VSK sodba Cpg 413/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 1.560,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, poleg tega pa je tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 2.004,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Škoda je tožeči stranki nastala zaradi posledic obsežnih gradbenih del v neposredni bližini njenega lokala in posredno zaradi poškodovanja kanalizacijske napeljave pod teraso gostinskega lokala. Tožnik je moral namesto tožene stranke izvesti določena gradbena dela, saj je bila izvedba teh del nujno potrebna. Sicer pa je tožena stranka temelj tožbenega zahtevka priznala, sporna je ostala le višina tega zahtevka, pri čemer je tožena stranka zahtevala postavitev izvedenca. Tožnik je imel v zvezi s teraso sklenjeno zakupno pogodbo. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v kritičnem letu zakupne pogodbe ni imel sklenjene, saj je tožnik naknadno plačal zakupnino tudi za to obdobje, pri čemer je tožena stranka zakupnino sprejela in je ni vrnila. Tožena stranka je tožeči stranki poslala tudi dopis, s katerim je priznala pravico do povrnitve stroškov, ki jih je tožena stranka imela v zvezi s prestavitvijo in vgradnjo nove kanalizacije. Ta dopis je tožeča stranka priložila tožbi. S tem dopisom je tožena stranka izjavila, da je Občina pripravljena priznati stroške, nastale pri obnovi kanalizacije in obnovi terase lokala v višini, ki je dokazljiva z ustreznimi računi in ki bo naknadno preverjena tudi s strani sodnega izvedenca za gradbeništvo. V takšni smeri je bil podan tudi odgovor na tožbo. Tožnik je z gradbenimi deli tudi odvračal morebitno škodo od sebe, posebej pa tudi škodo, ki bi v končni konsekvenci bremenila toženo stranko. Zaključek sodišča, da je tožnik odvračal škodo od sebe in ne od tožene stranke je povsem nelogičen.

Tudi kar se tiče tožbenega zahtevka za škodo iz naslova izgubljenega dobička, je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek v tem delu zastaral, ker naj bi bila dela končana konec junija 2008. Tega ni potrdila nobena zaslišana priča, prav tako pa ni tega zaključka mogoče narediti na podlagi listin, ki jih je sodišče vpogledalo v dokaznem postopku. Tožeča stranka je dostavila sodišču izpisek prometa do 15.7.2008, iz katerega je razviden vpad prometa glede na leto pred tem v istem časovnem obdobju. Da je bilo nemogoče uporabljati teraso (v času, ko je bila razrita in so se zamenjevale kanalizacijske cevi, kot tudi v času, ko je bilo gradbišče v neposredni bližini in je bil dostop do lokala možen le preko lesenih desk), je splošno znano. Tožeča stranka je izpad dohodka dokazala z računovodskimi listinami, ki se štejejo za javne listine. Izpad dohodka je neposredno povezan z gradnjo in je tožeča stranka tudi prepričljivo izpovedala, da ljudje, ki so vezani na uporabo edine banke v mestu, seveda nimajo druge izbire kot da to banko obiščejo. To pa ne velja za lokal, saj imajo ljudje v bližini tudi druge gostilne. Zato je po mnenju tožeče stranke (ki je priložila tudi fotografije) več kot očitno, da ni potrebno nikakršno dodatno dokazovanje glede vpliva imisij na delovanje gostinskega lokala. Vsak človek ve, da sedenje na terasi ob gradbišču (ki vključuje druženje in uživanje hrane ter pijače) praktično ni mogoče. Nobena priča tudi ni izpovedala, da so bila gradbena dela končana konec junija 2008. Priče izpovedujejo, da so bila dela zaključena v začetku julija ali v prvi polovici julija. Čeprav je promet z osebnimi vozili stekel, to še ne pomeni, da so bili urejeni pločniki, zelenice ter da je bila zaključena infrastruktura. Tožnik je z gotovostjo vedel za škodo takrat, ko na gradbišču ni bilo več delavcev in ko je gradbišče dobilo uporabno dovoljenje. Tožnik tudi ni gradbeni delavec in zanj je gradbišče odprto toliko časa kolikor časa videva delavce in gradbene stroje na gradbišču. Šele od tedaj, ko tega več ni, začne teči zastaralni rok. Dejstvo, da so veliki gradbeni stroji in veliki kamioni obratovali le nekaj metrov od sporne terase, gotovo pomeni, da so bile imisije prekoračene, upoštevaje tudi čas, ko je tožnik menjaval kanalizacijo. V takih okoliščinah nihče ni bil pripravljen konzumirati hrane oz. pijače v tožnikovem gostinskem lokalu.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Kar zadeva povrnitve lastnih sredstev, ki jih je tožnik vložil v obnovo terase v višini 27.300,00 EUR s pp, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima tožnik sporno teraso, ki se nahaja pred tožnikovim gostinskim lokalom Gostilna I., v posesti in zato koristi od teh vlaganj uživa sam. V tej zvezi pritožba niti ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima tožnik sporno teraso v posesti na podlagi veljavne zakupne pogodbe, pri čemer tudi ni pomembno, ali je bil tožnik v času izvajanja spornih gradbenih del na omenjenem trgu zakoniti ali nezakoniti posestnik sporne terase. Tožnikov verzijski zahtevek, s katerim od tožene stranke zahteva povrnitev vlaganj, za katere je povečal vrednost tuje nepremičnine, je iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča preuranjen, saj glede na to, da ima tožniki sporno teraso še vedno v posesti in uporabi na podlagi veljavne zakupne pogodbe, do prehoda koristi od prikrajšanca na okoriščenca še ni moglo priti.

