VSK sklep Cpg 355/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče predlog tožeče stranke za delno oprostitev, odlog in obročno plačilo sodne takse zavrnilo.

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in v pritožbi navedla, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Iz rednega poročila stečajnega upravitelja izhaja, da je imela tožeča stranka v obdobju od 1.4. do 30.6.2014 143.920,68 EUR prihodkov in 167.044,31 EUR odhodkov. Iz bančnih izpiskov izhaja, da je v obdobju od 25.5.2014 do 28.8.2014 imela prilive v višini 218.277,35 EUR in odlive v višini 231.655,52 EUR. Ti podatki konstantno izkazujejo presežek odhodkov nad prihodki, saj je vodenje stečajnega postopka izjemno kompleksno in povezano z velikimi stroški. Tudi prodaja premoženja je povezana s stroški priprave premoženja za prodajo. Podatki na portalu AJPES o objavljenih številnih sklepih o prodaji premoženja stečajnega dolžnika ne pomenijo dejansko realizirane prodaje in s tem prihodkov v stečajno maso. Vrednejšega premoženja stečajnega dolžnika ni možno prodati. Določeno premično premoženje stečajnega dolžnika je tudi obremenjeno s stranskimi pravicami na podlagi predhodnih odredb, ki še niso pravnomočno končane, tako da bo iz tega naslova prišlo do sredstev v stečajni masi šele kasneje. Vse do danes še ni prišlo do realizacije prodaje niti ene same nepremičnine. Ker se prodaja starejša in že izrabljena sredstva, te prodaje ne zagotavljajo dovolj likvidnostnih sredstev za pokrivanje tekočih stroškov stečajnega postopka. Večino terjatev stečajnega dolžnika je bilo potrebno slabiti oziroma odpisati. Dejanske terjatve pa predstavljajo prav terjatve iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Ocenjeni mesečni stroški vodenja stečajnega postopka znašajo 116.900,00 EUR. Stečajni dolžnik mora na letni ravni zagotavljati cca 130.000,00 EUR samo za plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Res je za plačilo sodnih taks po potrjenem predračunu predvidenih 72.000,00 EUR, vendar tega zneska tožeči stranki v predračunu nihče ne zagotavlja. Glede na zasičenost trga z gradbeno mehanizacijo zaradi večjega števila stečaja gradbenih podjetij, je npr. gradbene žerjave praktično nemogoče prodati, njihova prodaja pa je povezana z visokimi stroški. Ob visoki sodni taksi in dejstvu, da je tožeča stranka v stečajnem postopku, v katerem zaradi strogo formalnega postopka prodaje ni mogoče pričakovati takojšnjega unovčenja stečajne mase, čeprav s premoženjem stečajni dolžnik razpolaga, bi lahko utemeljeno sklepali, da tožeča stranka takojšnjega plačila sodne takse ne zmore. Če sodišče ni odobrilo vsaj obročnega plačila sodne takse s trimesečnim odlogom plačila prvega obroka, je tožeči stranki praktično odvzelo pravico do sodnega varstva. S tem, ko mora tožeča stranka takoj in v celoti plačati sodno takso, pa je ogroženo njeno poslovanje, saj stečajni upravitelj ne bo mogel zagotavljati tekočega finansiranja. Moral bo upočasniti dinamiko vodenja stečajnega postopka, kar bo podaljševalo trajanje stečajnega postopka, sredstva stečajnega dolžnika se bodo starala in se bodo zato slabše unovčevala, s tem bo oškodovana stečajna mesa in bodo upniki poplačani v manjšem obsegu.

