VSL sklep VII Kp 6536/2015

Pritožba zagovornikov obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Trbovljah zavrnilo prošnjo zagovornikov obsojene A. A. za izbris obsodbe navedenega sodišča K 125/2001 z dne 30. 1. 2003 iz kazenske evidence.

2Zoper sklep so se pravočasno pritožili zagovorniki obsojene iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep „razveljavi“ (pravilno: spremeni) in odloči, da se iz kazenske evidence izbriše pogojna obsodba, izrečena z zgoraj navedeno sodbo, podrejeno pa, da zadevo (ob razveljavitvi sklepa) vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po presoji izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Prvo sodišče je na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev sprejelo pravilno odločitev in zanjo v sklepu navedlo zadostne razloge. Prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo, določb kazenskega postopka pa pri tem ni prekršilo.

5V predmetni kazenski zadevi je bila obsojeni dne 18. 2. 2003 pravnomočno izrečena pogojna obsodba s preizkusno dobo v trajanju treh let, ki se je torej iztekla dne 18. 2. 2006. Skladno z 2. točko četrtega odstavka 103. člena KZ se pogojna obsodba izbriše iz kazenske evidence v enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba (kot je razvidno iz 8. točke izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje navedeno določbo očitno spregledalo, vendar brez vpliva na pravilnost odločitve), kar je v konkretnem primeru 18. 2. 2007, vendar le v primeru, če obsojenka v tem roku ne bi storila novega kaznivega dejanja (tretji odstavek 103. člena KZ). Prvo sodišče je v sklepu utemeljeno ugotovilo, da obsojenka v izpisu iz kazenske evidence beleži obsodbi po sodbah Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi II K 48/2005 ter Okrajnega sodišča v Kočevju v zadevi K 94/2006, in sicer zaradi več kaznivih dejanj goljufij ter zatajitve, ki jih je vse izvrševala v obdobju med 2. 7. 2003 in 14. 11. 2006, kar je znotraj relevantnega roka za izbris prejšnje pogojne obsodbe po 2. točki četrtega odstavka 103. člena KZ. Ker zakonski pogoj za izbris glede na povedano ni podan, saj je izvrševanje novih kaznivih dejanj v kritičnem roku izkazano s pravnomočnima sodbama, ne glede na datum njunega izreka, je sodišče prve stopnje predlog obsojenke oziroma njenih zagovornikov utemeljeno zavrnilo. Nima prav pritožba, da izpodbijanega sklepa zaradi odsotnosti ustrezne obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Nepotrebne omembe prvega sodišča (tč. 9), da je obsojenka v preizkusni dobi (dosledneje: v roku za izbris obsodbe) ponavljala istovrstna kazniva dejanja, pa na pravilnost in zakonitost sklepa niso imele vpliva.

6V zvezi z izpostavljeno problematiko t. i. zakonske rehabilitacije oziroma vprašanjem izpolnjenosti pogojev za izbris pogojne obsodbe v dejanski situaciji, ko sprva pogojno obsojeni v roku za izbris obsodbe stori nova kazniva dejanja, zagovorniki v pritožbi povzemajo nekatera stališča velikega komentarja KZ,(1) pri čemer pa (namenoma ali ne) prezrejo pravno naziranje taistega komentarja, ki se mu pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da storitev novega kaznivega dejanja povzroči, da se prejšnja (pogojna) obsodba ne izbriše vse dotlej, dokler niso izpolnjeni pogoji tudi za izbris obsodbe za novo kaznivo dejanje, ki je bilo strojeno v roku za izbris prejšnje obsodbe. V tej luči pritožbeno sodišče ugotavlja, da bodo pogoji za izbris obsodbe K 94/2006 nastopili šele dne 29. 4. 2016, kar je tri leta od zastaranja izvršitve izrečene kazni štirih mesecev zapora (3. točka četrtega odstavka 103. člena KZ), pogoji za izbris obsodbe II K 48/2005 pa celo pet let po izvršeni zaporni kazni (4. točka četrtega odstavka 103. člena KZ), kar je šele v letu 2020. Ob upoštevanju zapisanega se pritožbeno zavzemanje za izbris predhodne pogojne obsodbe izkaže za preuranjeno in neutemeljeno.