Ravno tako so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da ta zahtevek ni utemeljen niti na pogodbeni pravni podlagi, ki jo je zatrjevala tožeča stranka. Tožena stranka je namreč bila pripravljena tožniku povrniti vrednost njegovih vlaganj v sporno teraso (tako pred pravdo kot med pravdo), vendar pod jasnim pogojem, da ji tožnik izroči račune oz. ustrezno dokumentacijo, iz katere bo razvidna višina njegovih vlaganj, nakar bi tožena stranka s pomočjo ustreznega sodnega izvedenca oz. cenilca gradbene stroke še preverila vrednost teh vlaganj. Nobenega dvoma ni, da se omenjeni pogoj ni uresničil, zato se tožeča stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne more uspešno sklicevati na zatrjevano pogodbeno podlago (59. člen Obligacijskega zakonika - OZ). V tej zvezi tudi niso bili podani pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, saj tožena stranka več kot očitno v tem delu ni pripoznala tožbenega zahtevka. Izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka mora biti jasna, nedvoumna in nepogojna (prvi odstavek 316. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Tudi zahtevano plačilo v višini 51.541,65 EUR s pp iz naslova izgubljenega dobička je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zavzelo pravilno stališče, da je glede začetka teka zastaranja te terjatve (v smeri obsega škode) relevanten čas, ko je prenehala dejavnost, iz katere je izvirala škoda zaradi prekomernih imisij, upoštevaje ob tem, da je sodišče prve stopnje zahtevek za izgubo dobička upravičeno presojalo na podlagi določbe tretjega odstavka 133. člena OZ (1). Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo (zlasti na podlagi skladnih izpovedb prič P., F. in G. in upoštevaje ob tem, da je tožnik v tej zvezi podajal različne in nasprotujoče trditve o tem, do kdaj je bilo gradbišče aktivno), da so bila glavna gradbena dela, ki naj bi tožniku povzročala močan hrup, prah in smrad iz odprte kanalizacije, oz. mu onemogočala dostop do gostinskega lokala, končana do konca junija 2008, upoštevaje ob tem, da je bil 1. ali 2. julija 2008 na spornem trgu v okviru zgrajenega krožišča že sproščen promet. Tedaj je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik vedel za obseg škode, tožbo pa je vložil šele 14.7.2011, torej po poteku triletnega subjektivnega zastaralnega roka (prvi odstavek 352. člena OZ), zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnikova terjatev v tem delu zastarala. Poleg tega pa tožnik tudi ni podal dovolj konkretnih trditev v smeri (zlasti glede časovnega trenutka), da so zatrjevane imisije presegale običajne mere, navsezadnje pa je ostala sporna tudi vzročna zveza, saj je ostala v tej zvezi nejasna in nedokazana razmejitev med izgubljenim dobičkom zaradi izvedbe gradbenih del v okviru projekta rekonstrukcije trga in izgubljenim dobičkom, ki je tožniku nastal, ko je po lastni volji v tem času preurejal sporno teraso in notranjost svojega gostinskega lokala.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 1.560,62 EUR s pp (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 1.259,20 EUR, pavšalni materialni stroški po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22% DDV, upoštevaje ob tem določbo 20. člena Odvetniške tarife - Ur. l. RS, št. 2/2015).

----------------------------------------------

op. št. 1: Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje.