VSRS sklep II Ips 176/2013

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica na podlagi priposestvovanja lastnica nepremičnine parc. št. 1137/3 k. o. ...

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 411/2012 z dne 21. 2. 2013 dopustilo revizijo tožnice glede pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, da pogoji za priposestvovanje niso podani, ker je pravni prednik tožnikov vedel, da je lastninska pravica na nepremičnini v zemljiški knjigi vknjižena v korist toženčevega pravnega prednika, ob upoštevanju okoliščine, da je bilo med prednikoma dogovorjeno, da je vknjižena lastninska pravica v korist toženčevega prednika, nepremičnina pa dejansko postane last tožničinega prednika.

Navedbe revidentke

4V reviziji tožnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno podelilo publicitetnemu učinku vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo absolutni učinek, kar je v nasprotju s sodno prakso. Meni, da dejstvo, da je tožničin pravni prednik vedel za vknjižbo v zemljiški knjigi, avtomatično ne izključuje njegove dobrovernosti. Pojasni, da razpolaga z veljavnim pravnim naslovom pridobljene nepremičnine in dejstvom, da je na njej izvrševala posest. Prav tako je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, kaj je bil razlog za sklenitev fiktivne menjalne pogodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo toženca zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje.

5Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije.

6Revizija je utemeljena.

7Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8Počelo nepravilnosti presoje sodišča druge stopnje je v njegovem zmotnem razumevanju navidezne pogodbe. Res zakon ne podaja definicije navidezne pogodbe (50. člen Obligacijskega zakonika), vendar sta si tako teorija kot sodna praksa (nemalo po zaslugi popolnejše opredelitve navidezne pogodbe v paragrafu 916. občega državljanskega zakonika) edini v njenem razumevanju, in sicer da gre pri sklenitvi takšne pogodbe za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej hočeta, da (simulirani) posel nastane le navidez, na zunaj, zanju pa ne velja. Pogosto želita pri tem tudi prikriti posel, ki sta ga dejansko hoteli (disimulirani posel)(1). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka „z veliko gotovostjo“ ugotovilo, da je bil med I. S. (pravnim prednikom tožnice), ki je bil takrat v zadrugi tudi zaposlen, samo zadrugo in F. K. (pravni prednik toženca) res dogovorjeno, da sporna nepremičnina dejansko postane last S. Zaradi strahu pred izgubo otroškega dodatka s strani I. S. pa se je menjalna pogodba sklenila s F. K. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da je F. K. nedvomno vedel, da je dejanski lastnik sporne nepremičnine I. S. Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje kot pravo pogodbeno voljo pravdnih strank ugotovilo, da se menjalna pogodba sklene kot simuliran pravni posel, ki bi prekril I. S.-jevo pridobitev lastništva na sporni parceli, ki je bila tudi predmet pogodbe, sklenjene med Kmetijsko zadrugo C. in njim 24. 12. 1962. Pritožbeno sodišče v tako ugotovljeno dejansko stanje ni posegalo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je zmotno materialnopravno naziranje sodišča druge stopnje glede presoje dobre vere pri vprašanju tožničinega priposestvovanja sporne parcele.

9Novejša teorija s področja stvarnega prava ločuje med knjižnim, izvenknjižnim in protiknjižnim priposestvovanjem(2). Predmet presoje v konkretnem položaju je torej položaj, ko priposestvovalec ni vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, ampak je kot lastnik vpisana oseba, proti kateri priposestvovanje učinkuje in zanjo priposestvovanje pomeni izgubo pravice (protiknjižno priposestvovanje). Naziranje, da je posestnik nepremičnine lahko dobroveren le, če je vpisan v zemljiško knjigo, bi pomenilo, da priposestvovanje sploh ne bi bilo mogoče. Dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko spodbudi posestno stanje ali izjava tretje osebe, da si nekdo lasti pravico na nepremičnini. Nedobroveren je le tisti posestnik, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi moral to vedeti.

10Za presojo (ne)dobrovernosti je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi je tožničin pravni prednik nastopil posest na sporni nepremičnini. V konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila pravnemu predniku tožnice dodeljena parcela v oskrbovanje leta 1962, leta 1967 pa v last, kar pa je bilo prekrito z menjalno pogodbo med pravnim prednikom toženca in KZ C. Nadalje, da ni bilo dokazano, da je posestnik ob pridobitvi posesti leta 1967 vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do lastniške posesti, ali pa da je kasneje izvedel, da ni upravičen do posesti. Trditveno in dokazno breme glede dobrovernosti posesti torej ni bilo na tožnici, kot navaja pritožbeno sodišče, temveč na tistem, ki zatrjuje, da nekdo ni bil v dobri veri(3). Okoliščine, ki zanikajo dobro vero, je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera. Glede na to, da je tožnica trdila, in po prepričanju sodišča prve stopnje tudi dokazala, da je na sporni nepremičnini izvajala dobroverno (lastniško) posest 20 let, pojasnila pa je tudi okoliščine in razloge v zvezi z napačnim vpisom lastništva v zemljiško knjigo pri sporni nepremičnini, je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da že zgolj zavedanje in hotenje tožnice glede dejstva vpisa lastninske pravice pri sporni nepremičnini na pravnega prednika toženca, zanika njeno dobroverno posest sporne nepremičnine.

11Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je bilo treba reviziji tožnice na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugoditi in odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa, da bo v ponovljenem postopku na drugi stopnji mogoče toženčevo pritožbo materialnopravno pravilno v celoti izčrpati v že zgoraj nakazani smeri.

12Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 220/1996.

Op. št. (2): Glej A. Vlahek, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, ZZR Pravne fakultete v Ljubljani, 2006, str. 316, in M. Juhart, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, zbornik Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Kranjska Gora 2011, str. 7.

Op. št. (3): Primerjaj z odločbo VS RS II Ips 397/2006 z dne 15.1.2009.