VSL sodba VI Kp 44954/2013

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Krškem, na podlagi sprejetega priznanja krivde, spoznalo obtoženega A. A. za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po drugem in prvem odstavku 243. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Odločilo je, da se mu zasežena bankovca odvzameta. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi gre pritožnici, da naklep ni obteževalna okoliščina pri izbiri in odmeri kazenske sankcije oz. kazni, vendar so te njene navedbe neutemeljene, saj sodišče prve stopnje oblike obtoženčeve krivde ni upoštevalo kot obteževalne okoliščine pri odmeri kazni, kot to izhaja iz točke štiri obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče navedlo vse okoliščine, ki jih je pri tem upoštevalo.

Pritožnica nima prav, da okoliščin, da je obtoženec mlad, do sedaj neobsojen, da ima mlado družino in da dejanje, ki ga je storil nima velike teže, sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri odmeri kazni, saj so izrecno navedene kot olajševalne v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Dalo pa jim je tudi ustrezno težo. Pritožbenim navedbam, da sta določena kazen in preizkusna doba previsoki zato ni mogoče pritrditi.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni obtožencu za storjeno kaznivo dejanje utemeljeno upoštevalo tudi njegovo preračunljivost kot obteževalno okoliščino. Obtoženec je očitano kaznivo dejanje priznal kar pomeni, da je priznal tako njegove objektivne elemente (storitev dejanja - da je ravnal tako kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe), kot subjektivne (krivda - da je dejanje storil z naklepom), s čimer je odpadlo ugotavljanje teh elementov na glavni obravnavi. Zakon o kazenskem postopku v prvem odstavku 285.c člena določa, da predsednik senata, če obtoženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava, presodi med drugim tudi, ali je priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu. Z dokazi, ki so se v kazenskem spisu do predobravnavnega naroka zbrali je bil obtoženec seznanjen in je s priznanjem te dokaze kot resnične potrdil (če sodišče seveda presodi, da je njegovo priznanje z njimi podprto in priznanje sprejme). V nadaljevanju postopka se nato na naroku za izrek kazenske sankcije izvajajo le dokazi, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije, obtoženec pa ima možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah s tem v zvezi. Če na tem naroku stranke ne predlagajo (novih) dokazov, ki naj se izvedejo, niti jih ne izvede sodišče po uradni dolžnosti pa to še ne pomeni, da (na podlagi podatkov spisa in obtoženčevega priznanja) niso podane in izkazane nobene okoliščine, ki so za izrek kazenske sankcije pomembne. Olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih upošteva pri odmeri kazni lahko sodišče, upoštevaje obtoženčevo priznanje, črpa tudi iz dokazov v spisu in okoliščin obtoženčeve krivde. Izvajanje dokazov iz katerih izhaja, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje in je zanj kriv, pri čemer ti dokazi lahko izkazujejo tudi določene okoliščine, pomembne za odmero kazni, je na glavni obravnavi namreč odpadlo prav zato, ker je obtoženec krivdo po obtožbi priznal.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obtoženčevo preračunljivost pri storitvi kaznivega dejanja utemeljevalo s tem, da je obtoženec ponarejena bankovca unovčil v gostinskem lokalu, ker je vedel, da obstaja manjša možnost, da ga bodo odkrili, še posebej zato, ker lokal ni imel naprave za prepoznavanje ponarejenih bankovcev. Razlogi sodišča prve stopnje o tem, da lokal ni imel naprave za prepoznavanje ponarejenih bankovcev so resda skopi, saj iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na podlagi česa je sodišče prve stopnje to ugotovilo, vendar je ugotovitev sodišča pravilna, saj iz izpovedbe priče M.K., natakarice v gostinskem lokalu, ki je bila zaslišana v preiskavi izhaja, da v lokalu X niso imeli te naprave. Na podlagi tega je očitno in utemeljeno šteti, da se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo te priče iz preiskave, čeprav v izpodbijani sodbi tega izrecno ni zapisalo. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje so zato neutemeljene. Da je bil obtoženec pri storitvi kaznivega dejanja preračunljiv pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo tudi na podlagi načina storitve kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče pritrjuje življenjsko logičnemu in sprejemljivemu zaključku sodišča prve stopnje, da je obtoženec vedel oz. mislil, da v gostinskem lokalu obstaja manjša možnost, da bo takoj odkrit.

Na podlagi vsega navedenega so navedbe pritožnice o kršitvi načela materialne resnice ter o neutemeljenih in nerazumljivih zaključkih sodišča prve stopnje o obtoženčevi preračunljivosti pri storitvi kaznivega dejanja neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki so nesubstancirano zatrjevane v pritožbi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo obtoženčeve zagovornice zato zavrnilo kot neutemeljeno. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni našlo kršitev na katere mora paziti v skladu s 383. členom ZKP, je izpodbijano sodbo potrdilo (člen 391 ZKP).

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje (točka 6 obrazložitve izpodbijane sodbe) je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka saj ocenjuje, da bi zaradi njihovega plačila lahko bilo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je dolžan preživljati (1. odstavek 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).