UPRS sodba III U 80/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku priznala spodbudo v obliki nepovratnih sredstev v višini do 2.822,00 EUR za novo naložbo v ukrep C – vgradnja naprave za centralno ogrevanje na obnovljiv vir energije (20 kW) v tam navedeni stavbi (1. točka izreka) in določila pogoje za črpanje navedenih sredstev (sklenitev pogodbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude, rok za zaključek naložbe, roki za izplačilo nepovratnih sredstev in prepoved odtujitve financiranih naprav in opreme, 2. do 5. točka). Glede ukrepa A – toplotna izolacija fasade je bila tožnikova vloga zavrnjena (6. točka). Odločeno je bilo še, da stroškov postopka ni bilo (7. točka).

Iz uvoda odločbe izhaja, da je bila izdana v postopku, vodenem na podlagi javnega poziva 19SUB-OB13 za nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju javni poziv). V obrazložitvi je navedeno, da je bilo tožnikovi zahtevi glede naložbe v ukrep C ugodeno, toženka pa mu je v skladu s pogoji iz točke 5.A javnega poziva za kurilno napravo na lesno biomaso dodelila finančno spodbudo v višini 25 % priznanih stroškov ukrepa. Zahtevek za dodelitev sredstev za ukrep A je bil zavrnjen, saj tožnik kljub večkratnim pozivom ni predložil predračuna, ki bi bil v celoti popoln. Zadnji predračun, poslan 20. 11. 2013, namreč ni imel datuma izdaje, niti v njem ni bil naveden fasadni sistem, po katerem se bo izvedla fasada.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moral pri ukrepu C pridobiti sredstva v višini 6.688,00 EUR, ker da bi morala toženka upoštevati njegovo voljo za pridobitev spodbude tudi za ukrep vgradnje sanitarne toplotne črpalke, kar je bilo toženki znano pred zaprtjem razpisa 19. 7. 2013. Meni, da bi ga morala pozvati na dopolnitev vloge. Opozarja, da iz javnega poziva ni razvidno, zakaj bi Eko sklad sofinanciral le vgradnjo in dobavo določene vrste toplotne črpalke, druge pa ne. V rubriki C javnega poziva je celo navedeno, da toženka sofinancira tudi druge naprave na obnovljivi vir energije. Ker je toplotna črpalka sama po sebi taka naprava, je razlaga uradnega organa v nasprotju s predmetom razpisa, poleg tega pa je jasno, da gre za ukrep, ki ga toženka tako ali tako sofinancira, čeprav morda res ne na konkretnem razpisu. Če pa že ima pred seboj predračun izvajalca, iz katerega nedvoumno izhaja, da želi vlagatelj uveljavljati tudi ta strošek, potem bi ga morala pozvati, naj pove, ali naj se del njegove vloge obravnava na drugem javnem pozivu.

Tožnik v zvezi z zavrnitvijo spodbude za ukrep A navaja, da je odločba v tem delu nejasna. Meni, da je organ razpolagal s podatkoma, ki sta zanj ključna, in sicer z debelino izolacije (15 cm) in s površino, ki jo bo izolacija pokrila (350 m2). Poleg tega je organ na podlagi posamičnih dopolnitev predračuna ves čas razpolagal s podatki za izdajo pozitivne odločbe, saj se nikjer od vlagatelja ne zahteva, da bi na enem listu izpolnil vse zahteve iz razpisa.

Predlaga, naj sodišče naloži upravnemu organu, da o zadevi ponovno odloči. Smiselno torej predlaga odpravo izpodbijane odločbe, v uvodu tožbe pa zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

Toženka v obširnem odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke. V zvezi z uveljavljanjem sredstev za toplotno črpalko poudarja, da je bila v tožnikovi vlogi na javnem razpisu pri ukrepu C izpolnjena rubrika „kurilna naprava na polena“, v predračunu pa je bila navedena še postavka za dobavo in vgradnjo sanitarne toplotne črpalke. Tožnik je zato moral iz predračuna za izdelavo kurilnice izpustiti postavko za omenjeno toplotno črpalko, pojasnjeno pa mu je bilo, da bi na obravnavanem javnem razpisu lahko kandidiral le za ogrevalno toplotno črpalko, ki nudi podporo centralnemu ogrevanju, medtem ko bi bilo treba za vgradnjo sanitarne toplotne črpalke vložiti vlogo na javnem pozivu 18SUB-OB 13, ki pa se je 19. 7. 2013 zaprl. Poudarja še, da tožnik kljub večkratnim pisnim in ustnim pozivom k dopolnitvi vloge v zvezi z ukrepom A ni predložil predračuna, ki bi, tako kot zahteva javni poziv, navajal vrsto, debelino, površino toplotnoizolacijskega materiala, naziv fasadnega sistema ter popoln popis del. Kakšen je veljavni predračun, je izhajalo tudi iz obrazca za prijavo na navedeni javni poziv. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede zavrnitve dodelitve finančne spodbude za ukrep A

