnini v plačilo do plačila (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodne odločbe glede zakonskih zamudnih obresti je tožnica vložil pravočasno pritožbo.

V laični pritožbi navaja le, da je znižanje pokojnine s 1. 6. 2012 za 250,00 EUR na mesec ni prizadelo le finančno. Vplivalo je tudi na njeno zdravstveno stanje zaradi operacije na obeh očesih, zloma obeh rok in depresije. Znižanje je povzročilo negotovost, strah in skrb, kako doplačevati posamezna zdravila in nekatere terapije, hkrati pa zagotoviti dovolj sredstev za čas, ko bo v celoti odvisna od pomoči drugih.

Vztraja pri zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti iz naslova odškodnine zaradi nezakonitega posega v pridobljeno pokojnino.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe pritožnice, vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih iz izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje:

Nobenega dvoma ni, da je na podlagi Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZUJF) prišlo do protiustavnega posega v pokojninske dajatve določenim uživalcem pokojnin zaradi tako imenovane negativne uskladitve s 1. 6. 2012. Vendar pa je bil v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 (Ur. l. RS, št. 25/2013), ki je razveljavilo 2., 3., in 4. odstavek 143. člena ZUJF-a, sprejet Zakon o odpravi posledic razveljavljenega člena ZUJF-a (Ur. l. RS, št. 47/2013; v nadaljevanju: ZOPRZUJF). Na podlagi ZOPRZUJF-a so bile vsem prizadetim uživalcem 24. 6. 2013 izdane nove odločbe, s katerimi so bile odpravljene pravne posledice protiustavnega posega v pravnomočno pridobljene pravice za nazaj, za naprej pa vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred posegom v pokojnine meseca junija 2012. Že ob izplačilu junijskih pokojninskih dajatev v letu 2013 je bilo poračunanih 20 % pripadajočega zneska razlike, preostalih 80 % pa za mesec maj 2014.

ZOPRZUJF, v skladu s katerim so bile odpravljene pravne posledice posega v pravnomočno pridobljene pravice, je zagotovil le izplačilo pripadajočih nominalnih zneskov razlike v pokojnini, ne pa tudi morebitnega plačila zakonskih zamudnih obresti, kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje. Ker v navedenem materialnem predpisu ni zakonske podlage za vtoževane zamudne obresti, je z izpodbijano sodbo takšen tožbeni zahtevek zakonito zavrnjen.

Po splošnih pravilih civilnega prava zamudne obresti sicer predstavljajo sankcijo za nepravočasno izpolnitev denarne obveznosti. So namreč objektivna posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznost. Vendar pa zaradi javnopravne narave pokojninskih dajatev, navedena pravila obligacijskega prava v predmetni zadevi niso uporabljiva. Z 277. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) je vprašanje zamude v izpolnitvi pokojninske dajatve urejeno tako, da do nje pride šele, če denarna dajatev ni izplačana v 60 dneh od izvršljivosti odločbe o priznani pravici. V konkretnem primeru seveda ne gre za takšen dejanski stan.

Ne gre niti za dejanski stan iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, ki ureja t.i. objektivno odgovornost toženega zavoda za plačilo odškodnine v višini zamudnih obresti, ko na podlagi drugostopenjske upravne odločbe ali po odločbi sodišča, pride do izplačila pokojninske dajatve za nazaj. V predmetni zadevi je postopek iz spora o glavni stvari zaradi umaknjene tožbe na odpravo posamičnih upravnih aktov o negativni uskladitvi pokojnin pravnomočno ustavljen, zato je morala pritožba tudi v tej smeri ostati neuspešna.

Na koncu je potrebno le še pojasniti, da finančne posledice negativne uskladitve pokojnin, niti njihov morebiten vpliv na zdravstveno stanje tožnice, za pritožbeno rešitev zadeve o vtoževani akcesorni denarni terjatvi, pravno sploh niso odločilne.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi zavrnilno sodno odločbo sodišča prve stopnje.