O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2013, z dne 7.5.2013, prenesena iz Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožeča stranka utemeljevala svoj predlog za delno oprostitev plačila sodne takse in za odobritev obročnega plačila sodne takse zgolj na podatkih, kot jih je povzelo prvostopno sodišče v 2. točki izpodbijanega sklepa (1). Razen navedb o višini rednih stroškov stečajnega postopka, ki se vodi nad tožečo stranko, ni v svojem predlogu navedla nobenih drugih relevantnih dejstev za utemeljitev svojega predloga. Šele v pritožbi je navedla, da se iz dejansko realiziranih prodaj premoženja stečajnega dolžnika v stečajno maso niso stekala večja sredstva, da premoženje ni likvidno, da je premično premoženje večje vrednosti obremenjeno s stranskimi pravicami, da doslej ni uspela prodati niti ene same nepremičnine, da ima starejša in že izrabljena osnovna sredstva, iz katerih ni pričakovati večjih kupnin, da so morali terjatve slabiti oziroma odpisati, da edine terjatve predstavljajo terjatve iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Te navedbe so v skladu s prvim odstavkom 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe ne more upoštevati, saj tožeča stranka ni navedla razlogov, zaradi katerih jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu, ko bi morala podati vsa relevantna dejstva, ki bi utemeljevala njen predlog.

Podatki, ki jih je v izpodbijanem sklepu povzelo prvostopno sodišče, o višini prilivov na transakcijski račun stečajnega dolžnika in odlivov iz tega računa, ter podatki o prihodkih iz unovčenja stečajne mase in tekočih in občasnih stroškov v stečajnem postopku, tudi po mnenju pritožbenega sodišča kažejo na to, da bi tožeča stranka lahko izpolnila svojo taksno obveznost, ne da bi bila s tem onemogočeno izvajanje stečajnega postopka. Iz podatkov, ki jih je povzelo prvostopno sodišče (glej tč. 6 in 7 izpodbijanega sklepa), in katerih tožeča stranka tudi ne izpodbija (ampak jih tolmači s pritožbenimi novotami), tudi po mnenju pritožbenega sodišča izhaja, da tožeča stranka ima sredstva za plačilo sodne takse, saj je ob polletju imela med drugim na računu denarna sredstva v znesku nad 160.000,00 EUR.

Potrebno je poudariti, da ima sodna taksa tudi fiskalni značaj, to pomeni, da predstavlja tudi odmeno za opravljeno storitev, ki jo bo dobila tožeča stranka v obliki sodnega varstva. Zato bi morala tožeča stranka med mesečnimi stroški vodenja stečajnega postopka, ki po njenih navedbah v veliki meri predstavljajo tudi stroške za unovčevanje premoženja stečajnega dolžnika, upoštevati kot enakovredne (torej neobhodno potrebne) tudi stroške, s katerimi bo izterjala terjatve tožeče stranke in s tem povečala stečajno maso. Drugače povedano, če tožeča stranka ima v stečajni masi denarna sredstva za stroške unovčevanja premoženja stečajnega dolžnika in za vse druge stečajne stroške, mora med njimi predvideti in zagotoviti tudi stroške, s katerimi bo v stečajno maso pridobila premoženje prek sodnih postopkov. Smisel določbe 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki določa pogoje, ko se lahko taksnega zavezanca oprosti, delno oprosti, mu odloži ali pa določi obročno plačilo sodne takse, je, da se ti ukrepi uporabijo le takrat, ko taksni zavezanec ne more plačila takse zagotoviti takoj in v celotnem znesku, ne da bi bila ogrožena njegova dejavnost (četrti odstavek 11. člen ZST-1). Ni pa namen teh ukrepov, da bi se taksnemu zavezancu z zmanjševanjem taksne obveznosti ohranjalo obseg premoženja, četudi gre za premoženje, ki služi poplačilu stečajnim upnikom.

V zvezi s pritožbenim zaključkom, da okoliščine pri tožeči stranki ne omogočajo takojšnjega plačila celotne takse v enkratnem znesku, pa je pripisati še, da je že z vložitvijo predmetne pritožbe in z reševanjem le-te potekel čas, v katerem je tožeča stranka lahko z unovčevanjem stečajne mase stečajnega dolžnika pridobila zadostna sredstva za plačilo taksne obveznosti za predmetno pravdo.

Ker pritožbeni razlogi tožeče stranke niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

------------------------------------------

op. št. 1: da je mesečnih stečajnih stroškov 116.900,00 EUR, da bi s plačilom sodne takse bil zmanjšan obseg sredstev, potrebnih za potek stečajnega postopka, da zaradi dopustov ni uspela zagotoviti prodaje premoženja, da je v letu 2013 ustvarila 4,7 mio EUR izgube.