VSL sodba III Cp 984/2015

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino 330,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2011 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek tožnika za plačila 1.698,20 EUR kot neutemeljen zavrnilo in mu naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške 19,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnik se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga pritožbenemu sodišču, da jo spremeni oz. razveljavi. Navaja, da je za pretrpljene bolečine in nelagodnosti sodišče tožniku prisodilo prenizko odškodnino in meni, da je upravičen do zneska 700,00 EUR. Tudi odškodnina iz naslova strahu je izrazito nizka in ni skladna s podobnimi primeri v sodni praksi. Tožnik je jasno izpovedal, kakšne občutke strahu je preživljal v trenutku nastanka poškodbe, kakor tudi v času zdravljenja. Tožnik je otrok, ki ima strah pred zdravniki in prostori, kjer se opravljajo storitve, vezane na zdravljenje. Ob nastanku nesreče je bil prisoten strah zaradi udarca v koleno in zaradi krvavitve na kolenu, kasneje se je zbal za svoje zdravje ter ga je bilo strah prevezov rane, saj se je takrat rana razbolela.

3Pritožba ni utemeljena.

4Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina odškodninske obveznosti tožene stranke ter pri tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

5Tožnik je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča pri padcu v stanovanjski hiši zavarovanke tožene stranke dne 18. 1. 2011 utrpel poškodbo, ki se po Fischerjevi razvrstitvi telesnih poškodb uvršča med zelo lahke (odrgnina na desnem kolenu z blago oteklino), pri čemer je bila potrebna zdravniška oskrba le ambulantna. Za ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti je prvostopenjsko sodišče tožniku odmerilo odškodnino v primernem denarnem znesku. Pri tem je pravilno upoštevalo merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika, po katerih je treba upoštevati stopnjo in trajanje bolečin ter težo in naravo poškodbe. Na podlagi tožnikove izpovedbe in medicinske dokumentacije je ugotovljeno, da je trpel bolečine manjše intenzitete, ki so trajale krajše obdobje (en dan srednje hude, nato bolj blage, občasno ga zaboli ob šolskih dejavnostih). Po poškodbi je bil pregledan pri svojem osebnem zdravniku in v UKC ..., 14 dni je bil doma in jemal protibolečinske tablete ter počival. Za opisane bolečine in nevšečnosti zaradi udarnine kolena je prejel znesek, ki ustreza približno 0,4 povprečne plače v RS na zaposlenega v času sojenja, kar je ustrezno tudi glede na sodno prakso, četudi povsem primerljivih primerov pritožbeno sodišče ni ugotovilo(1). Tožnik je utrpel bagatelno poškodbo, zato prisojena odškodnina ni prenizka, pritožbeni očitki v tej smeri pa neutemeljeni.

6Enako velja glede prisojene odškodnine za strah in tudi v tem delu pritožbeni očitki tožnika o nepravilni uporabi materialnega prava niso utemeljeni. Sodišče je ustrezno upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku še otrok ter da se je bal krvi. Za izredno kratkotrajni primarni in sekundarni strah, ki očitno ni bil intenziven glede na izpovedbo tožnika, prisojena odškodnina, ki je na meji pravno priznane škode, nikakor ni prenizka. Pritožbene trditve, da je bilo tožnika tudi strah pred zdravniki in zdravniškimi prostori, so novota, zato jih pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odstavka 337. člena ne sme upoštevati.

7Ker niso podani pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8Sojenje v tej zadevi je preneseno na Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS št. Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015.

--------------

Op. št. (1): V bazi odločb Vrhovnega sodišča RS o nepremoženjski škodi so odškodninski primeri, ki se po Fischerjevem sistemu uvrščajo v skupino zelo lahkih (I), vendarle „težji“ oziroma drugačni od tožnikovega primera, predvsem pa gre ponavadi za več lahkih poškodb skupaj.