Iz 1. točke obravnavanega javnega poziva (Uradni list RS, št. 3/13) izhaja, da so bile predmet poziva nepovratne finančne spodbude občanom za rabo obnovljivih virov energije in večjo energijsko učinkovitost večstanovanjskih stavb na območju Republike Slovenije za nove naložbe v večstanovanjskih stavbah. Po tretjem odstavku je nova naložba tista, za katero je njen izvajalec investitorjem, ki financirajo naložbo in uveljavljajo pravico do nepovratne finančne spodbude, izdal ustrezen veljaven predračun za dobavo in izvedbo enega ali več v nadaljevanju navedenih ukrepov, ki bodo izvedeni po oddaji vloge za pridobitev nepovratne finančne spodbude. V isti točki poziva je bilo glede ukrepa A – toplotna izolacija fasade navedeno, da se pravica do nepovratne finančne spodbude dodeli na podlagi veljavnega predračuna izvajalca naložbe za toplotno izolacijo fasade skupaj s coklom, ki mora biti izvedena z najmanj 15 cm izolacijskega materiala s toplotno prevodnostjo λ ≤ 0,045 W/mK ali ustrezno debelino drugega izolacijskega materiala (d), da bo razmerje λ/d ≤ 0,30 W/m

2

K. Navedeno razmerje λ/d ≤ 0,30 W/m

2

K mora biti izkazano tudi v primeru vgradnje narav­nih izolacijskih materialov, in sicer neglede na vrednost toplotne prevodnosti λ. Za sisteme kontaktno-izolacijskih fasad so dovoljeni le fasadni sistemi, ki imajo evropsko tehnično soglasje ETAG 004. V primeru, da je na stavbi že vgrajen fasadni sistem s toplotnoizolacijskim materialom, katerega toplotna prevodnost λ ≤ 0,045 W/mK, pa lahko investitor izvede to naložbo z dodatno toplotno izolacijo v razliki do najmanj 15 cm izolacijskega materiala. Predložiti mora fotografije, iz katerih bo razvidna debelina že vgrajenega toplotnoizolacijskega materiala in dokazila o toplotni prevodnosti tega materiala.

V skladu s 4. točko javnega poziva je moralo biti iz dokumentacije posamezne vloge razvidno, da je pripravljena skladno z zahtevami dokumentacije za prijavo in da bo naložba izvedena skladno s pogoji in kriteriji javnega poziva. V 6. točki javnega poziva je bilo poleg tega navedeno, da mora vsaka vloga obvezno vsebovati izpolnjen obrazec „vloga“ ter vsa potrebna dokazila in priloge, ki jih za vsak posamezen ukrep natančno določa dokumentacija za prijavo. V omenjenem obrazcu, na katerem je tožnik vložil vlogo, je bil pod točko 6.A.2, ki se nanaša na ukrep toplotne izolacije fasade, kot ena od obveznih prilog zahtevan veljavni predračun izvajalca, ki mora vključevati popis del, vrsto, debelino in površino toplotnoizolacijskega materiala; če je debelina toplotne izolacije manjša od 15 cm, je treba priložiti dokazilo o toplotni prevodnosti navedenega materiala; v primeru izvedbe kontaktno izolacijskega fasadnega sistema pa mora biti na predračunu naveden tudi njegov naziv. Pojasnjeno je še bilo, da če iz predračuna ni razviden datum veljavnosti, se kot tak datum šteje 30 dni od datuma izdaje predračuna.

Iz navedenih določb je razvidno, da je bil podlaga za priznanje nepovratne finančne spodbude za ukrep A predloženi predračun, ki je moral biti ustrezen in veljaven. Ustrezen predračun je bil glede na pogoje razpisa lahko le tak predračun, ki je izkazoval izpolnjevanje posameznih zahtev glede toplotne izolacije fasade (npr. glede določene debeline izolacijskega materiala, toplotne prevodnosti, uporabljenega fasadnega sistema, ki je moral imeti evropsko tehnično soglasje ETAG 004). Ker je višina nepovratne finančne spodbude za ukrep A znašala 25 % priznanih stroškov naložbe, vendar ne več kot 12,00 EUR na m2 za največ 150 m2 na stanovanje v večstanovanjski stavbi (5. točka javnega poziva), je to narekovalo, da je bila v predračunu navedena tudi površina, ki se bo izolirala in cena. Poleg tega so priznani stroški za ta ukrep v skladu s 1. točko razpisa med drugim vključevali vgradnjo toplotnega izolacijskega materiala z zaključnim slojem oziroma celotnega fasadnega sistema, kar je zahtevalo navedbo popisa del in njihove cene.

To pomeni, da je moral imeti predračun, na podlagi katerega je bilo mogoče pridobiti pravico do nepovratne finančne spodbude (brez njega organ pravice ni smel priznati), vse sestavine, ki so bile navedene v točki 6.A.2 obrazca vloge, s katero so se bili interesenti dolžni prijaviti na javni poziv. Poleg vsega pa je moral biti predračun ne le ustrezen, ampak tudi veljaven v smislu pojasnila v omenjenem obrazcu.

