VSK sodba Cpg 329/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se zaradi spremenjenih okoliščin razveže sporazum, ki sta ga pravdni stranki sklenili 8.4.2011 in s katerim sta se sporazumeli, da pogodba o ureditvi in uporabi prostora za predelavo gradbenih odpadkov z dne 8.3.2002 in pogodba o ureditvi in uporabi prostora za predelavo gradbenih odpadkov z dne 19.11.2002 prenehata veljati in da mora tožeča stranka s parc. št. 878/3 k.o. A. odstraniti vse delovne priprave, začasne objekte, stroje, predelani in nepredelani material in nepremičnino izročiti toženi stranki prosto oseb in stvari. Tožeča stranka je zahtevala razvezo le enega člena sporazuma, vendar je bil ta člen za sporazum bistven in brez njega tožena stranka sporazuma ne bi sklenila. Tožeča stranka bi zato lahko zahtevala le razvezo celotnega sporazuma. Zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja je bil zavrnjen iz razlogov na strani tožeče stranke, tožeča stranka bi že ob podpisu sporazuma morala predvideti, da morda gradbenega dovoljenja ne bo mogla dobiti, saj je bil nov prostorski načrt takrat že v pripravi in tudi že javno objavljen.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej ponavlja relevantno dejansko stanje v zadevi. Meni, da je sodišče napačno presodilo, da sporazum brez določbe 2. člena ne more obstajati. Namen sporazuma, kot sta ga sledili stranki, je bil preselitev dejavnosti tožeče stranke (predelave gradbenih odpadkov) na novo lokacijo in ureditev vzajemnih razmerij iz prejšnjih pogodb. Tožeča stranka izpostavlja določbo 4. člena, s katero je bilo dogovorjeno, da bosta stranki po pridobitvi gradbenega dovoljenja sklenili aneks k pogodbi. Sodišče ta namen priznava, vendar sporazuma ne obravnava iz tega izhodišča. Za tožečo stranko je bil sporazum sporen le, kolikor določa rok prenehanja veljavnosti prejšnjih pogodb. To pa ni tista sestavina, brez katere bi bila ostala določila brez pomena. Tožeča stranka je rok štela kot odložni pogoj začetka veljavnosti pogodbe, na podlagi katere je opravljala dejavnost. Sodišče sporno razmerje obravnava tudi po 88. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Tako stališče je nepravilno, saj je tožeča stranka uveljavljala razvezo in ne ničnosti pogodbe. Poleg tega se zahtevek nanaša na razvezo sporazuma, kolikor ta določa rok za prenehanje veljavnosti pogodb in tako bi ga sodišče moralo obravnavati (ne pa le kot zahtevek za razvezo enega člena). Tožeča stranka gradbenega dovoljenja ni mogla pridobiti, ker ni razpolagala s stavbno pravico, Za prenos le-te je potrebno overjeno zemljiškoknjižno dovolilo. Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena zadrževala podpis pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice. Dejstvo, da se je priča zmotila v datumu, ne more biti razlog, da se ta trditev šteje za nedokazano. Zemljiškoknjižno dovolilo je tožeča stranka dobila šele 27.6.2011, vpis pa je bil nato opravljen 15.9.2011. Tožena stranka torej obveznosti do tožeče stranke ni izpolnjevala v skladu z načelom vestnosti in poštenja. Postopanje v zvezi s stavbno pravico je bilo v celoti odvisno od ravnanja tožene stranke in tožeča stranka je bila na ta način omejena pri pridobivanju gradbenega dovoljenja. Pravica graditi je tudi legitimacija za pridobivanje soglasij. Sodišče v breme tožeče stranke obravnava tudi vprašanje seznanjenosti z veljavnim prostorskim aktom. Tožeča stranka namreč v postopku zatrjuje, da ji je možnost pridobitve gradbenega dovoljenja zagotavljala tožena stranka. Takrat veljavni PUP je tožeči stranki to tudi omogočal. Tožeča stranka očita, da je bila zavedena in da je bilo zavajanje namenjeno sklenitvi sporazuma. Ugotovitev sodišča o veljavnem prostorskem aktu pred uveljavitvijo državnega prostorskega načrta (DPN) je v nasprotju z lokacijsko informacijo, ki jo je 16.5.2011 izdala tožena stranka. Tožeča stranka ne sprejema zaključkov sodišča, da gradbenega dovoljenja ni pridobila iz razlogov na njeni strani. Razlog za nepridobitev soglasij je bilo dejstvo, da takrat še ni imela stavbne pravice. Ugotovitev sodišča na podlagi izpovedi prič B. in M., da je tožena stranka ravnala v smeri uresničitve namena iz sporazuma, pa opravičuje trditev tožeče stranke o spremenjenih okoliščinah. Če sta se stranki trudili za realizacijo sporazuma, ta pa ni bila možna zaradi tretjega - upravne enote - gre za spremenjene okoliščine. Očitek tožeči stranki, da ni ravnala z zadostno skrbnostjo, je potrebno obravnavati iz vloge in položaja tožene stranke pri zagotavljanju nalog, ki jih slednji nalaga 21. člen Zakona o lokalni samoupravi. Tožena stranka tako ne bi smela ostati brez dejavnosti ravnanja z gradbenimi odpadki, zato bi bilo treba standard skrbnosti ravnanja tožeče