7Nepomembno je, kar izpostavlja pritožba, da so bile iz obsojenkine kazenske evidence izbrisane nekatere kasnejše pogojne obsodbe, pri katerih pa je bil pogoj za izbris izpolnjen, saj obsojenka v času preizkusnih dob po teh obsodbah in v dodatnem enoletnem zakonskem roku ni izvršila novih kaznivih dejanj. Navedenega ne more omajati niti mnenje pritožnikov, da je takšno stanje nelogično. Po presoji pritožbenega sodišča je besedilo tretjega odstavka 103. člena KZ (dovolj) jasno ter razumljivo, ne glede na mnenje zagovornikov o morebitni neustreznosti zakonske ureditve. Pritožniki ne morejo uspeti niti s povzemanjem pravnih stališč v članku, objavljenem v strokovni periodiki,(2) saj se pritožbeno sodišče z njimi ne strinja. Prav tako pritožbeno sodišče ne sprejema nadaljnjega stališča pritožbe, po katerem naj bi rok za izbris pogojne obsodbe začel teči z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je obsojenec storil novo kaznivo dejanje. Pritožniki z ničemer konkretizirano ne utemeljijo, zakaj naj bi bilo takšno stališče pravilno, splošno navajajo le, da je namen izbrisa obsodbe iz kazenske evidence v resocializaciji obsojenca. K temu je pripomniti, da kazenski zakon tudi z institutom izbrisa obsodbe res omogoča rehabilitacijo obsojenca, vendar le ob podanosti nekaterih pogojev, med drugim zahteve, da v roku, predvidenem za rehabilitacijo, kaznivih dejanj več ne ponavlja. O tem pa v obravnavani zadevi, kot že pojasnjeno, ni mogoče govoriti.

8Pritožniki pravilno ugotavljajo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izrecno opredelilo do podrednega predloga zagovornikov, da njihovo vlogo obravnava kot predlog za t. i. sodno rehabilitacijo v okviru 104. člena KZ (ne KZ-1B, kot je navedeno v pritožbi). Vendar je poudariti, da se tudi za odločanje po 104. členu KZ zahteva pogoj, da obsojenec v polovici zakonsko določenega roka za izbris obsodbe ne stori novega kaznivega dejanja. Ker je prvo sodišče že pri presoji zakonske rehabilitacije obrazložilo, da je obsojenka v navedenem roku ponavljala kazniva dejanja (polovica roka za izbris pa še ni pretekla), opustitev ponovitve praktično enakih razlogov ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP niti pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenega za odločitev. Brezpredmetno je zato pritožbeno opisovanje dejanskih okoliščin, zlasti glede življenja obsojenke po storjenem kaznivem dejanju, ki lahko pridejo v poštev šele v okviru presoje vsebinskih kriterijev po 104. členu KZ.

9V posledici vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbene navedbe ocenilo kot pravno zmotne in neprepričljive, saj pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbo zagovornikov obsojene A. A. na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10Glede na takšno odločitev je obsojenka na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR po tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah kot strošek pritožbenega postopka. Iz pritožbe namreč izhaja, da ima obsojenka že dogovorjeno zaposlitev v podjetju N. d.o.o., zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da s plačilom sodne takse v navedenem znesku, ki ni visok, njeno preživljanje ne bo ogroženo.

--------

Op. št. (1): Bele, I.: Kazenski zakonik s komentarjem – splošni del. GV Založba, Ljubljana 2001, str. 559.

Op. št. (2): Polegek, B.: Izbris pogojne obsodbe po storitvi novega kaznivega dejanja, v: Pravna praksa, l. 2008, št. 23, str. 19-20.