VSL sklep II Cp 1511/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnikov za oprostitev, podrejeno za obročno plačilo sodne takse za tožbo v znesku 352,35 EUR. Predlog za oprostitev, podrejeno za obročno plačilo sodne takse za tožbo v znesku 82,65 EUR in za pritožbo v znesku 60,99 EUR pa je zavrglo.

2Tožnika se v pritožbi sklicujeta na vse pritožbene razloge. Predlagata, naj ju pritožbeno sodišče oprosti plačila sodnih taks oziroma jima vsaj omogoči plačilo v obrokih, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajata, da bi sodišče lahko zahtevalo plačilo sodne takse v zavrnjenem delu le od toženca, ne pa od tožnikov. Zmotno je stališče, da sta tožnika zmožna poravnati sodno takso, ker sta iz tega naslova na svoj račun že prejela 352,35 EUR. Sodišče ni upoštevalo, kdaj sta tožnika ta znesek prejela, niti dejstva, da je finančno stanje prvega tožnika, ki je brezposeln, izredno slabo. Plačilo takse bi zato ogrozilo preživljanje tožnikov in njunih družinskih članov. Razlogi o zavrženju njunega predloga so sami s seboj v nasprotju. Ko je sodišče tožnikoma naložilo plačilo sodne takse, je namreč dejansko odpravilo sklep o taksni oprostitvi. Izpodbijani sklep je zato nezakonit.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je izčrpno in pregledno pojasnilo svojo odločitev. Razlogi, ki jih je navedlo v izpodbijanem sklepu, so v dejanskem in pravnem pogledu pravilni, zato jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

5Pritožbeni očitek, da bi smelo sodišče zahtevati plačilo sodne takse za tožbo, sorazmerno z njunim uspehom v pravdi, le od toženca, ker sta bila tožnika oproščena plačila sodnih taks, je odveč. Sodišče prve stopnje je namreč to že storilo. Pač pa se tožnika ne moreta izogniti vračilu zneska 352,35 EUR. V tem obsegu je namreč sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o taksni oprostitvi z dne 8. 4. 2010, upoštevaje tretji odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Tožnika se zoper navedeni sklep z dne 11. 2. 2015 nista pritožila, sicer pa neupravičeno prejetega zneska ne moreta obdržati, ne glede na njuno zatrjevano slabo premoženjsko stanje.

6Tožnika se nadalje neutemeljeno upirata plačilu zneskov 82,65 EUR takse za tožbo in 60,99 EUR takse za pritožbo, ki ju dolgujeta na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Neresen je njun pritožbeni očitek, da je sodišče s tem dejansko odpravilo sklep o taksni oprostitvi, saj gre za izpolnitev njune zakonske obveznosti, ki temelji ravno na dejstvu, da ta bila tožnika v pravdi oproščena plačila taks. Ker sta v postopku delno uspela, na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pa sta pridobila premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena, morata ta del takse plačati. Njun ponovni predlog za taksno oprostitev je torej sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. Sicer pa takšno kopičenje predlogov, ki pomeni poskus obiti navedeno zakonsko določilo, ne more uživati pravnega varstva. Posplošene pritožbene trditve, da naj bi plačilo zahtevanih zneskov ogrozilo preživljanje tožnikov, zato niso upoštevne.

7Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

8Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker sta tožnika s pritožbo propadla, jih morata kriti sama.