stranke obravnavati izhajajoč iz položaja tožene stranke. Potrebno bi bilo ugotavljati tudi odgovornost tožene stranke za nastalo situacijo. Tudi sicer pa tožeči stranki ni bilo znano, da bo prišlo do spremembe DPN, saj se je v celoti zanesla na zagotovila tožene stranke. Za okoliščine je izvedela šele po podpisu pogodbe. Tožeča stranka ni imela druge možnosti, kot da je sledila zahtevam tožene, zato je napačna ugotovitev v 8. točki izpodbijane sodbe, da bi se tožeča stranka lahko izognila temu, da je prišla v tak pravni položaj. Tožeča stranka tudi meni, da bi moralo sodišče moralna in temelja načela pri ravnanju tožene stranke presojati v povezavi z njenim ravnanjem po tem, ko je bilo gradbeno dovoljenje zavrnjeno. Po določbi 9. člena bi se stranki glede nastale situacije morali dogovarjati, tožena stranka pa je dogovor odklanjala in pri tem izkoristila svoj položaj močnejše stranke.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tej pravdi postavila tožbeni zahtevek na razvezo dela sporazuma, ki ga je dne 8.4.2011 (oziroma v obliki notarskega zapisa dne 17.6.2011) sklenila s toženo stranko, in sicer zaradi spremenjenih okoliščin. V času podpisa sporazuma je namreč tožeča stranka pričakovala, da bo pridobila parc. št. 847/2 k.o. A. in da bo na to parcelo preselila svojo dejavnost predelave gradbenih odpadkov (ki jo je pred tem izvajala na parc. št. 878/3 in 877/3, vse k.o. A.). Dne 9.7.2011 pa je stopila v veljavo Uredba o državnem prostorskem načrtu za celovito prostorsko ureditev pristanišča za mednarodni promet (v nadaljevanju DPN), ki na parc. št. 847/2 k.o. A. ni več dopuščala izvajanja dejavnosti predelave gradbenih odpadkov. Nobenega dvoma torej ni, da so se okoliščine od podpisa sporazuma spremenile. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo iz več enakovrednih razlogov. Že utemeljenost enega od teh razlogov zadošča za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pri razvezi pogodbe gre za način prenehanja pogodbe, ki je bila veljavno sklenjena, kasneje pa iz razlogov, ki so nastopili po sklenitvi, prenehala veljati. Po tem se razlikuje od razveljavitve pogodbe, ki res učinkuje šele s sodno odločbo, po razveljavitvi pa velja, da pogodba od vsega začetka ni bila veljavno sklenjena. Tožeča stranka se je v predmetni zadevi odločila za zahtevek na razvezo pogodbe. Po določbi drugega odstavka 112. člena Obligacijskega zakonika (OZ) razveze ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila, oziroma če bi njihove posledice lahko odklonila. Ravnanje druge pogodbene stranke se torej pri razvezi pogodbe ne upošteva. Trditve, ki jih je postavila tožeča stranka in ki se nanašajo na slabo vero tožene stranke, zavajanje in kršitev načela vestnosti in poštenja, pri razvezi pogodbe zato niso relevantne in z njimi s pritožbo zoper izpodbijano sodbo ne more uspeti (1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožeča stranka morala vedeti, da je v postopku sprejem novega DPN, saj je sprejem potekal več let in bil tudi javno objavljen. Projektant tožeče stranke je dne 16.5.2011 pridobil lokacijsko informacijo, iz katere je že izhajalo, da je v pripravi DPN (stranki sta sporazum v obliki notarskega zapisa sklenili šele 17.6.2011). Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje (poleg naštetega sta o seznanjenosti tožeče stranke s sprejemanjem DPN izpovedali tudi priči B. in M.) strinja. Sklicevanje tožeče stranke na zagotovila zaposlenih pri toženi stranki, da bo lahko dobila gradbeno dovoljenje, zaključkov sodišča o tem, da je tožeča stranka bila (ali bi vsaj morala biti) seznanjena s sprejemanjem DPN, ne more ovreči. Od tožeče stranke kot gospodarske družbe se namreč v nastopanju v pravnem prometu pričakuje vsaj taka skrbnost, da preveri, ali ni morda v pripravi drugačna prostorska ureditev. Če pa je tako, niso izpolnjeni pogoji za razvezo pogodbe.

Ker je bilo treba zahtevek zavrniti že zaradi uporabe določbe drugega odstavka 112. člena OZ, se pritožbenemu sodišču z ostalimi pritožbenimi trditvami ni bilo treba ukvarjati. Tudi če bi bila pritožba v tem delu utemeljena, drugačna, za tožečo stranko ugodnejša odločitev, ne bi bila možna. Na podlagi povedanega in ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene kršitve, ki se upošteva po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za tožečo stranko in 155. člena ZPP za toženo stranko. Glede na stanje v zadevi, vsebino sodbe ter vsebino pritožbe in odgovora na pritožbo, strošek odgovora na pritožbi ni potreben strošek postopka.

------------------------------------------

op. št. 1: Drugače bi bilo, če bi tožeča stranka postavila zahtevek na razveljavitev ali ničnost pogodbe. V tem primeru bi sodišče te trditve moralo obravnavati.