VDSS sodba Psp 52/2015

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo dokončno odločbo št. ... z dne 29. 10. 2013 (z njo je spremenjena prvostopenjska odločba tako, da pri zavarovanki ni invalidnosti, in zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja), ter izreklo, da ostane v veljavi prvostopenjska odločba iste opr. št. z dne 17. 6. 2013 (I. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v 15-ih dneh povrniti 98,44 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka).

Presodilo je, da je pravilen in zakonit prvostopenjski posamični upravni akt o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno na delovnem mestu kuhar od 5. 6. 2013 dalje, in da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo.

Navedeno sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predloga spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Ne strinja se z dokaznim zaključkom sodišča, sprejetim na podlagi izvedenskega mnenja prof. dr. A.A., o trajni časovni razbremenitvi pri delu. Sodišču očita, da ni upoštevalo pripomb invalidske komisije II. stopnje, da pri tožnici po letu 2011 ni bilo ponovitve CT glave, ki bi pokazal morebitno poslabšanje normotenzivnega hidrocefalusa. Ker tovrstna diagnostika ni bila opravljena, niti morebitni terapevtski ukrepi, zgolj s pregledom pri psihiatru ni mogoče ugotoviti invalidnosti, temveč zaključiti, da diagnostika in zdravljenje nista izčrpana.

Tožnica v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane ugoditvene sodbe. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do kakršnih drugih bistvenih kršitev, ki jih pritožba sicer pavšalno zatrjuje, vendar z ničemer ne utemeljuje.

Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi izpolnjen dejanski stan iz 3. alineje 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju ZPIZ-2). Po navedeni določbi ZPIZ-2 je invalidnost III. kategorije med drugim podana tudi, če zavarovanec zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno. Prav takšno dejansko stanje je po prepričljivi dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, podano tudi v predmetni zadevi.

Zaradi neskladnih ocen o invalidnosti tožnice v predsodnem postopku, ko je IK I menila, da je pri njej ob neopredeljeni organski motnji osebnosti in vedenju, zaradi možganske bolezni, mešane anksiozno depresivne motnje in bolečin v križu, od 5. 6. 2013 podana III. kategorija invalidnosti, ker več ni zmožna za delo v polnem delovnem času, temveč le 4 ure dnevno, IK II pa ob istem dejanskem zdravstvenem stanju, da pri njej invalidnost sploh ni podana, je sodišče prve stopnje utemeljeno izvedlo dokaz s sodno medicinskim izvedenstvom.

V pisnem mnenju sodne izvedenke prof. dr. A.A. in njeni izpovedi na glavni obravnavi (list. št. 40 v sodnem spisu) pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno medicinsko dovolj objektivizirane podlage za zaključek, da so podane tolikšne spremembe v zdravstvenem stanju tožnice, da je potrebna časovna razbremenitev pri delu. Izvedensko mnenje prepričljivo utemeljuje, da je delovna zmožnost tožnice zmanjšana zaradi psihoorganske motnje, ki se kaže v povečani miselni utrudljivosti in stopnjevanju kognitivnih motenj.

Res je sicer, da od leta 2011 v zvezi s psihoorgansko motnjo, CT preiskava ni bila ponovljena. Vendar pa samo to dejstvo ne pogojuje drugačnega dokaznega zaključka, kot zmotno meni tožena stranka. Sodna izvedenka je namreč strokovno medicinsko dovolj sprejemljivo pojasnila, da je kljub neponovljeni CT diagnostiki, ki bi lahko izkazala morebitno napredovalno atrofijo možganskega tkiva, pri oceni invalidnosti v obravnavani zadevi upoštevala klinične podatke in funkcionalni statusa tožnice. Še več. Vrhunska medicinska strokovnjakinja ocenjuje, da so daljše delovne obremenitve ob izkazanih psihoorganskih motnjah, vir poslabšanja vseh bolezenskih simptomov, ter torej zdravstvenega stanja tožnice. Razpoložljivi psihiatrični medicinski izvidi namreč kažejo, da pri tožnici delo v polnem delovnem času povzroča resno dekompenzacijo, zvišanje benzodiazepidov, slabšanje odnosov s sodelavci in socialno izolacijo, medtem ko v 4-urnem delovnem času ustrezno funkcionira v delovnem okolju in osebnem življenju.

Povsem sprejemljivo je nadalje tudi mnenje medicinske strokovnjakinje, da se znižane funkcionalnosti oseb s psihoorgansko motnjo, ne more dokazati z izvidom CT preiskave, temveč z učinkovitostjo v delovnem procesu, v razporeditvi energije in dezorganizacijo mentalnih sposobnosti. Funkcionalne sposobnosti tožnice zaradi sprememb v njenem zdravstvenem stanju zato ni mogoče objektivizirati s CT diagnostiko, kot zmotno meni pritožba.

Glede na prepričljivost sodno izvedenskega mnenja o takšnih spremembah v zdravstvenem stanju tožnice, da je pri njej indicirana časovna razbremenitev pri delu, pritožbene navedbe o nezaključenem zdravljenju zaradi pomanjkljive diagnostične obdelave in terapevtske obravnave, ne morejo biti odločilne. Nenazadnje česa takega nista ugotovila niti izvedenska organa tožene stranke v predsodnem upravnem postopku. Pritožba v tej smeri zato ne more biti uspešna, saj zanjo ni ustrezne strokovno medicinske podlage.

Z ugoditveno sodbo je torej tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno odpravljena nezakonita drugostopenjska odločba in hkrati potrjen prvostopenjski posamični upravni akt tožene stranke. S slednjim je tožnica zakonito razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni, s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, o pravici in višini denarne dajatve, torej delnega nadomestila na tem pravnem temelju, pa bo odločeno s posebno odločbo.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.