V zadevi ni sporno, da je tožnik na podlagi pozivov večkrat poskušal predložiti ustrezen predračun, kar je podrobno opisano v obrazložitvi izpodbijane odločbe, prav tako tudi ne, da so bili predračuni z dne 25. 5. 2013, 5. 8. 2013 in 8. 8. 2013 predračuni različnih izvajalcev in da nobeden od njih ni bil popoln v smislu zahtev razpisa oziroma pojasnil na obrazcu vloge. Navedeni predračuni torej niso mogli biti podlaga za morebitno odobritev sredstev.

Prav tako ni sporno, da je tožnik 2. 9. 2013 predložil predračun izvajalca A. s.p., z dne 30. 8. 2013. Iz poziva upravnega organa z dne 16. 10. 2013 je razvidno, da ga je ta ponovno pozval, naj svojo vlogo na javni poziv dopolni z ustrezno specificiranim predračunom izvajalca A. Pojasnil je pomanjkljivosti prejetega predračuna, in sicer da ni ustrezno specificiran po postavkah z navedenimi dejanskimi debelinami izolacije, ki se bo vgradila, s površino fasade in s cenami posamezne postavke. Poudaril je, da mora biti iz poslanega predračuna razviden popis del po postavkah, cena posamezne od njih ter ustrezno navedena debelina izolacije, ki se bo vgradila – ni dovolj, da je naveden samo skupen znesek ukrepa. Poudarjeno je bilo, da mora vlagatelj dopolniti vlogo z navedeno prilogo.

Iz navedenega po presoji sodišča jasno izhaja, da je organ zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti zavrnil prejeti predračun in tožnika pozval na predložitev novega popolnega predračuna, ne pa zgolj k njegovi dopolnitvi glede posameznih manjkajočih postavk. S tem ko je tožnik 20. 11. 2013 predložil predračun, ki ponovno nima vseh specifikacij (fasadnega sistema), niti datuma izdaje, ki bi izkazoval veljavnost predračuna, kar je prav tako pogoj za odobritev sredstev, je upravni organ ravnal prav, ko je tožnikovo vlogo v tem delu zavrnil, saj ni izkazal zahtev iz javnega poziva.

Glede na navedeno je nepravilno tožbeno stališče, da sta bila v tem primeru za odločanje bistvena le podatka o zadostni debelini izolacije in o površini stavbe ter da je zadostovalo, da je bil fasadni sistem naveden v prejšnjem predračunu. V skladu z določbami javnega poziva je bil namreč vlagatelj, ki je želel pridobiti nepovratna sredstva, dolžan predložiti tak veljaven predračun, ki je kot listina vseboval celotno zahtevano vsebino, ne pa da ga je „sestavljal“ organ. V primerih, kot je obravnavani, je tako dosledno (formalno) upoštevanje pogojev javnega poziva nujno zaradi zagotovitve enake obravnave vseh prijaviteljev, ki na istem razpisu konkurirajo za pridobitev omejenih sredstev (2. točka poziva).

O tožbi v zvezi z ukrepom C

Javni poziv je v 1. točki glede ukrepa C – vgradnja naprave za centralno ogrevanje na obnovljiv vir energije določil, da se pravica do nepovratne finančne spodbude dodeli na podlagi veljavnega predračuna izvajalca naložbe za vgradnjo kurilne naprave na lesno biomaso, in sicer na sekance, pelete ali polena, ki bo priklopljena na centralno ogrevanje in ki bo izpolnjevala v nadaljevanju opisane zahteve.

Iz tožnikove vloge je razvidno, da je tožnik v njej kot naložbo, za katero pričakuje sredstva, pod točko 4.C.1. označil le kurilno napravo na polena. Glede na navedeno je upravni organ pravilno odločal o dodelitvi nepovratnih finančnih sredstev za omenjeni ukrep le v tem obsegu, kar je v skladu z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem mora organ z odločbo odločiti o vseh zahtevkih stranke. Iz predloženih upravnih spisov, na kar opozarja tudi toženka, pa ne izhaja, da bi tožnik svojo vlogo med postopkom kakorkoli spremenil.

Na opredelitev njegovega zahtevka ne more imeti nobenega vpliva okoliščina, da se je vlogi priloženi predračun nanašal tudi na toplotno črpalko. Stranka v vlogi (in ne v priloženih listinah) pove, kaj zahteva. Zato ni dolžnost organa, da na podlagi predloženih listin sprašuje stranko, ali poleg tistega, kar je nedvoumno izrazila v svoji vlogi, zahteva še kaj več ali kaj drugega. Pri tem je iz javnega poziva jasno razvidno (1.C točka), da se finančna spodbuda nanaša na serijsko izdelano toplotno črpalko za ogrevanje prostorov in sanitarne tople vode, torej črpalko z dvojno funkcionalnostjo. Zato toženka v odgovoru na tožbo pravilno opozarja, da so v tem pozivu bile zajete le črpalke, ki so pomenile podporo centralnemu ogrevanju. Na to nenazadnje kaže naziv ukrepa C – vgradnja naprave za centralno ogrevanje.

Ker ostale tožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).