VSRS sodba III Ips 22/2014

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 9.403,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 2. 2012 do plačila.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 390,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 9.403,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter toženi stranki posledično naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (II. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške (II. točka izreka) ter da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške (III. točka izreka).

3Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom III DoR 83/2013-11 z dne 19. 11. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanj:

„Ali ima naročnik kontragarancije do upravičenca iz kontragarancije kakršenkoli zahtevek na podlagi tretjega odstavka 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)?

Ali ima naročnik kontragarancije po tretjem odstavku 1087. člena ZOR pravico zahtevati od upravičenca iz kontragarancije znesek, prejet na podlagi kontragarancije, na podlagi kakršnihkoli ugovorov naročnika kontragarancije iz osnovnega posla, katerega stranka ni upravičenec kontragarancije?“

4Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

5Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

Relevantno dejansko stanje

6Tožena stranka se je z garancijo zavezala, da bo na prvi poziv upravičencu (H., d.o.o.) plačala do 231.996,69 EUR zaradi odprave napak v garancijskem roku. Naročnik garancije je bil izvajalec strojnih del na objektu T. (K., d.o.o.). Garancija je bila na zahtevo upravičenca tudi izplačana.

7Izvajalec K., d.o.o. je s tožečo stranko kot podizvajalko na istem gradbišču sklenil Pogodbo o izvedbi sprinkler instalacij št. 1 (v nadaljevanju Pogodba). Tožeča stranka se je v 16. členu Pogodbe zavezala izvajalcu izročiti bančno garancijo, ki jo bo lahko uporabil kot pozavarovanje za svojo garancijo do glavnega naročnika H., d.o.o. (kontragarancija).

8Naročnik kontragarancije na prvi poziv je bila tožeča stranka, njen upravičenec pa tožena stranka. Izdala jo je A. d.d., (v nadaljevanju A.), ki se je z njo nepreklicno in brezpogojno zavezala, da bo „na prvi pisni poziv N. ne glede na kakršenkoli ugovor naročnika kontragarancije ali tretjih oseb plačala N. pripadajoči delež kateregakoli zneska ali drugega stroška, ki bi ga N. plačala ali bila dolžna plačati iz naslova ali v zvezi z Garancijo, povečanega za stroške,“... vendar največ 50.000,00 EUR.

9Tožena stranka je kontragarancijo unovčila za vtoževanih 9.403,58 EUR. Za isti znesek pa je A. bremenila račun tožeče stranke.

Razlogi za ugoditev reviziji

10Kontragarancija sama po sebi nima kakšnih posebnih pravnih značilnosti, ki bi jo razlikovale od garancije. Zato tudi ni posebej urejena v zakonu. Pravna ureditev, ki velja za garancijo, zato načeloma velja tudi za kontragarancijo. Določbe ZOR o garanciji „brez ugovora“ so zato veljale tudi za enako vrsto kontragarancije.

11Po določbi tretjega odstavka 1087. člena ZOR upravičenec iz garancije dolguje naročitelju znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice. Zakon torej daje pozitiven odgovor na prvo vprašanje, zaradi katerega je bila dopuščena revizija, a le za garancijo. V primeru kontragarancije pa se zastavlja vprašanje, kakšne ugovore bi lahko imel, če sploh, naročnik kontragarancije do njenega upravičenca.

12Garancija na prvi poziv zagotavlja upravičencu plačilo ne glede na njegovo upravičenost na podlagi osnovnega posla, ki je podlaga za izdajo garancije, torej neodvisno od tega, ali ima kakšno terjatev do svojega pogodbenega partnerja. Določba tretjega odstavka 1087. člena ZOR je (bila) namenjena temu, da izvršeno plačilo na podlagi garancije uskladi z materialnopravnim položajem na podlagi osnovnega posla.

13Če ima naročitelj garancije do njenega upravičenca iz osnovnega posla utemeljen ugovor glede terjatve, ki je bila plačana na podlagi garancije (npr. da terjatev ni nastala, je nižja od izplačanega zneska, ali je prenehala), potem mu mora upravičenec iz garancije plačati znesek, ki ga je prejel na podlagi garancije. Na ta način se vzpostavi stanje, ki ustreza pogodbenemu razmerju med strankama iz osnovnega razmerja. Naročnik garancije je seveda na podlagi pogodbenega razmerja z garantom (banko) dolžan povrniti izplačani znesek iz garancije garantu.

14Pri kontragaranciji so vzpostavljena drugačna pravna razmerja kot pri garanciji. Med naročnikom kontragarancije in njenim upravičencem ni nobenega osnovnega razmerja, na podlagi katerega bi naročnik lahko uveljavljal kakršenkoli ugovor v smislu določbe tretjega odstavka 1087. člena ZOR. Osnovni posel, v zavarovanje katerega je bila izdana kontragarancija, je tožeča stranka sklenila z družbo K. d.o.o. in ne s toženo stranko.

15Odgovor na obe dopuščeni vprašanji je tako negativen.

16Po obrazloženem se izkaže, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo (tretji odstavek 1087. člena ZOR). Ker tako naročnik kontragarancije proti upravičencu iz kontragarancije zahtevka na temelju tretjega odstavka 1087. člena ZOR nima, tožeča stranka pa v postopku ni trdila še manj pa dokazala, da je bila tožena stranka zaradi izplačila iz kontragarancije obogatena (190. člen Obligacijskega zakonika), ker upravičencu iz garancije ni izplačala zahtevanega zneska (med strankama ni bilo spora o tem, da je bil znesek plačan) ali ker je izplačani znesek iz garancije dobila povrnjen tudi od naročnika garancije, je Vrhovno sodišče skladno s prvim odstavkom 380. člena ZPP izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka).

O stroških postopka

17Sprememba izpodbijanih sodb je terjala tudi spremembo v njih vsebovanih stroškovnih odločitev (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka je v postopku propadla, zato mora toženi stranki povrniti zahtevane in potrebne stroške pravdnega postopka. Te je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu s stroškovnikom in Zakonom o sodnih taksah na 15,00 EUR (stroški poštnin, kopij in drugi materialni stroški) za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 375,00 EUR (sodna taksa) za postopek pred sodiščem druge stopnje, skupaj 390,00 EUR (II. točka izreka).

18Od priznanih stroškov gredo toženi stranki skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude.

19Ker tožena stranka ni specificirala stroškov revizije, Vrhovno sodišče o njih ni odločilo.